"Stres, ki sva ga doživela s Špelo ob spoznanju, da je prišel čas, ko se mora najina skupna plesna pot končati, naju je paraliziral. V trenutku odločitve sem bil močno prizadet in o resnici, ki je bila za naju dokončna, nisem mogel razmišljati, še manj pa o njej javno govoriti. Danes vem, da je bila enako prizadeta tudi Špela, ki je kljub osebni stiski, dne 12.2.2013 PZS obvestila, da ne moreva več uresničevati svojih sanj in sva primorana podati odstop. Danes, ko je bolečina manjša, čutim dolžnost in potrebo, da plesno zvezo pisno obvestim, kakšni razlogi so naju vodili in privedli do prekinitve skupne plesne poti. Razumeti je treba, da sva svojo zgodnjo mladost posvetila plesu, z njim živela in verjela, da se plesne sanje ne bodo nikoli razblinile. Plesu sva bila predana z dušo in telesom, ker sva tekmovalnost in lepoto plesa sprejela kot način najinega življenja. Priznati moram, da se zaradi iluzije, ki jo ustvarja ples, nisem preveč ukvarjal z realnostjo. V času aktivnega plesnega udejstvovanja se mi je zdelo, da se življenje vrti samoumevno. V plesni družbi sem se počutil varno in svobodno. Zaradi tolikšne pripadnosti plesu pa sem zanemaril in spregledal veliko stvari. Predvsem moram povedati, da nisem opazil, kako sta bila najini karieri predana starša. Brezpogojno sta nama stala ob strani in malo kdaj priznala, da je finančno breme, ki je povezano s plesom, za njiju preveliko breme. V svojem hotenju po boljši plesni izobrazbi sem pozabil, da sem prestopil dvajseta leta, da sem na račun plesa delno zanemaril študij, da Špela ni več najstnica. Zavedanje, da sem bil nekaj let otopel na realna dogajanja okrog sebe, pa je v meni nenadoma sprožilo občutek odgovornosti do staršev, do Špele, do študija. V zadnjih mesecih se mi je pojavil občutek nemoči. Zdelo se mi je, da me bo prehitel čas, da me bodo prehiteli moji vrstniki na vseh področjih. Da bom zamudil vse priložnosti, če ne bom dovolj uspešen na področju plesa. Nenadoma sta je v meni pojavila nervoza in občutek odgovornosti. Ker občutki nemoči in osebne odgovornosti niso ponehali in so postajali vedno bolj izraziti, sem stanje zaupal svojemu zdravniku. Ugotovil je, da sem že dalj časa v stresu, da sem čustveno izčrpan in potrebujem takojšen oddih in sprostitev. Priznanje, da me nekaj muči, pa je sprožilo odkrit in poglobljen pogovor tudi s Špelo, ki je opazila, da na treningih nisem zbran. Več dni sva se odkrito pogovarjala kako naprej, in končno razočarana ugotovila, da je prišel čas, ko morava odgovorno in zrelo poskrbeti za svoje zdravje, počutje in osebno eksistenco. Da je prišel čas, ko morava razmišljati o lastnem vzdrževanju in prevzeti bremena odraslih. Danes lahko trdiva, da sva kot plesni par ravnala skladno s kodeksom obnašanja, da sva se držala pravil plesne zveze in bila vzorna sotekmovalca. Po svojih močeh sva se trudila, da bi v plesno dogajanje pritegnila zunanje sponzorje. Po svojih močeh sva reklamirala lepoto plesa in sodelovala na številnih prireditvah. Plesni Zvezi Slovenije sva hvaležna za omogočeno pridobivanje plesnega znanja, za lepe trenutke, ki sva jih doživela na treningih, potovanjih in tekmovanjih. Prav tako pa sva hvaležna tudi trenerjem, ki so nama podajali znanje.
Najin odstop ni bil načrtovan, ni bil namenski, še manj pa je bil naklepen. Vse se je zgodilo spontano in povsem človeško. V duši sva še vedno plesalca in to bova tudi ostala. Kadar koli bo mogoče, bova PZS in svoj klub pozitivno promovirala in se z veseljem odzivala, če naju bo potreboval klub ali PZS. Ker vem, da Plesni zvezi Slovenije in klubu nisva bila v sramoto in da sva prejeti honorar porabila pošteno za plesne potrebe, verjamem, da so naše obveznosti poravnane in da med nami ni nobenih zamer. Plesni zvezi želim veliko uspehov in upam, da se bodo naše poti še kdaj srečale na prelepih tekmovanjih." (pisni odstop iz članstva PZS, ki ga je poslal plesalec Matej Kralj Plesni zvezi Slovenije, Sekciji za Standardne in latinskoameriške plese in Strokovnemu svetu za standardne in latinskoameriške plese)
