Priznam, da sem oboževalka balerine Sylvie Guillem, ki sem jo imela priložnost videti pred nekaj leti v gledališču La Fenice v Benetkah. Takrat je ta mega zvezda že zamenjala baletne copate za bose noge in si za plesnega partnerja izbrala Russella Maliphanta, no, tudi njega smo lahko pred deset in več leti občudovali v živo v Cankarjevem domu. Dvojica je navdušila beneško in nekaj mednarodne publike, z mojo prijateljico Natašo, tudi nekdanjo pelsalko v skupini Arruba, pa sva obnemeli ob gledanju vrhunskega in inteligentnega plesa. Bil je to čas, ko se je sodobni ples že davno izgubil v neplesanju, ko si hrepenel po plesanju ali vsaj premikanju po odru. Russell in Sylvie sta nam dala plesa na tone in na sekunde. Odlomek njune zadnje predstave Eonnagata, ki jo je režiral Kandadčan Robert Lepage pa že diši tudi nekoliko po neplesanju. Kritike so bleščeče, o tehniki seveda ne gre dvomiti, o zgodbi tudi ne, kaj pa bo pokazala celota pa bo potrebno počakati na ponovni ogled, tokrat trojice, v živo.
