Bostonski maraton je vsakoletna maratonska dirka, ki jo gostijo številna mesta v širšem Bostonu v vzhodnem Massachusettsu v Združenih državah Amerike. Tradicionalno poteka na Dan domoljubov, tretji ponedeljek v aprilu.
Bostonski maraton je eden od šestih velikih maratonov, ki se odvija vsako leto, tretji ponedeljek v aprilu. Tokratni je bil 15. aprila in na štartu je bilo več kot 30.000 udeležencev, tistih srečnežev, ki so prišli v izbor glede na čas in tistih, ki so se ga udeležili preko posebnih turističnih agencij, ki ponujajo tovrstne angažmaje oz. pakete. In seveda še tistih, ki so zelo dobrodelni in tako z njihovo pomočjo Boston Marathon vsako leto zbere ogromno denarja za različna društva in zveze, ki so potrebni denarja. Bostonski maraton je najstarejši maraton na svetu, saj je bil ustanovljen leta 1897. Odpadel je le enkrat in sicer v času korone, zapomnili si ga bomo tudi po usodnem bombnem napadu leta 2013.
Boston zavoljo dolgoletne tradicije in posebne trase vsako leto privablja nove in nove tekače in borba za vstop je neizmerna. Boston poznam do potankosti, saj je moja pastorka Maša študirala v Amherstu (nekaj kilometrov izven Bostona) in zato je bil načrtovani obisk tega odličnega ameriškega mesta še posebej razburljiv. Moj partner Bojan Požar je bil že pred maratonom precej vznemirjen, tudi zato, ker je pred časom spremenil ritem treninga. A odločen, da se naredi kljukica tudi za ta sloviti tek. Do velike šesterice mu manjkata samo še Boston in Tokio. Pa smo šli. Akreditacijo mi je organizator prijazno odobril in imela sem novinarski privilegij, da sem občutila vznemirjenje dan pred tekmo, na sami tekmi in po koncu. Američani so zelo natančni in vse je bilo primerno označeno kam smem in kam ne smem. Moj medij res ni velik, še posebej ne za Američane, ki pa vseeno vedo, da je pomembnost širjenja novic vedno dobrodošla.
Pot v Boston je potekala preko Dunaja in na avionu sva srečala Bojanovega tekaškega kolego Borisa Novaka, nekdanjega direktorja Pošte Slovenija. Tekaške debate so bile usmerjene v ponedeljek, ko je Boston dihal v znamenju maratona. Premlevanje trase, čekiranje z ostalimi udeleženci, ki jih je Boston poln, preverjanje vremenske napovedi, ki je napovedovala precej vroč dan v času štarta. Pa sveda dvig štartnih števil v Prudential centru in obvezen ‘šoping’ vsaj enega artikla z oznako bostonskega maratona.
Štart teka je v predmestu Bostona v kraju Hopkinton, do tja pa so udeležence vozili po natančen urniku, šolski avtobusi. Vse je bilo organizirano tip top, vsak od prostovoljcev je točno vedel kaj je njegova dolžnost in dajal pravilne napotke. Nobene gneče, nobenega drenjanja, samo vzenimrjenje je bilo čutiti na pretek.
No, jaz sem ekipi pomahala v slovo v mestnem parku od koder se je vila nepretrgana karavana rumenih avtobusov z veselimi tekači.
Boston z maratonom zasluži 403 milijone dolarjev. Je pa tudi radodaren z denarnimi nagradami. Zmagovalec / zmagovalka prejmeta vsak po 150.000 dolarjev, drugouvrščeni 75.000 dolarjev in nagrada za 3. mesto je 40.000 dolarjev. Nagrajujejo tudi tekače na invalidskih vozičkih in sicer zmagovalec prejme 50.000 dolarjev.
Za favorita je že pred maratonom veljal Etiopijec Sisay Lemma, ki je na koncu tudi zmagal s časom 2:06:17, za njim se je uvrstil njegov sodržavljan Mohamed Esa, lanski zmagovalec Evans Chebet iz Kenije je bil tretji. Ženske so se uvrstile takole: Hellen Obiri je zmagala, druga je bila Sharon Lokedi in tretja Edna Kiplagat. Vse prihajajo iz kenije. Zmaga na vozičkih je šla v roke Marcelu Hugu iz Švice.
Najstarejša udeleženka tekme je bila Carol Write, ki je s svojimi 82.- imi leti progo pretekla v petih urah in 54 minutah in v kategoriji na 80 let zmagala. Naskok v tej kategoriji samo med moškimi je napovedoval že pred tekom enainosedesetletni Slkovenec Vladimir Savič, ki je pretekel progo v petih urah in 4 minutah in zasedel peto mesto v kategoriji nad 80 let.
Vsi, ki se podajo na pot kateregakoli maratona so seveda zmagovalci. Vse priprave, taktike, izračuni in kalkulacije so na bostonskem maratonu relativna zadeva. Moj partner Bojan je okusil prav to. Nekje na 26 kilometru so ga zapustile vse moči in, ko se aplikacija z njegovim imenom ni več premikala, mi je postalo precej vroče. A bostonska prva pomoč je pravočasno in dobro ukrepala. Okrevanje pod šotorom in vožnja z busom nazaj v center mesta sta zaznamovala skoraj 980 tekačev, ki niso dosegli ciljne črte. Razlogi pa različni, no večina s eje strinjala, da jih je zdelala vročina na katero tega aprilskega ponedeljka pač niso računali.
Midva sva se šla tolažit na Cape Cod za nekaj dni, a Bojan je v tem času že poslal prijavnico za popravni izpit. Tako, da Boston Marathon, prihajamo ponovno in se vidimo 21. aprila 2025!