Skoraj je preteklo eno leto od premierne uprizoritve ene vidnejših predstav novodobnega žanra preteklega leta: Golazen/Gamad, kjer si gledališka in plesna ekspresija segata v roke, nastala pa je v koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana in Hrvaškega narodnega gledališča /HNK Ivan pl. Zajc Reka, kreativna producentka Katja Somrak.
Predstava, ki jo naslavljajo kot Cabaret noir je nastajala po motivih tovrstnih literarnih predlog Slavka Gruma in hrvaškega avtorja Janka Polića v režiji ter koreografiji Natalije Manojlović Varga in dramaturgiji Sare Stanić. ‘Cabaret noir je žanrski hibrid v katerem sta gibalni in gledališki jezik poenotena in združena v morbiden svet uglasbenih literarnih del’, zapišejo ustvarjalci predstave.
Predstava Golazen je edinstven žanrski hibrid, glede na uprizoritveno enodejanko, bi rekla da je neke vrste zabavna (črna) komedija, pravzaprav burleska, ki sugestivno ter šaljivo izvablja smeh, tudi takrat ko se predstavljajo resne, ali resnične situacije, tudi si največkrat sledijo v življenju; moj ponovni ogled predstave je bil 11. marca ob letošnji reprizi PTL. Gledališka scenografija je minimalistična (scenografija: Ana Rahela Klopčič, izdelava scene: Marko Lovšin, Janko Oven), ob osvetljeni zadnji steni je postavljen le paravan, ali dozdevna zaprta omara. Ko luč osvetli oder (oblikovanje luči: Janko Oven) v prostor vstopa hrvaški igralec Edi Čelić (vloga: literat, inšpektor), ki ob hoji ter beganju po neznanem okolju, v svojem tihem monologu ubesedenem v offu, razmišlja o stanovanju, ki ga je najel, ob tem pa v zgovorni mimiki nazorno ter gibko odseva svojo notranjo negotovost, kar izostreno opreznost. Scensko zgoščenko napetosti poglabljajo še rezki glasbeni toni, za glasbo so uporabljene skladbe sodobnih hrvaških skladateljev v izvedbi kvarteta Papandopulo, iz albuma Scena pri založbi Cantus, postavitev in aranžma je udejanil Gordan Tudor, ko glasbeni motivi srhljivo simulirajo kriminalno vzdušje.
Za vrhunec napetosti prve scene poskrbi On – literat, ko sila nerodno, vendar v zabavo prisotnih skuša odpreti vhodna vrata, in rezki toni saksofona še dodatno gostijo napeto dejanje, vse do najvišje frekvence, ko kljuka odpade… Ob vstopu v hodnik svojega stanovanjskega najema pa zavoha neznosni smrad, celo smrt. In če je na začetku Čelić igral literata, ki je pripovedoval svojo zgodbo, se ob vstopu v hišo prelevi v inšpektorja, ki neumorno išče umorjenega, ga celo zavohal v tej zatohli temačnih duhov. V sozvočju z glasbo in dogajanjem na sceni, se sočasno odpirajo nevidni predali omare iz katerih (pri)lezejo tri čudne poslikave, postave, odete v črno (kostumografija: Ana Aleksandra Buković; izdelava kostumov: Delavnica HNK Ivan pl. Zajc Reka). Tri nevidne pojave, ki v istem trenutku lahko zginevajo, ali se pač na novo pojavljajo, takrat ko jim Čelić obrne hrbet so: Veronika Valdés / ultimativna mati in negovalka, Alja Lacković / nedotaknjena Tju: Petra Peček / prostitutka, v alternaciji vloge prostitutke naj bi nastopila tudi balerina HNK Reka: Ksenija Kurtova, vendar pa doslej še ni prispela na oder PTL.
Enodejanka Golazen se izkaže za živo premetanko komičnih scenskih (ilustracij) situacij, ko še inšpektor pade v enega od predalov, in z nogami navzgor išče svoja ravnotežja, ali se zatika ob lesene dele, ga grabi paranoja, ko mu golazen piha za vratom. Golazen kar lušči svojo preobleko primerno situacijam in času, ko lovi svojo novo žrtev, in ji piha za vrat, torej inšpektorja ki ga doseže celo na strehi. Tri akterke tudi nadvse sugestivno odigrajo svoje vloge, njihov jezik izražanja je slikovit in zgovoren, je pantomima, mimika, tudi gibko utripajoče gibalne oblike nemirnih insektov, in njih kratkih ter odsekanih gibov; saj je golazen vseskozi na preži ter iskanju nove žrtve. Veronika je na premieri genialno izstopala v svoji dorečeni pantomimiki, izraznosti na široko odprtih očeh, tudi je njene izhode spremljal vedri smeh. Na letošnji reprizi se trojka strahov, idealno uigrala, ko Veronika mati še vedno navdušuje s svojim izrazom, in ji v igri mimike ter gibalne izraznosti dovršeno sledita tako Alja kot Petra, le da njeno družbeno klasiko zaznamuje specifična gibka eleganca. Ob svoji golazni je še igralec Edi svojo vlogo gibko in žlahtno karakterno dodelal, tako da je predstava tokrat v celoti povsem homogeno in dorečeno izzvenela v sozvočju z glasbo v žaru odrskih luči.
Iz literarnega teksta, ki odmeva v prostoru ali ga odigra Čelić se jasno zazna da gre za vsesplošno politično vzdušje časa, ko golazen gomazi iz vseh možnih družbenih por; tako kot nekoč tudi dandanes, in v tolikšni meri da postane kar del vsakdana. Tako, kot se na koncu četvorka nastopajočih simpatično združi v plesu zaključne koreografije, v eleganci črnih stanovskih oblačil tistih predvojnih slavnih dni kabareta, ki pa niti veliko ne odstopajo od modnega sedanjika, ko črnina kliče po spremembi, je tudi današnja družba kar nekam istovetno obdana s strahovi ter zatohlo golaznijo.
Menim, da je včasih dobro pokukati še v kako reprizo, ali pač slediti toku uprizoritve, še posebej ko celovitost uprizoritve doživi novo svežino, ko tokrat vsi skupaj uigrano zaplešejo koreografsko nadgrajen zaključek; saj se prej ali slej kar navadi na zatečeno stanje ter postane del uigrane druščine, čeprav golazni. In je inšpektor Edi veselo zaplesal držeč se za roke s svojimi tremi sostanovalkami, ko se ob koncu njih štiri kar naprej priklanjali navdušenim obiskovalcem.
Natalija Manojlović Varga je svoje plesne korake brusila in plemenitila na srednji šoli za sodobni ples Ane Maletič v Zagrebu, po končani šoli se predstavila kot koreografinja (1998) na odru HNK Osijek, v svojem rodnem mestu. .Diplomirala je iz psihologije na zagrebški filozofski fakulteti, leta 2018 pa končala še Akademijo dramskih umetnosti kot gledališka in radijska režiserka; in je kot koreografinja, režiserka ter avtorica besedil sodelovala pri več kot 20 plesnih ter dramskih predstav.
Režiserka in koreografinja Natalija Manojlovič Varga je na plesno sceno postavila unikatni gledališko-plesni hibrid, svojo Golazen, zasnovano na literarni podlagi brez etikete letnic, tudi izvirno humorno scensko poslikala v duhu, ki kar opomni na stil in čas Chaplinovih filmskih humoresk.
.
