Franc Jožef. 100 let od njegove smrti, a podoba vsemogočnega vladarja je neminljiva

Ob 100. obletnici smrti predzadnjega ‘slovenskega’ cesarja Franca Jožefa so pri Cankarjevi založbi izdali njegovo monografijo (knjigo je uredil Gregor Antoličič, avtorji: Gregor Antoličič, Filip Čuček, Eva Holz, Gregor Jenuš, Aleš Maver, Miha Preinfalk, Andrej Rahten, Vincenc Rajšp, Petra Svoljšak in Peter Vodopivec; recenzenta: dr. Jernej Kosi in dr. Renato Podbersič; urednik Tine Logar). Vladar, ki se je na prestol starodavne monarhije zavihtel davnega leta 1848, star komaj 18 let, si je za svoje vladarsko geslo izbral znameniti izrek Viribus Unitis (S skupnimi močmi). V znamenju tega gesla so tudi avtorji pričujoče knjige s skupnimi močmi poskušali prikazati bolj, predvsem pa manj znane epizode iz življenja cesarja Franca Jožefa s posebnim poudarkom na njegovem odnosu do Slovencev in njihovem pogledu nanj. Deset slovenskih avtorjev, vsak od njih strokovnjak na svojem področju, je tako oblikovalo deset poglavij knjige, prek katerih se bo bralec lahko sprehodil skozi vsa obdobja življenja in dela cesarja Franca Jožefa.

"Ob misli na cesarja Franca Jožefa I. se večini ljudi v podzavesti nemudoma prikaže slika osivelega starca z vsemogočnim očetovskim pogledom. Morda je ta motiv Franca Jožefa res tista trajna in neminljiva podoba, ki se je vtisnila v podzavest ne samo Slovencev, ampak širšega področja nekdanje dvojne monarhije. Toda leto 2016, ko bomo 21. novembra obeleževali stoto obletnico smrti predzadnjega ‘slovenskega’ cesarja, predstavlja enkratno priložnost za nov razmislek o vlogi in pomenu Franca Jožefa. Pričujoča knjiga tako predstavlja nov prispevek v slovenskem zgodovinopisju, kateremu v stotih letih od cesarjeve smrti ni uspelo izdati dela, ki bi obravnavalo Franca Jožefa. V dolgih desetletjih po smrti cesarja so na slovenske knjižne police prihajali predvsem prevodi knjig tujih avtorjev, med katerimi vsekakor izstopa delo Jeana-Paula Bleda, ki nosi enak naslov kot pričujoča knjiga. Toda tuji avtorji v svojih delih niso namenjali velike pozornosti cesarjevemu odnosu do Slovencev, še manj pa slovenskim pogledom na Franca Jožefa. Prav iz tega razloga je pričujoča knjiga nastala v želji, po stotih letih potegniti črto in ovrednotiti slovenske poglede na cesarja Franca Jožefa. Z njegovo smrtjo leta 1916 in razpadom dvojne monarhije dve leti pozneje se je ne samo za Slovence, ampak tudi za širšo evropsko zgodovino končala dolga era habsburške vladavine. Tako kot je z atentatom na Franca Ferdinanda slovenska politična elita s kranjskim deželnim glavarjem Šusteršičem na čelu izgubila osebo, v katero so polagali velike upe v zvezi s političnim preoblikovanjem monarhije, tako je običajni Slovenec s smrtjo Franca Jožefa izgubil lik povezovanja in obstoja mnogonarodne monarhije.

Novemu cesarju Karlu v dveh letih vladanja, ki mu ju je namenila usoda, ni uspelo nase vezati narodov monarhije tako močno kot preminulemu Francu Jožefu. Tako tudi ni presenetljivo, da imajo ljudje za zadnjega cesarja prav Franca Jožefa, na blaženega Karla pa kar pozabijo. Vendar ob podrobnejšemu pregledu življenja in dela cesarja Franca Jožefa hitro ugotovimo, da se je za vsemogočno cesarjevo podobo skrivala oseba, ki je v svojem življenju doživela veliko porazov tako na političnem kot tudi zasebnem področju.
Politično gledano je Franc Jožef na zunanjepolitičnem področju izgubil vodilno vlogo v nemško govorečem delu Evrope, na notranjepolitičnem področju pa je s sprejetjem dualizma leta 1868 in zavračanjem kompromisov glede drugih narodov zaigral možnost političnega preoblikovanja monarhije, ki bi zadovoljilo večino narodov. V cesarjevem zasebnem življenju pa največji tragediji predstavljata samomor edinega sina, prestolonaslednika Rudolfa, in nasilna smrt ljubljene soproge Sisi.
Kako bi torej lahko označili življenje in delo Franca Jožefa? V en stavek vključiti vse vidike tako dolgega in burnega življenja je seveda izjemno težko, pa vendar bi morda lahko zapisali: Kot 18-letni mladenič je leta 1848 zavladal premlad in premalo izkušen, kot 86-letni starec pa je v letu 1916 umrl prestar, da bi bil sposoben z odločnimi političnimi dejanji rešiti usodo monarhije," je med drugim v spremni besedi zapisal Gregor Antolčič.