Drago Jančar. Njegovih sedemdeset življenjskih in petdeset ustvarjalnih let

Mladinska knjiga (MK) je na svetovni dan knjige predstavila ponatise treh zgodovinskih romanov pisatelja Draga Jančarja, ki jih je izdala v jubilejni izdaji ob njegovi 70- letnici. Ob tej priložnosti se je v knjigarni Konzorcij s pisateljem pogovarjala urednica Nela Malečkar. Kot se za takšen praznični trenutek spodobi, je pisatelj voljno in dobro razpoložen odgovarjal na vprašanja urednice. Skozi tematike, ki jih obravnavajo njegovi trije zgodovinski romani Galjot, Severni sij ter Katarina, pav in jezuit, sta se sprehodila skozi njegovo ustvarjalno pot.

Kot je poudarila Nela Malečkar, je Jančar s svojim opusom odgovoril na vsa temeljna vprašanja, posredno s svojo literaturo ter bolj neposredno in natančno z esejistiko in publicistiko. Pisatelj je, kot je povedal, v petdesetih letih pisanja, "živel, pisal in se odzival na čas, branja, prijateljske kroge, v katerih je deloval". V začetku ga je potegnil reizem, vendar ima danes svojo prvo knjigo Romanje gospoda Houžvičke za nekakšne vaje v slogu, saj je kmalu spoznal, "da to ni njegovo, da ga zanima zgodba, ljudje, ki živijo ali so živeli okrog njega in da želi o tem nekaj povedati in to na način, ki je njegov".
Dogajanje romanov, katerih ponatisi so izšli v jubilejni zbirki ob njegovi sedemdesetletnici, je postavljeno v tri različna zgodovinska obdobja, vendar po Jančarjevih besedah v njih pravzaprav nastopa ena in ista oseba, ki lahko živi danes, ali pa bi lahko živela pred 500 leti. Pisatelj je namreč prepričan, da se človek v svojem bistvu v vsem tem času ni spremenil. Napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, kar pa se tiče njegovih strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn, ni naredil nobenega premika, je povedal.

Roman Galjot je Jančar napisal pri osemindvajsetih letih, preveden je bil v enajst jezikov. Kot je dejal, bi si danes upal reči, da je bil takrat že formiran pisatelj in da se je zagrizeno napotil v stoletje inkvizicije in čarovniških procesov, poskusa preživetja sredi kakršnegakoli časa. Dodal je, da je tisti čas doživljal kot nekoliko bolj tesnobnega, vendar pa tako čas doživljamo tudi danes, če preveč spremljamo medije.

Katarina, pav in jezuit je najboljši slovenski roman leta 2000. Zanj je Jančar prejel nagrado kresnik. Govori o slovenskih romarjih na poti v skrivnostni Kelmorjan, ki se znajdejo v vrtincu vojne, ki divja na evropskem kontinentu, a tudi v vrtincu svojih duhovnih iskanj in vsakršnih strasti. Roman je dolgo časa nosil naslov Barok. Kot je povedal Jančar, ga je obdobje baroka fasciniralo, saj gre za nekaj, kar je zelo značilno za Srednjo Evropo in Slovence, denimo vsaka vaška cerkvica ima polno zlatih oltarjev. Je pa bilo to tudi obdobje velikega duhovnega vzpona, izbruha ustvarjalnosti. Začel je z mislijo, da bi opisal silno kipenje življenja, vitalizem, ki je doma v baroku. Pozneje se mu je naslov spremenil, saj je opazil, da je glavna oseba ženska. Roman pa je videl tudi kot možnost, da spregovori o razpetosti vsakega človeka med željo po nečem višjem, duhovnem, po iskanju, ki je lastno vsakemu, in resničnim življenjem, ki pa je včasih kruto, včasih lepo, včasih strašno in včasih čudovito.

Dogajanje romana Severni sij je postavljeno v 20. stoletje. Junak Romana Josef Erdman izstopi na novoletno noč v Mariboru iz vlaka, da bi tam počakal na poslovnega partnerja. Izkaže se, da je mesto v času kulminacije zgodovinskih dogodkov, prihajanja nacistov na severno mejo in severnega sija, ki je nepričakovano obsijal Srednjo Evropo, slutnja kataklizme, ki se približuje. Jančar je, kot je povedal, leto 1938 razpoznal kot leto, še posebej polno tesnobe. Vsi so vedeli za vzpon nacizma v Nemčiji, v Moskvi so se začele Stalinove čistke in ljudje so vedeli, da se lahko nekaj zgodi. In ko se je nad Srednjo Evropo pojavil severni sij, so to vsi razumeli kot znamenje, da se bo nekaj zgodilo, je še povedal jubilant.

View Gallery 5 Photos