Žužana Bartha. Njenih 30 plesnih let. Ko sem morala v dvorano, sem jokala.

Žužana Bartha praznuje trideseto obletnico plesnega delovanja. Čestitke!

Žužana Bartha sodi v generacijo, ki je orala ledino modernega tekmovalnega plesa, najprej kot plesalka, nato kot koreografinja ter soustvarjalka na Plesni zvezi Slovenije. 15. aprila bo v Hrastniku praznovala jubilej, in sicer 30 let dela na slovenski plesni sceni.
Draga Žuža, kot ti rečemo v plesnih krogih, najprej čestitke za tvojih 30 let dela na plesnem in baletnem področju. Na kakšen način se spominjaš teh minulih let?
Hvala za čestitke, teh 30 let velja v bistvu za mojo prvo redno zaposlitev za nedoločen čas (smeh), dejansko se s poučevanjem ukvarjam že 38 let, prvih osem let je bila honorarna zaposlitev v Litiji. Tu sem imela zlatega človeka za ravnatelja, ki mi je na vsak način želel omogočiti redno službo, zato se je povezal z drugimi šolami v Zasavju in tako sem 1. 9. 1985 prišla v GŠ Hrastnik.

Plesalke GŠ Hrastnik.

Mogoče se bo zdelo nenavadno, da te sprašujem o začetkih glede na tvoj dolg staž; a kljub temu nam zaupaj, kako je ples / balet prišel v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj.

Ja, za ples lahko rečem, da me spremlja že vse življenje. Pri petih letih starosti je dedek predlagal baletno šolo, tudi moja mama je namreč kot otrok malo plesala … ko bi morala vstopiti v plesno dvorano, sem začela jokati in hotela zbežati domov. Dobila sem eno po riti od očeta in tako se je začelo. Danes sem za tisto šeškanje zelo hvaležna.
Si tudi ena redkih na področju jazza, moderna in šova s končano baletno šolo. Kje vse si pridobivala plesna znanja in kje vse si poučevala, plesala?
Po končani baletni šoli sem eno leto plesala v operi, a mi zdravje ni dopuščalo tako garaškega življenja, obenem sem se navduševala nad sodobnimi plesnimi zvrstmi, moja starša sta oboževala jazz ritme in sta se tudi večkrat zavrtela. Ko sem se vpisala na pedagoško fakulteto, sem slišala za ŠPK Kazino. Šla sem na avdicijo. Tako se je začelo obdobje modernih tekmovalnih plesov. Vsako leto smo se udeleževali t. i. poletnih plesnih šol, kjer sem se lotila čisto vsega, kar so ponujali. Bila sem nora na ples. Plesala sem cele dneve, v tistem času so bile znamenite plesne šole tudi v Rovinju, seveda smo bili "kazinarji" povsod, kjer se je plesalo.
Republiška revija baletnih šol in društev (Lendava 2013).

Zakaj pa si se sploh odločila za kombinacijo baleta in modernih tekmovalnih plesov?

Odgovor na to vprašanje je delno zajeto že zgoraj. Vedno sem želela nekaj več, ko so prvič pričeli s trebušnimi pa afriškimi, vedno me je fascinirala vsaka zame nova plesna zvrst oz. tehnika. Moje navdušenje nad broadwayskim jazzom pa je zasluga R. Divoviča, ki je povabil Judy Ann Bassing v Slovenijo samo za nas špk-jevce. Začela se je renesansa modernega plesa. Step se mi je zdel kot najbolj zapletena matematična enačba in tudi ta izziv me je še posebej navduševal. Seveda mirovala nisem nikoli, niti s prihodom break dancea in el. boogija se nisem ustavila, spet nekaj noro dobrega. Morda je bil za to delno kriv tudi oče moje hčere (smeh) takrat državni prvak v BD-ju. Seveda danes čutim posledice svojega pretiravanja, predvsem v akrobatiki, kar huda trajna poškodba hrbtenice, ki pa zaradi redne krepitve hrbtnih in trebušnih mišic operacijskega pristopa zaenkrat na srečo ni potrebna. No, ker imam kar visok prag bolečine, sem prenesla tudi hujša obdobja brez bolniških; malo fizioterapije in že sem veselo skakala okoli. S prihodom Mc Hammerja sem takoj šla na prvi seminar, ker me je zanimalo tudi to. In tu se je rodilo moje navdušenje do hip-hopa oz. t. i.street disciplin. Danes seveda že malo bolj pazim na gibanje, sem pa navdušena spremljevalka novosti prek spleta. Hvala bogu za internet!
Učilnica v Hrastniku.

Te je kdaj zamikalo, da bi odplesala v tujino? In kaj bi se moralo zgoditi, da bi res odšla?

Po srcu sem pravi zapečkar, v 80-ih bi sicer morali dve "kazinki” iti v ZDA na izpopolnjevanje, a so mi zavrnili vizo. Pozneje sem izvedela, da smo bili v tistem času (Jugoslavije) vsi člani moje družine na črni listi, ker je bil moj oče ubežnik v času madžarske revolucije 1956. leta. Potem je šla Mojca Horvat in uspela.
Kje je že nekaj časa tvoja plesna oz. baletna baza?
Moji zasavski bazi sta dve, GŠ Hrastnik, kjer mi obračunavajo plačo, in GŠ Litija – Šmartno, kjer dopolnjujem svoje delo. 
Zaključni nastop (Hrastnik, junij 2015).

A Hrastnik je kljub temu tvoja baza, kjer boš 15. aprila praznovala obletnico z naslovom Koreografija življenja. Kaj pripravljaš za ta slovesni dan?

Hrastnik je kljub temu moja baza, kolektiv je super, veliko sem imela že skupnih projektov s kolegi glasbeniki. Ta predstava bo prikaz dela celotnega oddelka, nastopili bodo prav vsi. Sicer vsako leto naredim dve celovečerni plesni predstavi, letos bom skušala malo bolj predstaviti vzpone in padce na svoji že kar dolgi poti. Je pa moj najpomembnejši cilj omogočiti plesno umetniško izražanje prav vsakemu, ki mu v srcu tli ta želja. Že pet let imam v skupini tudi deklico s posebnimi potrebami in ponosno jo bom predstavila na odru kot eno od malih baletk.
Na koga si recimo najbolj ponosna, da se je "izvalil" iz tvojega plesnega gnezda?
Niti ne vem, kako bi odgovorila, morda sem celo bolj ponosna na deklico z downovim sindromom, ki je kar sedem let plesala pri meni in se je po desetih letih vrnila k meni, da mi pokaže ples, ki si ga je sestavila za nek nastop. No, ne smem pozabiti Ines Mandelj, ki je orala ledino pri meni in danes kot enkratna učiteljica poučuje v GŠ Žalec. Kar nekaj jih je bilo, ki so končali tudi umetniško gimnazijo za sodobni ples, potem pa kljub šli v druge vode.
Žuža v sodniški vlogi (Gibraltar).

Zelo si aktivna tudi kot sodnica modernih tekmovalnih plesov, ki jih spremljaš od svojih začetkov, ko še ni bilo toliko plesnih zvrsti. Kakšno je tvoje mnenje o razvoju MTP in kako ga doživljaš?

Ples mi veliko pomeni in tudi razvoj na tem področju me neskončno razveseljuje. Kot da ni meja, ko že misliš, da zdaj si pa že vse videl, pa te spet nekaj očara. Ta ples je res ena čudovita stvar. V plesu sem vedno, ves čas, iščem, brskam, sledim. Občudujem naše mlade talente, kako se razpršeni po svetu razdajajo in delajo Slovenijo prepoznavno. MTP je eno precej široko področje, ki zajemajo zelo veliko plesnih zvrsti, nekaj jih je zelo močnih in v nenehnem razvoju, nekaj jih je tudi odšlo. Slovenija je plesna dežela in MTP je ena od odličnih opcij tovrstnega razvoja.
Si tudi aktivna v Plesni zvezi Slovenije v sekciji moderni tekmovalni plesi. Kaj je tvoja funkcija in kaj počneš?
Zelo dolgo sem bila članica izvršnega odbora sekcije, dobrih 17 let  sem bila predsednica sodniške komisije MTP, zdaj sem članica, a se počasi umikam, malo sem že utrujena, dela je ogromno, vedno je kdo nezadovoljen, to, da delamo vse prostovoljno in se razdajamo, ure in ure na računalniku, vedno znova razlagati, kako ocenjujemo, tako ali tako pa so zadovoljni samo tisti, ki so prvi, no, včasih pa še ti ne (smeh). No, važno, da jaz na tekmovanjih zelo uživam, ker ples res obožujem, občudujem naše plesalce, kako ponosna sem na mednarodnih tekmah, ko podeljujem kolajne našim, sem tudi jokala že od veselja, kljub občasnim nerganjem večno nezadovoljnih trenerjev ali staršev sem še vedno zelo ponosna na slovenski ples.
Podelitev priznanja zlati ključ (2015), prejemnica priznanja plesalka Taja.

Koliko se je ples spremenil od tvojih časov do danes? Kaj ti je pri tem všeč in kaj malo manj?

Ples je živa stvar in je prav da se razvija, morda je malce drugače s klasičnim baletom. Tu so neke zapisane zakonitosti in koraki oz. elementi, no, pa še tu se da marsikaj eksperimentirati, graditi. Ni mi všeč, da je država tako mačehovska do vse kulture, za vse drugo se prej najde denar. Ples je res zadnji, še vedno je podcenjen, še med mojimi kolegi glasbeniki, se najde kdo, ki kar malo poniževalno gleda na nas, ki se ukvarjamo s plesom. Žalostna sem tudi, da mlade slovenske baletne diplomantke nikakor ne dobijo službe v naših dveh gledališčih (kljub diplomi z odliko)
Kaj te pri plesu konkretno najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Tole, kar sem prej povedala, me zelo žalosti, osrečuje me pa vse, kar je povezano z mojimi mladimi plesalci; ko se nervozno prestopajo za  odrom in mi jih uspe umiriti, ko se jim zaiskrijo oči, kadar jih starši nagradijo z aplavzom, ko te malčica pokliče mama in nato zardi, ker se je zmotila in še nešteto takih lučk na moji dolgoletni pedagoški poti.
Si tudi redna obiskovalka plesnih predstav ne glede na to, ali gre za domače ali tuje nastope. Kaj ti pomenijo ti obiski?
Da, zelo rada si ogledam kako dobro predstavo, najraje v času poletnega festivala, ko imam več časa …čez  leto se iz službe vračam okrog 21. ure, takrat sem že vse zamudila … Ogled kake dobre predstave (ni sicer nujno, da je plesna) mi veliko pomeni, si napolnim baterije (rada obiščem tudi MGL, Špas …), vedno grem tudi na kak dober balet, Ruse ali npr. na Mauricea Bejarta, za en mesec sem potem "nahranjena".
Lea in Žuža, hči in mati na Slovenski popevki 2016.

In seveda zvesta navijačica muzikala Mamma Mia, saj si si ga ogledala več kot dvajsetkrat, kajne. Razlog je najbrž tudi ta, da v njem pleše, poje in igra tvoja hčerka Lea. Zavedno ali nezavedno gre po tvojih stopinjah, kajne?

(Smeh), "fan No1" … 2. aprila sem si jo ogledala 21-ič. Ne vem, kaj bi rekla. Ples imamo v genih (tudi od sestrične sin na Madžarskem je odlični plesalec sodobnega plesa), petje je pa neizpolnjena želja že moje mame, zato sem Leo usmerjala v glasbene vode (pa tri leta gimnastike, osem let baleta, šest let atletike, prečna flavta, solopetje, jazz petje na koservatoriju, seminarji doma in v tujini, LA in ST plesi) … in rezultat je moral priti (smeh).
Je bila pri tebi sploh kdaj opcija v življenju, da bi počela kaj drugega in se ne ukvarjala s plesom? 
Ja, obožujem umetnostno zgodovino (nekaj časa sem imela željo študirati), študirala sem angleščino in slovenščino na PF (manjka par izpitov in diploma,), a ples je bil ves čas poleg … pa  delo z mladino … to je nekaj najlepšega, posvetiti se znanja željnim otrokom …  razdajati se sploh ni težko, ker kolikor dam, še več dobim nazaj … Čudovit poklic.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Obožujem naravo, ko še nisem imela problemov s stopali (uničen skočni živec), sem rada  hodila v gore (osemkrat sem splezala na Triglav, nazadnje pri 50-ih). V najemu imam vrtiček, kjer si tudi napolnim baterije, rada kolesarim, ko sem utrujena, se spravim na kavč pa malo TV-ja pa kaka dobra knjiga. Seveda obožujem tudi morje in potapljanje, z Leo si vsako leto privoščiva en "najin" teden nekje v Dalmaciji.
Veliki ljubiteljici plesne vzgoje, Ana Vovk Pezdin in Žužana Bartha.

Kaj je tvoj življenjski moto?

Kot  pravi pesem v Mamma Mii: "Kaj se vam zdi, kje bi bili, če bi brez plesa ta svet se vrtel … Hvala za vso glasbo, ki ste jo dali mi”. Ples + zabava + ustvarjanje + ljubezen = moje življenje. Vsakemu otroku omogočiti pravico do plesa  … Ni važen talent, pomembni sta le ljubezen in želja po plesu. Moj navdih pa so tudi tele misli, ki sem jih prebrala v neki knjigi o plesu:
"… živeti hkrati v času in prostoru,
 biti ustvarjalec in stvaritev,
 umetnik in njegovo delo,
 vse je združeno v enem;
 ritmični vzorci   gibanj,
 oblikovanje prostora,
 živa predstavitev vidnega
 in fantazijskega sveta;
 ustvarjanje z lastnim telesom,
 izražanje notranjega ,vsako čustvo;
 vzgajati ,plemenititi telo in dušo …"
Hvala za intervju in srečno ob 30. obletnici.

View Gallery 9 Photos