Živa pleše že celih 40 let. In mladi z njo

Festival plesne ustvarjalnosti mladih Živa 2016 je letos slavnostno obeležil svojih 40 let obstoja, ko je leta 1976 ustanoviteljica Studia Kinetikon, Marija Vogelnik (1914–2008), v okviru društva organizirala prve Ljubljanske dneve plesa, ki so imeli še tri edicije. Torej takrat, ko so se plesna društva lahko preštela še na prste ene roke; leta 1973 je bilo ustanovljeno prvo slovensko plesno društvo Studio za svobodni ples, ustanoviteljica Živa Kraigher (1920–2011). Ko se je Neja Kos zaposlila (1977) na takratni Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS) kot samostojna strokovna sodelavka za ples, se je začelo pospešeno in organizirano delo na področju plesnih društev. In ko je njihovo število že toliko naraslo, se je v okviru ZKOS organiziral (1982) prvi večji plesni dogodek, imenovan Dnevi plesa, zaključna republiška revija (od leta 1991 pa tudi državna) izbranih plesnih skupin, ki se je dogajala vse do leta 1993 v prostorih Cankarjevega doma Ljubljana.

S prostori in financami pa se vedno rado zapleta, tako da so tega leta Dnevi plesa začeli svojo nomadsko pot po odrih Slovenije, tudi dobili novo ime Sredi prostora. Ko pa je število najboljših plesalcev in skupin v tolikšni meri naraslo, da so potrebovali več odrov in terminov, je leta 2004 državna plesna revija dobila tudi novo ime Živini dnevi plesa, po ustanoviteljici prvega slovenskega plesnega društva. S prihodom Nine Meško (2007) pa so Živini dnevi plesa prerasli že v Festival Živa, ki se organizacijsko tudi vse bolj nagiba k mednarodnim vodam.

Živa 2016 je potekala slavnostno v siju svojih zrelih ustvarjalnih let, in to kar v dveh paralelnih uprizoritvenih ravneh, ter praktično zaobjela ves uprizoritveni prostor Španskih borcev. K slavnostnemu vzdušju so poleg umetniške vodje festivala Nine Meško in ob strokovnem izboru državne selektorice Andreje Kopač pripomogli tudi vsi nastopajoči, njihovi učitelji, mentorji ter koreografi, ki so festivalu vtisnili kar visoko izvedbeno ter uprizoritveno raven, izpolnjeno s svežino mladostnih idej, gibalnih in koreografskih domislic, ki so navduševale polno Veliko dvorano Španskih borcev v štirih sklopih plesnih miniatur (vsak sklop je trajal okoli poldrugo uro), skupno je bilo zaplesanih 41 kompozicijskih miniatur.

Za drugo umetniško in (nad)izvedbeno raven pa sta poskrbela moderatorja Ana Lekše in Daniel Petković, ki sta v teh plesnih dneh pripravila tudi 41 duhovitih skečev, humorno zasnovanih skic, ko sta napovedovala prav na kratko, vendar originalno ter dojemljivo predstavila vsak miniaturni plesni izhod posebej, in sta plesala z besedami, s predmeti, se igrala ter tudi akrobatsko vzletela. Prvi dan nas je razsvetlil angelov spust v belem, ko se je Ana Lekše v belini svojih letečih oblik spuščala ter vzpenjala po belem širokem traku, prav iz vesoljnih odrskih višin (pa še nazaj) ter napovedala plesne Angele Plesne Izbe Maribor, simpatično in mladostno razigranost plesnih (belih)angelov v koreografiji Mojce Kasjak.

Potem smo sledili  Danielovemu in Aninemu ‘lajkanju’, njuni ekranski zatopljenosti, ko je moral poseči dodatni ukrep ali ‘delete’, da je lahko na oder priletela pisana družba KID Plesonoga v koreografiji Oleami in zaplesala svojo sodobno fantazijsko enodejanko: Frisbook je svet. Njihova Plesonoga Tinkara Plos pa se je s svojim solom kar domiselno in nazorno sprehajala po nevidni vodi, tako da si celo pomislil, da brodi po vodenem odru (mentorica Oleami).

V prvem sklopu, ki se je začel s koreografijo Tanje Pavlič Občinstvo pod urokom (KGBL Oddelek za sodobni ples), so se miniature vrstile v tolikšni izvedbeni odličnosti, da je občinstvo obsedelo ter ploskalo kot pod urokom, mogoče so k temu prispevale tudi Tanjine plesalke s svojo izvrstno plesno energijo, ki bi na mnogih odrih kar posegala po najvišjih zvezdnih poljanah.

Tudi njihova Brina Lekše je veliko pripomogla k tem vzvišenim gibalnim tonom s svojim avtorskim solom Od skale do peska (mentorica Tanja Pavlič). Za presenečenje pa je docela poskrbel Art Dance Studio Potorož v koreografiji Dane Petretič in Siniše Bukinca, ko se je še sam Siniša umestil med svoje plesalce (Ester Gerzič, Noemi Bak, Urban Žibert, Kevin Naccari, Klemen Semelbauer, Lara Levek, Doroteja Margon), ki so poskakovali ter plesali v neverjetni kondiciji, tudi veli prisrčno vedrino v slogu popinga, pa še v drugih plesnih oblikah ter sodobnih zdrsih, predvsem pa zaveli toplino prijateljskega sodelovanja poučnega naslova: Odpiram se. Rastem; s koreografijo, ki bi jo morali uvrstiti v vsa delovna okolja in še kam, kjer primanjkuje srčnosti.

Ob tej neverjetno socialno družbeni in domišljeni koreografiji sem pomislila, kako ni pomembno, kateri stil plešeš ali gojiš, ampak kaj misliš in k čemu stremiš v svojem umetniškem izražanju, in seveda kako znaš to predstaviti na gledališkem odru. V koreografiji Siniše Bukinca je Romana Fičur zaplesala solo Odtisi ter tako kot vedno vtisnila svoje plesne odtise na odrsko površino, možno, da tudi v spomin gledalcev.

Solističnih nastopov je bilo letos manj, zato pa so se vrstili presežki plesnih skupin. Tako je Kaja Vajdetič nastavila simpatično zrcalce plesalkam Plesnega Foruma Celje, ko se je v njeni koreografiji: Kaj da pet minut, kaj vzame? in v enem uprizoritvenem dihu zvrstilo ducat medsebojnih odnosov, se tudi prepevalo, predvsem pa se dogajala plesna generacija. Kaja Vajdetič se je znova in še enkrat izkazala kot zrela ustvarjalka idejne gibkosti ter gibalne izvirnosti, in to v svoji miniaturi intime ter zamaskirane bojevitosti, v avtorskem solo plesu Utopila bom morilce valov (mentorica Goga Stefanović Erjavec).

Dogajal se je tudi vesel Komunikacijski preplet v koreografiji Ingrid Gregorič ter v živahni plesni izvedbi mladih plesalk Društva ljubiteljev baletne umetnosti Divača. Iz Glasbene šole Laško-Radeče je prispela koreografija Špele Medved: Bistvo je očem skrito, ko so njene učenke začele svoje prve plesne stavke z zadnje plati in so bili vidni le zadnji deli hrbtišč, preden so našle pot naprej … V bivalno srčiko planeta Zemlja pa so jasno ciljale, tudi dobro zadele mlade plesalke Glasbene šole Trbovlje v koreografiji svoje mentorice Kim Kern Kukovič: Gravitacija. Na odru se je tudi delalo, za to je poskrbel Studio N Velenje v koreografiji Lucije Boruta: Trak tekoči.

O vodi in njenih stanjih so v plesu valovale različne zgodbe, svojo Odo dežju pa so v mavričnih kostumih zaveli mladi KD Quleniuma v koreografiji Saše Lončar; duet (turkiznih) poletnih kapljic: Turkiz filinga poletnega dežja sta doživeto poustvarila in osvežilno zaplesala plesna gimnazijca SVŠGL Zala Erznožnik Podreka in Jernej Fekonja. Vodni potencial je v svojem avtorskem solu Bit vode, tudi v lastnih energetskih in plesnih presežkih zaplesal Gašper Kunšek, ko je njegov gibalni cunami navdušujoče pljuskal po odru ter v gibalni abstrakciji pričaral izmuzljivo, tekoče ter vodeno stanje. Posebno moč vode in energijo, ki buri današnji globalni svet, je rezko, ostro, tudi v prezenci notranjih moči zarezala, zaplesala ter koreografsko celovito zaokrožila Veronika Váldes v svoji miniaturi Liquid Anymus.

Posebnost letošnje festivalske Žive so bili celovečerni dogodki in krajše uprizoritvene oblike, ki so privlačili ter iskrili zanimive plesne debate, kar je vsekakor tudi del plesnega življenja. Za krajše predstave so dobro poskrbeli pedagogi in dijaki SVŠGL (umetniška gimnazija, plesna smer), ko so tri plesne sklope obogatili s tremi odlomki iz svoje lanske produkcije, jih tudi vidno nadgradili ter energetsko strnili: Intervju z (m)Ano, Ona v meni, Intervju za Intervju.

Jana Kovač Valdes pa je svojo štiriminutno koreografijo Podaj mi jabolko razvila skupaj z učenkami v krajšo predstavo Malum (jabolko po latinsko), zaokrožila v dekliški liriki in prijateljevanju ter v prikritih željah, ko se vse naokrog kotalijo zelena jabolka, vendar ko prileti še ono težko pričakovano rdeče, potem se končno zgodi sočni ugriz.

V produkciji Studia za svobodni ples se je nekega sončnega poletnega dne zgodil ples v naravi, na Špici Ljubljanice, plesali in ustvarjali so: Maja Maša Šömen, Ana Vrhovnik, Matija Udovič, Jerca Klinar ter Kaja Vajdetič in poustvarili svoj sveži navdih: X na kvadrat (mentorica Urša Rupnik). Poletje in narava sta sprožila plesni navdih, ki je prispel celo v jesensko obdobje festivala Živa in oživel sivo preddverje Španskih borcev, kjer se je dogajala plesna strukturirana improvizacija, ko so se plesalci Studia spuščali po stopnicah iz zgornjega nadstropja v preddverje ter s svojimi gibalnim potencialom pritegnili gledalce. V prvem nadstropju je bila postavljena tudi razstava fotografij s plesnih predstav avtorja Matije Lukiča.

Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek sta znova sprožila aplavz navdušenja, ko sta se tudi na novo predala svojemu večernemu duetu in predstavi Neimenovano. Na sporedu je bil tudi prvenec iz plesne predstave Jerneja Bizjaka: V objemu sprožilca ali pot do točke nič, ki je nekoliko razdelila mnenja in komentarje, vendar pa prevladala bolj strokovna ocena, da je to predstava najbolj dorečene mizanscene, ki ji sledimo v plesnih predstavah.

V četrtek, 10. novembra, je v produkciji KD Qulenium in v Mali dvorani Španskih borcev potekal plesni dogodek: Srečanje v koreografiji Ane Romih ter v izvedbi Katje Kušar (mentorica Saša Lončar). Srečanje je dogodek, ki ga lahko povežemo kar z ono stranjo zemeljske zavese, s t. i. onostranstvom, ko se zlato pobarvano telo plesalke ekstatično prebuja in celični sistem trzajoče zatrepeta, iz njene notranjosti pa skozi usta steče trak temno rdeče tekočine, ki ji pravimo življenje ali karkoli že, mogoče tudi faraonska tekočina, saj prebuja davnino. Ana Romih je leta 2014 diplomirala na SNDO Amsterdam, plesalka Katja Kušar pa je študentka magistrskega študija pedagogike na FF Ljubljana, nekoč plesna navijačica, sicer pa maturantka Umetniške gimnazije za sodobni ples Ljubljana. Srečanje je predstava, ki te drži v napetosti, te vznemiri in te ne more pustiti ravnodušnega.

V petek, 11. novembra, je na večerni Živi gostovala Plesna Izba Maribor s koreografsko noviteto Dalande Diallo, kjer se z roko v roki  (in pod roko) srečata ritem in ples v izvirnem duetu plesa ter ritma, ko se v gibu in ritmu slikovito kadrira čas mladostnih utripov. Dekleta in plesalke Ališa Kasjak Gutman, Vanja Kolanovič, Katarina Kolar, Nuša Košti, Zarja Lampret Prešern, Pia Lavuger se zanosno prepletajo, družijo ter v gibanju komunicirajo s tremi bobnarji, z dvema še zaplešejo. Na glasbo Damirja Mazreka in Kristjana Korata pa ti trije mladeniči ter izvrstni bobnarji komunicirajo s svojimi plešočimi ritmičnimi prsti po ozvočeni mizi, okoli katere se zbira plesna mladost, tako da besede niso niti potrebne; trije bobnarji, novodobni mušketirji in študentje so: Matic Kološa, Brin Kološa in Nejc Kološa. Ta simpatična plesna skovanka, prepolna mladostnega duha in ritma, nosi naslov Na vseh štirih, dobila pa ga je po njihovem inovativnem inštrumentu, po leseni mizi, ki stoji na vseh štirih nogah, proti koncu pa ji primat prevzamejo ritmično še bolj intenzivni leseni stoli.

Med letošnje Živine plesne eksponate štejejo tudi gosti iz tujine. Iz Hrvaške je prispela Plesna radionica Ilijane Lončar, pedagoginje in koreogrfinje Ilijane Lončar, ko so tri njene plesalke Julijana Hoffmann, Anamarija Jakoubek in Lea Lajski zaplesale v lirični estetiki njene koreografije: The Impossible Dream.

Tržačanka Sofia Kafol, ki študira na akademiji v Mariboru, je zaplesala v koreografiji Daria Cossute Traces of Self, v miniaturi velikih vzgibov, prelomov in raztegov, ko je skušala najti pot do sebe, očitno se je našla, saj je zadovoljno zapustila oder.

Z Jernejem Bizjakom je na Živo prispel tudi koreograf Fabio Libreti skupaj s plesalko Arino Trostyanetskayo, in so na zadnjem Živinem večeru uprizorili dve koreografiji v produkciji Zavoda 0.1. Najprej je stekla koreografija Arine Trostyanetskaye MH.17 v duetu z Jernejem Bizjakom, o kateri avtorica zapiše, da si ni hotela postaviti epitafa, ampak je želela potovati še naprej; dokaj temačna tema v zanimivi izvedbi nje, ki intenzivno pleše, in njega, ki ugaša. Let´s DU-ET je naslov druge uprizoritve gostujočih umetnikov z Danske, ko se v koreografiji Fabia Libretija predstavi plesalka in manj prezenten koreograf, ki jo vodi po svoji koreografiji, sam pa ostane v senci ozadja. Zanimiva tematika, ki v prostor vnese tudi neke druge zorne kote ter zaznave.

Po vseh teh novembrskih dneh in urah, ko se je ples intenzivno dogajal na odrih Španskih borcev, je Živa 2016, festival plesne ustvarjalnosti mladih, postala festival novih generacijskih perspektiv in ustvarjalnih spodbud talentiranih plesalcev ter koreografov, ki zrelo posegajo po sferah plesne umetnosti.

View Gallery 22 Photos