Morda veste, koliko časa traja trenutek? Tina Habun pozna odgovor.

Dom kulture Kamnik je v sredo, 30. novembra 2016, predstavil sodobno plesno delo z naslovom Koliko časa traja trenutek? Plesni projekt je avtorski in koreografski navdih plesalke ter plesne pedagoginje Tine Habun, ki se s koreografiranjem ne srečuje prvič. Že leta 2011 in 2012 je ustvarila koreografiji za angleško gledališko skupino ŠCRM Kamnik, in sicer za muzikala Chicago ter Mamma mia.

Habunova je bila vrsto let plesalka jazz, show in modern plesov, v katerih je tudi tekmovala. V omenjeni plesni kreaciji, tj. Koliko časa traja trenutek?, so ji pri umetniškem soustvarjanju pomagale plesalke plesnega kluba Šinšin – Neža Blažič, Neža Spruk, Kaja Reberšek, Tanita Rose, Ajda Špacapan –, ki sicer slovijo predvsem po tekmovanjih v modern in show plesih, v omenjeni predstavi pa so se preizkusile v drugačni plesni zvrsti, tj. sodobni ples.

Tina Habun je idejni, dramaturški koncept, v katerem preigrava različno dolge časovne trenutke, življenjsko vsakdanjo rutino, tudi minljivost človeške biti, dovršeno, dodelano, spretno in celostno izpeljala skozi trenuten, dan odrski moment. Pri dramaturškem ustvarjanju ji je pomagala Anja Bezlova.

Habunova idejni koncept umesti, začrta že v začetnem odrskem prizoru, ko plesalke ‘rutinsko’, trikrat zapored ponovijo en in isti trenutek: ena sedi na stolu, noge ji počivajo na mizi, druga na njej sproščeno sedi, nato se jima počasi približajo še preostale plesalke, ki pa se pozneje druga od druge razpršijo in postavijo na začetne pozicijo. S ponavljajočim se nizom omenjenega prizora ustvarjalke poudarijo ravno to rutinsko dojemajočo vsakdanjost, v kateri je trenutek ves čas enako dolg.

V prvi prizor tudi spretno vključi poveden moment minljivosti človeškega življenja, staranje človeka. Čas, ko si mlad, ti teče počasneje, kot ko si star. Tako se čez oder sprehodijo podobe štirih starostnih generacij – otrok, najstnica, odrasla in starejša ženska (Zala Leban, Daša Resnik, Helena Špacapan, Marinka Osolin).

Kljub dodelani dramaturški celoti pa je bilo plesno-koreografski momentov malo, premalo. Plesalke so večinoma s hojo, odsekanim premikanjem glave, drsenjem in plazenjem po odrskih tleh skušale utelesiti različno dolge časovne trenutke. Vseskozi je bilo moč čutiti njihovo enost, predvsem ko so (zavestno) enotno z glasnimi izdihi iskale telesne, plesne dolžine.

V plesnemu duetu in skupinskem delu je najbolj prepričljivo nastopila in izstopala Neža Blažič, ki je vživeto skozi telesno-tehnični nadzor opozorila na svoj umetniški potencial. Na odru je sicer bilo tudi veliko svetlobnega preigravanja (mojstra luči sta bila Anže Trstenjak in Goran Završnik), kot je občudovanje plesalkinih senc na steni gledališkega avditorija. Preproste kostume, ki so spominjali na ‘oblačilno vsakdanjost’, pa je zasnovala Petja Berginc.

View Gallery 8 Photos