Zgodovinski dogodek plesne sodobnosti

V Španskih borcih teče dvotedensko praznovanje (11.- 26. maja 2013) dvajsetletnice mednarodne plesne skupine EN-KNAP, ki jo je   Trboveljčan Iztok Kovač ustanovil v Belgiji leta 1993 pod okriljem festivala Klapstuk. Nekje v osemdesetih je plesalec Kovač, do takrat še član plesne skupine PTL, začel svojo samostojno plesno pot. Iz svojih rojstnih Trbovelj, rudarskega mesta klenih ljudi, je Iztok odplesal v širni svet in začel svoje popotovanje po delavnicah mednarodnih plesnih skupin, se seznanil s plesnimi producenti, udeležil avdicij ter pridobil prve plesne anganžmaje. Znašel se je tudi v Belgiji, v takratnem centru porajajoče se nove plesne sodobnosti, spoznal Anne Terese De Keersmaeker in Wima Vandekeybusa, dva pomembna pionirja in ustvarjalca na poligonu evropskega sodobnega plesa, in kot sam pravi, je to bil čas njihovih dolgih pogovorov o plesu, umetnosti in življenju.

Iztok Kovač praznuje dvajset let delovanja skupine En-Knap.
Vračal se je v Slovenijo in začel lastno ustvarjalno pot. Leta 1991je v Domu svobode v Trbovljah uprizoril svoj solo Kako sem ujel sokola in s to predstavo v lastni produkciji ponovno zajadral po centrih sodobnega plesa ter se predstavljal na svetovnih festivalih in postal prejemnik nagrade revije Time Out leta 1993. Istega leta je postavil svojo mednarodno skupino EN-KNAP – šestih plesalcev, ki jih je zbiral in zbral na mednarodnih avdicijah, z njimi pa uprizoril novo mednarodno premiero, svoj takratni projekt Razširi krila (Slon nerodni), ki ga je posvetil svojemu očetu, ki nikoli ni zapustil rodnih Trbovelj. Kaj bi bilo, če se Iztok Kovač ne bi tistih devetdesetih vrnil v Slovenijo in bi ostal v sodobni plesni Evropi? Nekdo je na tiskovni konferenci v Španskih borcih dejal, da bi potem bil Iztok Kovač znan in velik evropski sodobni koreograf, tako kot sta to danes Anne Terese in Wim, nekdo drug pa dodal: "…  tako pa je velik plesni "boss" slovenske dežele".

Uršula Cetinski
, direktorica in umetniška vodja SMG v Ljubljani, je omenjala, da je takratna kultna predstava Anne T. De Keersmaeker Rosas danst Rosas bila enkraten vznemirljiv dogodek, povsem nov začetek nove plesne dobe in nasploh uprizoritvene umetnosti. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih minulega stoletja je fascinirala še nevidena večmedijska produkcija plesnih umetnikov, kot so De Keersmaekerjeva, Vandekeybus, Greco, Platel …, ki so  svoje koreografije organsko povezovali z videom, filmom in drugimi mediji ter so začeli ustvarjati novo odrsko poetiko. V času od leta 1996 do 2006 je bila Uršula Cetinski vodja gledališkega programa v CD Ljubljana, v svojih kontaktih z umetniki iz Belgije so se takrat tudi veliko naučili o področjih mednarodne produkcije. Navdušenje nad belgijsko plesno sceno je bilo tolikšno, da so belgijske umetnike vabili na gostovanja v CD, med njimi večkrat tudi umetnika in koreografa Jana Fabra.  Linhartova dvorana CD je bila tudi Iztokov rezidenčni oder po njegovi vrnitvi v Slovenijo vse do leta 2007, ko je v Sloveniji ustanovljeni Zavod En-Knap tega leta dobil pod svoje okrilje Center kulture Španski borci. Desetletnico mednarodne skupine EN-Knap so praznovali leta 2003 v Linhartovi dvorani s predstavo Met kocke, kjer so nastopili vsi tisti, s katerimi je Kovač sodeloval teh svojih prvih deset let, to je bila široka paleta znanih glasbenikov, plesalcev, tujih umetnikov in njegovih Trboveljčanov.
Svetovni umetniki Anne Terese De Keersmaeker, Wim Vandekeybus in Charleroi Mey, ki te praznične delovne in knapovske dni aktivno preživljajo v Španskih borcih, so se s svojimi obnovljenimi umetniškimi in zgodovinskimi projekti priključili praznovanju 20-letnice EN-KNAP ob podpori flamske vlade. Danes govorimo o belgijskem bumu dvajsetega stoletju, o njihovi eksploziji sodobne plesne mladosti, ki pa je ne bi bilo, če država Belgija ne bi prisluhnila mladim ustvarjalcem, jih slišala in uslišala ter tudi finančno in vzgojno podprla. Dovolj hitro je Belgija zaslutila možnost umetniške plesne promocije na svetovnih trgih, zato je povabila takratno koreografsko veličino, Francoza Mauricea Béjarta ter mu omogočila aktivno bivanje in svobodno delovanje v svoji državi. Béjart je ustanovil belgijsko MUDRO, iz katere sta izšla tudi Anne Terese De Keersmaeker in Wim Vandekeybus kakor tudi druga umetniška imena, ki so razvijala in razvila svoj lasten izrazni stil.
Anna Terese De Keersmaeker je v Španskih borcih 11. maja predstavila obnovo svoje druge zgodovinske koreografije Rosas danst Rosas, ki je bila premierno predstavljena 6. maja 1983. Tokrat je nastopila nova generacija plesalk: Tale Dolven, Sandra Ortega Bejarano in  Elizaveta Penkova. Z njimi pa je zaplesala tudi Fumiyo Ikeda, ki je vodila obnovitvene vaje, bila pa je tudi aktivna članica prve ustvarjalne ekipe, ki je skupaj z Anne Tereso De Keersmaeker nastopila na svetovni premieri pred tridesetimi leti poleg še dveh ustvarjalk in plesalk: Adriane Borriello in Michéle Anne De Mey. Glasbo sta v neposrednem kontaktu s plesalkami in v sozvočju s koraki ustvarila Thierry De Mey in Peter Vermeersch. Čudni mešani občutki privrejo na poti ponovnega srečanja s kultno koreografijo skupine Rosas, predvsem pa se poraja vprašanje, kako se bo predstava gledala danes.
Rosas danst Rosas je še danes aktualna predstava sodobne plesne forme, ki je po svojem gibalnem kodu postala že stalnica našega časa, je sodobna klasika, ki ji sledimo na plesnih delavnicah, sodobnih plesnih predstavah; ko vzgibi in vzmahi telesnih okončin vodijo in neposredno vplivajo na gibalne sledi ter  jih prostorsko preusmerjajo, ko torzije telesnih linij, krivulj in obratov omogočajo čim bolj mehak in neslišen padec, tudi hitre pospeške in atraktivne vzgone, ko plesno telo sledi svoji fizični strukturi in fizikalnim zakonitostim.
Talno kotaljenje skupine Rosas je rahločutno, mehko in poetično, dvigi samodejni in prostorsko determinirani. Gibalna tehnika na višini, ki jo še pred nekaj leti pri naših plesnih umetnikih nismo imeli ravno priložnosti občutiti. Koreografija je bila za tisti čas izvirno odkritje, bila je izziv novemu obdobju plesne umetnosti, in še danes se lahko reče, da je sodobno aktualna. Tisto, kar pa kaže na zgodovinski dogodek te produkcije, je razpotegnjena dimenzija časa, merska časovna enota, ki se je pred tridesetimi leti in v 20. stoletju opazno merila po nekem drugem, upočasnjenem ritmu in ni bilo čutiti, da bi vibrirala v primežu elektronskih spodbujevalcev 21. stoletja. Uprizoritev je tekla uro in petinštirideset minut, in kljub konstanti gibalnih sosledij ter ponavljajočem se ritmu gibanja je bila abstraktno začrtana koreografska izpoved skupine Rosas docela zgoščena in napetost izvedbe v vsem tem času ni upadala. To je koreografija odmikov in vračanj, natančnega reda in želenega kaosa. Repetiranje gibalnih sosledij poteka matematično natančno po vnaprej določeni ter izpeljani koreografski enačbi na skoraj prazni odrski ploskvi, ki se ji v teku dogajanja oda še kak stol in dodeli improviziran presledek – zaslužen privatno formuliran odmor. Čas postavitve koreografije Rosas danst Rosas je čas razvejane tehnološke rasti, ki se prepleta z novimi polji elektronike, je začetek (pri nas) tiskanja črtastih kod, ki se še danes lepijo na prodajne artikle, je industrijski čas, povsem prežet s tekočimi trakovi, in se zaznava prihajajoči  časa  robotike.
Hrvaška pionirka sodobnega plesa Milana Broš …
Da pa predstava le ni bila zgodovinska slučajnost, ampak je bilo novo obdobje čutiti že v zraku in se je odsevalo v umetniških delih, kaže tudi nedavna naša plesna (jugoslovanska) zgodovina. Hrvaška pionirka sodobnega plesa Milana Broš (1930-2012) je leta 1982 predstavila svojo provokativno delo Opera-serija, kjer v enakomernem taktu metronoma teče ponavljajoče se gibanje šestih plesalk v formacijah po tri, kot kak brezosebni mehanizem, robotom podobne figure. Delo so obnovili leta 2003 ob 40. obletnici skupine KASP (Komorni ansambel slobodnog plesa), ki ga je ustanovila Brošova. V tem minulem plesnem obdobju so tekle tudi neposredne povezave med  Brošovo in Živo Kraigher (1920-2011), ki so tiste čase obrodile kar nekaj uspešnih plesnih izmenjav med Ljubljano in Zagrebom.
Tudi letošnjega enajstega maja smo bili priča zgodovinskem dogodku plesne sodobnosti, ko je Anne Terese De Keermaeker ob 20-letnici zavoda EN-KNP obnovila svojo kultno koreografijo nedavno preteklega časa na prelomu tisočletij, Rosas danst Rosas, kar je gotovo  pomemben dogodek v  predstavljanju evropske sodobne plesne zgodovine in časa, ki ga ta zrcali, in kjer je našel svoje mesto tudi naš plesalec in koreograf Iztok Kovač s svojo mednarodno skupino EN-KNAP. 

View Gallery 9 Photos