Ženske so v mestu. Med njimi tudi Kaja Lorenci.

Morda na videz kdaj kot vsi ljudje (foto: Nada Žgank)

Na 22. Mednarodnem festivalu sodobnih umetnosti – Mesto žensk se je v Stari mestni elektrarni s koreografskim delom z naslovom Morda na videz kdaj kot vsi ljudje predstavila tudi umetnica Kaja Lorenci. Plesalka, plesna pedagoginja, koreografinja je skupaj s plesalci, performerji – Žiganom Krajnčanom, Katjo Legin, Dejanom Srhojem in Natašo Živković – iskala, raziskovala globine telesnega, plesnega giba, utelešenega v vsakdanjik. Življenjski vsakdanjik, ki vsebuje tudi moment, ki mu pravimo srečanje. Srečanje dveh, treh, petih oseb ali pa samo srečanje s samim seboj in notranjim spiritualnim, skritim jazom.

Na plesni del dvorane nežno padajo svetlobni snopi reflektorjev (za oblikovanje in vodenje luči je poskrbela Urška Vohar). Popolna tišina je. Nenadoma s sedeža prve vrste vstane plesalka (Kaja Lorenci). Nemo je obrnjena proti nam, občinstvu, vendar nas ne vidi, saj je zazrta vase, v svoje razmišljanje. Njeno brezizraznost spremlja občasno premikanje ustnic, kot da bi hotela kaj povedati. Pa ne more. Niti giba ne more dokončati, saj je ujeta v lasten notranji monolog. Nato nekje izza občinstva paralelno proti njej stopi druga plesalka (Katja Legin). In nato skozi sozvočje dveh teles – duet – njene misli vendarle pridejo do izraza. To je tisto, kar želi ustvarjalka dela pokazati, da je predpogoj za vstopanje v dialog, v tem primeru fizični, plesni, notranji samogovor.
Omenjeni dialog spremljajo telesni odzivi, geste, ‘poslušanje sogovornika’, notranja pesem, objemi. Slednje predstavlja koreografinji nek začetek in konec srečanja, zato je tudi v posameznih koreografskih segmentih, ko plesalci vstopajo v duete, večkrat opazen. Tam v kotu prizorišča plesalca stojita objeta (Dejan Srhoj, Nataša Živković), z majcenimi koraki se gibljeta počasi, pritajeno po prostoru … nato se ustavita in z vsakdanjo hojo odideta nazaj med občinstvo.
Skozi gibalno pretočnost, ki sicer deluje svobodno, je pa pravzaprav ujeta v plesno platformo, ki zahteva unikaten, poseben gib, in nedokončno razvitimi koraki, plesnimi elementi plesalci z različnimi, dinamičnimi koreografskimi formacijami ustvarjajo občutek simbioze, fizičnega komuniciranja. V nekem trenutku se vseh pet staplja drug v drugega. Premakne se eden, ki sproži, da se drugi dotakne tretjega, tretji premakne četrtega, četrti petega in tako ciklično ponavljajo domino efekt gibanje. Ta daje vtis medsebojnega povezovanja, poslušanja.
Sicer pa vsak plesalec s svojo podobo, z občasnimi glasnimi vzdihi in izdihi, ki pridejo do izraza ravno zaradi odmevne tišine, ki jo tu in tam prekine klasična glasba (glasbo sta ustvarila Ivan Mijačević, Aleš Zorec, slednji je tudi poskrbel za ton na odru), predvsem pa z gibajočo se edinstvenostjo zaobjame celotno plesno prizorišče.
… (foto: Nada Žgank)
Posebej sta izstopala Žigan Krajnčan z nevsakdanjo elastično telesno fluidnostjo in Katja Legin z mehkobnim, sproščenim gibanjem. Ves čas pa si lahko v odrskem parketu občudoval njihov plesno-telesni odsev, oblečen v ‘vsakdanja oblačila’, saj – kot pravi Kaja Lorenci – "so trenutki, ko s(m)o Katja, Dejan, Nataša, Žigan, Kaja, in so trenutki, ko s(m)o lahko karkoli". Ali kdorkoli. Predstavo je dramaturško zasnoval Rok Vevar, dramaturg, publicist, kritik in teoretik sodobnih uprizoritvenih praks. Koreografsko delo je bilo premierno uprizorjeno v torek, 4. oktobra 2016.

View Gallery 6 Photos