Zatemnitev ali Black Out?

V Centru kulture Španski borci so gostili Produkcijo Cie Philippe Saire iz leta 2011 Zatemnitev/Black Out koreografa Philippea Sairea, rojenega v Alžiru, ki že od svojega petega leta živi v Lozani, kjer je leta 1986 tudi ustanovil svojo plesno skupino. Po desetih leta uspešnega delovanja in pomembnega vpliva, ki ga je skupina imela na švicarsko sodobno plesno sceno, so v tem znanem letovišču na jugu francosko govorečega dela Švice pridobili tudi svoje gledališče Théâtre Sévelin 36. Gledališče je posvečeno sodobni plesni sceni in je namenjeno tudi tovrstnim gostujočim skupinam. Skupina je v vsem tem času ustvarila 26 predstav in gostovala v 160 mestih Evrope, Azije, Afrike, na Bližnjem vzhodu in v obeh Amerikah. Philippe Saire je poleg vseh nagrad fundacije Vaud za umetniško ustvarjanje tudi nosilec švicarske nagrade za ples in koreografijo 2014, ki jo podeljuje Pro Tanz iz Züricha.

Zatemnitev Philippea Saire se zgodi v boksu, v črnem bazenu, spremlja pa od  zgoraj, ko se zre v osvetljeno talno belino, kjer so postavljene tri človeške postave, dve moški in ženska. Ti nepremično ležijo na vzorčastih črno-belih brisačah, odeti v črno-bele kostumske poslikave kopalk, torej se sončijo v obilju svetlobe in so zatopljeni v svoj mirni svet. Ta veliki štirikotni boks je postavljen na oder Velike dvorane Španskih borcev, ki ga kar redno in scensko oblikovano uporabljajo za solistične uprizoritve, le da tokrat ni bilo stolov postavljenih naokrog, ampak so gledalci stali eden ob  drugem na robu stranic in nad črno 2,5 metra globoko konstrukcijo ter gledali navzdol v ta zračni akvarij svetlobe in osebnega udobja.
Gibi in raztegi treh akterjev se počasi in lenobno prebujajo, so tudi natančno začrtani premiki, ki se v sodobni gibalni substanci pretakajoče nadgradijo in se združujejo ter razdružujejo v geometričnih telesnih poslikavah. Ko pa njihovi premiki vse bolj in vse pogosteje oscilirajo, se iz neba reflektorjev zgodi nenadni štrbunk črne gmote, ki se nenapovedano tudi kar naprej repetira, vse dokler ne obloži belih tal. Število tri v postavitvi medsebojnih odnosov, torej trojka oseb že po pravilu izpostavlja trikotnik nelagodja in ostrine kotnih oblik, ki pa dobijo nenadne pospeške v nemirnih in nenapovedanih situacijah. Tako se zgodi, da ta črna masa s svojim nasilnim vdorom v prostor povzdigne atmosfersko raven vznemirjanja in raziskovanja, moški duet pa kar pade v oprijemljivo borbeno igro, medtem ko ona nežno otipava črni prah, gumijaste kroglice, ki spominjajo na prah oglja, in sanjavo osvaja svoj zajeti prostor. Telesno gnetenje in valjanje obeh akterjev po tleh, posutih s črno maso, izpisuje belo-črne konture, svetloba pa že niansira črnosive odtenke in dodatno pripomore k zgoščenosti atmosfere tam doli. Moška neopazno izgineta ob črni steni, ženska pa se znova udobno uleže, tokrat na ploskev črnega prahu. 
Tudi dramska zasnova te vizualno-gibalne instalacije se pri senčenju svetlobe vse bolj gosti in likovno nadgrajuje, ob vstopu dveh črnih silhuet pa že dobi prizvok srhljivke. Napetosti popustijo, ko senci ali črni silhueti začneta risati vijugaste poti okoli ženske telesne beline, ko s široko črno lopato v obliki male smetišnice luščita črni prah s tal, telo pa obrobita z belo stezo. Črna silhueta se tudi neopazno splazi pod ležeče žensko telo in jo drseče popelje po tleh, odrsko dno pa pridobi novo srhljivo in gibljivo likovno instalacijo, ko gibljive črne sence senčijo belo telo akterke, medtem ko ona nepremično gleda navzgor in ne more reagirati. Te nenadne spremembe, črno-bele poslikave ter svetlobni senčni efekti naenkrat vdrejo v prostor in ga povsem spremenijo, tudi nepoznane sile nenadno ohromijo živo telo in ga odpeljejo stran. V zadnji sceni se svetloba vse bolj približuje zatemnitvi, ko sijočo belino zakrije temačnost in se življenje, ki se je pred kratkim še sončilo v svetlobi, poda na neznana pota teme, vse do končnega zlitja s črno strukturo, ko tudi ona dobi črno kostumsko obličje in jo dve črni senci, ta  njena pogrebnika, zasujeta s črno gmoto prahu.
Predstavi Zatemnitev, ki je nastala po konceptu in v koreografiji Philippea Saiera, se sledi kot likovno-plesni poslikavi čistih in jasnih gibalnih linij v ostrinah osvetlitve ter v kontrastni igri črnih in belih podčrtav. Ta prostorsko grajena instalacija, kjer svoje bivanje najdejo tri osebe, se živo spogleduje s sociološko noto in arhitekturo bivalnega prostora, ki ga človek začrta v svojem zamejenem bivaku, ki pa ni večno varen, svetel in prijeten in ne zavedno samo njegov, saj neznane in nepovabljene sile lahko nepričakovano rušijo obstoječe ter dopuščajo novo. Zatemnitev je štiridesetminutna uprizoritev in predstavlja vsekakor zanimivi umetniški dogodek, kjer se živo prelivajo povezave telesnih gibalnih struktur z drugimi umetniškimi oblikami. Na prelomu 20. stoletja je črno-bele kontraste na odrski sceni že bilo moč zaslediti tudi v plesnih predstavah in je pop art scena v črno-belih vzorcih vdirala na takratno modno sceno. Smo priča njenemu novemu pohodu na sceni?
Koreograf Phillippe Saire je k svoji koreografski stvaritvi pripisal (gledališki list): "Zatemnitev, ki je alegorija na našo temno plat, nas poziva k razmisleku." Noti alegoričnosti se da kar  jasno slediti v štiridesetih minutah te uprizoritve, ki je tekla v dveh zaporednih časovnih terminih v CK Španski borci  21. in 22 . oktobra. Predstava Zatemnitev/Black Out je nastala v sodelovanju s plesalci: Philippe Chosson, Jonathan Schatz in Maellë Desclaux, ki je nastopila tudi s plesalci na turneji in pri nas: Mickaël Henrotay Delaunay, Benjamin Kahn (scena, oblikovanje svetlobe: Philippe  Saire s svetovalci: Sylvie Kleiber, Laurent Junod; oblikovanje prodornih in napetih zvočnih tonov: Stéphane Vecchione, kostumi: Tania D ´Ambrogio; vodenje luči: Yan  Godat, Pascal Di Mito, Joran Hegi; grafično oblikovanje in fotografija: Philippe  Weissbrodt

Črno-bela poslikava prostora s črnim prahom predstave Zatemnitev, ki se ob gibanju razprši po ploskvi zajetih tal, me glede na talne orise črnih gumijastih zrnc prahu in po načinu talnega vzorčenja spominja na predstavo, ki sem ji sledila letošnjega julija na  festivalu Kilowatt v Sansepolcru v Italiji. Takrat sta plesalca Elisabetta Lauro in Cesar Augusto Cuenca Torres v svojem štiriročnem vklenjenem objemu in v plesu korakov ter figurativnih gibalnih oblik trosila in brisala večji kup črne gmote po belih tleh odra ter ustvarjala niz belo-črnih trenutnih in minljivih likovnih poslikav, linij, krogov in poti, ki so se kar hitro spreminjali. Medtem ko velika črna škatla kot predmet zamejitve prikliče neposredno v spomin koreografa in plesalca Mitjo Obeda in njegov avtorski solo The box, kjer išče lastne presežke in razmejitve v svojem telesu ter na plesni sceni. Verjetnost podobnih izzivov in solucij je na uprizoritveni sceni našega časa gotovo pogosta, ko živimo v globalnem svetu in v tekočih pretokih informatike, ko umetniki očitno stojijo pred podobnimi izzivi in spoznanji, ki jih potem v svojem ustvarjalnem navdihu odsevajo in pojmujejo v lastnih stvaritvah ter je ujetost v današnji življenjski strukturi že kar aktualna tematika.

View Gallery 6 Photos