Zarota tišine Michala Rynie in Nastje Bremec. Umetnina, ki te ne pusti ravnodušnega!

Slovensko narodno gledališče (SNG) Nova Gorica je v soboto, 20. maja 2017, znova vključilo v svoj raznolik gledališki repertoar izjemno, čustveno dotakljivo plesno-gledališko predstavo Zarota tišine. Umetniško družbeno-kritično delo sta konceptualno in koreografsko ustvarila plesalca Michal Rynia in Nastja Bremec.

Plesnemu tandemu se je pri soustvarjanju pridružila tudi mednarodna slovenska ekipa izvrstnih plesalcev – Tjaša Bucik, Siniša Bukinac, Kaja Lin Jagodič Avguštin, Giovanni Leonarduzzi, Tamás Tuza – ki so bili izbrani posebej za to predstavo med 500 prijavljenimi in 100 povabljenimi kandidati z vsega sveta, in igralka Maja Nemec. Slednja je s pronicljivim govorom in skrbno izbranimi močnimi besedami (besedilo je zasnovalo več avtorjev; poleg omenjene igralke in plesnega tandema so izrečene besede zapisali še Alojz Ihan, Tereza Gregorič, Tamás Tuza, op. u.) upovedovala odrsko plesno dogajanje, ki je izražalo trenutno (prevladujočo) družbeno resnico, realnost … Slednja je bila tudi osrednji idejni element predstave, ki so jo plesalci skozi fluidno, dinamično, amortizirano, na trenutke odsekano, tudi akrobatsko plesno gibanje proučevali in ji skušali dati pomen v trenutnem duhu časa.

Resnica, Veritas ni ena sama. Resnic je več. Vsak individuum ima svojo resnico. Vsak človek je drugačen, obogaten z lastnim življenjskim, izkustvenim panoptikumom, skozi katerega gleda na svet. Hodi po poti življenja in išče svojo resnico. Dà, v demokratični, svobodni družbi naj bi mu bilo dovoljeno iskati svojo resnico, osvobojeno vseh predsodkov, a vendar … Plesalci skozi telesni ter miselni inštrument inteligentno postavljajo pod vprašaj ravno to "demokratično" resnico, ki temelji na drugačnosti, multikulturnosti, svobodnemu razmišljanju, in njen obstoj v trenutni "moderni" družbi. Sprašujejo se, ali glede na medijsko vidno, razvidno situacijo, resnico postajamo uniformna (uniformnost je bila prikazana tudi z enotnimi kostumi; za kostumografijo in scenografijo so poskrbeli Michal Rynia, Nastja Bremec, Ana Špacapan, op. u.) družba, ki zavrača drugačnost in pozna le eno (ozko nacionalno usmerjeno) resnico? Pred očmi gledalca se paralelno odvije še ena družbena kritika, tj. kritika kapitalistične, komodificirane družbe. Takšna družba je vpeta v resnico dobička, profita, tudi razčlovečenja. Njena (ena in edina) resnica je videna skozi (dobičkonosen) izdelek, blago. Tudi človek je v kapitalistični družbi na nek način pojmovanj kot blago, kot predmet. Slednje odlično glasno, posmehljivo ubesedi Maja Nemec, ko plesalcu kot GPS-naprava narekuje, kaj naj počne. Za nameček pa ga vpraša še  – ‘Is your mind empty?’ Prevladujoča družbena apatija, občutek nemoči ‘utelešata’ miselno praznino, duhovno praznino, kar je vzročna posledica kapitalistične pošasti!

Pred nami se torej odvije skrbno dodelan, premišljen, gibalno bogat ‘plesni film’, ki odlično zaobjame duh časa. To je izjemno delo, ki ni ujeto v prevladujoč družbeni kontekst, marveč tega družbeno-kritično odseva. Ni površinsko, ne temelji na mimezisu, ampak zahteva uporabo uma,  razmislek, dekodiranje in miselno povezavo z aktualnimi družbenimi razmerami. To je umetnost, ki želi nekaj sporočiti nam, gledalcem, družbi. Z zaključnim iskrenim (edinim) direktnim pogledom v občinstvo pozivajo k – Zbudite se! Stopimo skupaj! Naredimo vendar nekaj! Iz plesnega, koreografskega dela je razvidno, da ima novogoriški tandem neverjeten občutek za simboliko. Iz stropa viseča se jabolka, malum kot simbol resnice. Ogledala kot simbol družbenega fenomena – narcisizma.

Ena od izstopajočih atrakcij večera je bil duet koreografskega tandema, saj se čuti, da se čutita. Ob čutnih zvokih violine (avtor glasbe je Diaphane, op. u.) se zlijeta v eno, postaneta tako simbiotična, njuni virtuozni, akrobatski plesni elementi, ki zahtevajo natančno poznavanje svojega telesa, občutek za fokus, samonadzor, delujejo zelo lahkotno. Plesno delo sicer dinamično preigrava različne formacije, od duetov, solov, moških kvartetov do septetov. Generalno gledano je z edinstvenim, unikatnim, dodelanim, notranje ubranim gibom izstopal že večkrat omenjeni Michal Rynia.

Kakorkoli že – umetniško delo, ki je bilo premierno uprizorjeno 26. novembra 2016 v novogoriškem narodnem gledališču, popelje gledalce na popolnoma neko novo dimenzijo družbene stvarnosti in jih ne pusti ravnodušnih. Slednje dokazujejo stoječe ploskajoče ovacije ob koncu predstave, ki pa so se zgodile že na lanski premieri.

In dà, idejna avtorja, umetnika predstave lahko enačimo z besedami – pomembna, izstopajoča, navdihujoča plesna ustvarjalca v slovenskem in mednarodnem prostoru.

View Gallery 7 Photos