Zanimiva študijska transformacija in umetniška akademska nadgradnja

V svojem novem projektu Nič več solo/No more solo je režiser in koreograf Matjaž Farič podelil ne tako davno zgodovino naše plesne sodobnosti z novo generacijo sodobnih plesalcev svoj čas plesnega umetnika ob koncu 20. stoletja. Zbral je skupino osmih zelo različnih plesalcev  slovenske profesionalne scene in z njimi obnovil svoj avtorski projekt Solo iz leta 1993. Tokrat ni šlo za klasično obnovo plesnega dela, ampak za koreografskoštudijski pristop in poskus z namenom širiti plesna obzorja generaciji, ki se je že nekam zagozdila v prežvečenem in preveč ustaljenem, skoraj klasičnem gibalnem materialu sodobnega plesa; ko največkrat išče rešitve v scenskih oblikah in konceptualnih strukturah, ob tem pa pozablja na osnovno plesno bazo ter je vse manj plesna (kar na srečo ne velja za vse naše plesne ustvarjalce).

Matjaž Farič v plesni akciji.
Skoraj enoletne priprave na nov plesni dogodek Solo so potekale najprej v študijskih pristopih in dosledni obnovi izbranega projekta. In ko je vsak v skupini lahko zaplesal Faričev Solo, se je začela razgradnja solistične konstrukcije, tudi iskanje individualnih izrisov, ki temeljijo na čisti plesni formi tega dela. K skupnem sodelovanju in raziskovanju je Matjaž Farič povabil Barbaro Kanc, Jano Menger, Kajo Janjič, Katjo Legin, Leona Mariča, Matica Bobnarja, Kristino Rozman in Uršo Rupnik; njihove kostume je pripravila Sanja Grcič, luč pa oblikoval Luka Curk.
Plesni projekt No more solo se začne tako kot na velikih odrih, z odpiranjem zavese, ki v poltemi počasi zdrsi v svoj kot, moč bobnov pa zadoni in napove začetek, in v sceno vstopajo nastopajoči. Za glasbeno spremljavo in "mašinerijo" Hexenbrutala je bilo poskrbljeno pred zaveso, kar v prvi vrsti, ko pa v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL) ni več kot toliko prostora. Glasba Hexenbrutal v izvedbi Mateja Kolmanka in Iztoka Korena je polna ritma in raznolikih zvokov, vibracij in električnih manipulacij, so zvoki in je glasba, ki ne obremenjuje, kjer ni čustvenih zagat, ampak spodbuja, operira in reže. Glasbeni dvojec Hexenbrutal je nastal leta 2004, sprva kot osvobajanje v sferah improvizacije, sčasoma pa se je začel posvečati tudi glasbeni strukturi. Prav gotovo premišljeno izbrana zvočna konstrukcija in glasbena forma za koreografski eksperiment rušenja in nove gradnje, za enačbo prevajanja in filtriranja plesnih sosledij v nove strukture, saj so zvoki v tolikšni meri materializirani, da ob plesalcih tvorijo nove vidne in oprijemljive sugestije; ko se zvok sliši in se vidno podaljša do središča gibalnega medija, ga vznemirja in se ga istočasno ne dotika, je struktura in je improvizacija.
No more solo …

Vhodi in izhodi plesalcev na in z odrske površine se prepletajo po točno določenih strukturah ter postavitvah medsebojne gradnje. Medprostori v tej živi plastični obliki pa so prepuščeni posameznikom in njihovim individualnim navdihom. V gibalnih sosledjih nastopajočih se sledi podolgovatim   linijam in širinam Faričevega originala, se izpostavljajo skoki, sodobne atrakcije, eleganca in se zazna čas zastojev, trenutke osebnega premisleka. Avtorski projekt Solo sem svoj čas imela možnost videti tudi v živo, zato mi izpostavljene skupinske forme na odru PTL-ja niso bile neznanka, povsem jasno je bilo, od kod izvirajo. Poznejšo pritrditev pa sem našla še ob ogledu projekcije na portalu YouTube, ki pa v svoji ploskovni obliki ne more predstaviti vseh večdimenzionalnih globin te skoraj polurne avtorske izpovedi, ki jo je Matjaž Farič gradil na čutnih tonih samospevov Gustava Mahlerja Lieder Eines Fahrende Geselle (popolno nasprotje muziciranju Hexenbrutala).
V skupinski predelavi predstave No more solo se v množici šestih kot gejzir izlije duet Katje Legin in Leona Mariča, skiciran duet po Faričevem originalu in v odlični plesni intenziteti; ko Leon odseva moško moč izostrenih linij in dinamike, medtem ko Katja praktično istovetna gibalna sosledja razigrano in lahkotno izliva v ženski yin energiji, zavejeta pa skladen duet, ki odseva novo plesno zasnovo, kot da ne bi izhajala iz iste  baze in ne gradila na istovetnih gibih originala; saj je njuna plesna kompozicija peljala svojo lastno pot. Drug in nov vzgon iz znane baze pa izpelje ob koncu še Barbara Kolenc v svojem solističnem segmentu miline in prikrite plašnosti, vendar prav tenkočutno, žensko prefinjeno. Kaja Janjič in Jana Menger občasno vstopata v prostor, ko vsaka zase vidno barvata svojo vsebino in izpostavljata moč prezence, ki jo Kaja radodarno trosi po odrski ploskvi in privlači poglede. Urša Rupnik je svojo plesno eleganco znala umestiti v korake izvirnika, tudi poudariti komponento časa, ki veje Faričev Solo. Vsak zase je med osmimi nastopajočimi našel svoj uvid, svojo noto gradnje, tako tudi performer Matic Bobnar kot Kristina Rozman. Končno je vsak od osmih nastopajočih na svoj način privlačil poglede, le da sta bila Leon in Katja tokrat najaktivnejši člen celote in konstruktivne gradnje.
Na koncu, ko se je znova razpel zastor čez oder, pa so bili vsi zadovoljni, prepoteni in končno zadovoljeni plesa željni plesalci, sodeč po njihovih iskrenih nasmehih in iskrečih pogledih, tudi koreograf Matjaž Farič, ter vsi tisti gledalci, ki neutrudno sledijo dobrim koreografijam, plesnim iztočnicam, ko zaživi barvita gibalna slika, kot je to No more solo. Ko pa se improvizira ali raziskuje, nastopajo tudi nepotrebna medsebojna in prostorska prekrivanja, pa še kakšen manj intenziven del ali prazen tek, kar se je tudi tokrat dogajalo. Koreograf Matjaž Farič je dejal, da se je  bal, da takih trenutkov ne bi bilo več, in je že bil pripravljen, da sam vskoči in pospeši  tok, pa mu na srečo ni bilo treba, kajti vse je teklo v pravšnjem  redu.
… (Foto: Tomaž Grokič)
Plesni projekt Nič več solo je zanimiva novodobna študijska transformacija njegove dvajsetletne solistične koreografije, zabeležene v abstraktnih poslikavah osmih plesalcev; je spodbudno pedagoško delo in je umetniška akademska nadgradnja, ki je v naši plesni umetnosti vidno  primanjkuje.

View Gallery 6 Photos