Prvič se je na Festivalu Ljubljana predstavilo italijansko baletno združenje, nacionalna plesna fundacija Italije, ki jo naslavljajo kot najuspešnejše stalno plesno združenje in ne deluje pod okriljem opernih hiš.
Baletni diptih Bach Project (2018) je njihova nova produkcija, uprizorjena 16. julija na odru Opere Ljubljana pod okriljem 67. Ljubljana Festivala, častni pokrovitelj pa veleposlanik Italijanske republike, nj. eksc. gospod Paolo Trichilo. Nacionalno plesno fundacijo sta leta 2003 ustanovili pokrajina Emilia–Romania in občina Reggio Emilia, njen producent pa svetovno znani baletni ansambel Aterballetto, ustanovljen leta 1977. Že od svojih začetkov je ansambel deloval z znanimi svetovnimi koreografi, od leta 2017 pa pod novim vodstvom Gigija Cristoforettija, ki teži k še večji mednarodni prepoznavnosti skupine. Imajo podporo ministrstva za kulturno dediščino in kulturne dejavnosti Italije, tudi italijanskega inštituta za kulturo ter italijanskih veleposlaništev v okviru ministrstva za zunanje zadeve; ko država načrtno usmerja svoje sile k mednarodni kulturni prepoznavnosti.
Bach Project, baletni diptih v trajanju ene ure, sestavljata dve koreografski deli z vmesnim odmorom. Prva na vrsti je krajša koreografija v postavitvi (1990) velikana naše koreografske dobe, Jiříja Kyliána, na glasbo Johanna Sebastiana Bacha, Sarabande, ob zvočni kulisi Dicka Schuttela in v izvedbi šestih plesalcev: Saula Daniele Ardilla, Damiana Arialea, Philippea Kratza, Giulia Pighinija, Roberta Tadesca in Héliasa Tur–Dorvaulta.
Druga ter zaključna koreografija pa Domus Aurea plesalca in koreografa mlajše generacije Diega Tortellija; ko se obenem in še posebej posvečajo mladim koreografskim talentom. Na Bachovo glasbo Francoske suite v priredbi Giorgia Colomba Taccanija je v drugem daljšem delu nastopilo šestnajst plesalcev oziroma osem parov, poleg že omenjenih šestih iz prvega dela tudi: Noemi Ascangeli, Estelle Bovay, Hektor Budila, Martina Forioso, Clément Haenen, Arianna Kob, Ina Lesnakowski, Grace Lyell, Ivana Mastroviti in Serena Vinzio. Plesalci skupine Aterballetto so se izkazali za izvrstne plesne umetnike, znano je, da delujejo na raznolikih poljanah plesne umetnosti, tudi se znajo prilagajati različnim glasbenim žanrom − od klasike pa vse do jazza, v istovetnih plesnih oblikah ter izvedbah.
Bach Project je prefinjeno ter namensko izbrani projekt dveh koreografij s kar nekaj skupnimi izhodišči, ki se usmerjajo v raznolike gibke raziskave, v sceno bivalne arhitekture, tudi glasbene klasike v odsevu časa, skratka je koreografsko zaokrožena struktura časa in prostora, seveda v umetniških okvirih ter izraženih globinah izkušenega Kyliána in mladega Tortellija. Prva stična točka obeh plesnih del je vsekakor Bachova glasba, skupni izvir njunega koreografskega navdiha, naslednja pa že scena, ki jo Kylián okviri s svojim umetniškim kredom, je scenarist ter oblikovalec svetlobe ob realizaciji Joopa Cooborta, na njej pa plesalci posamično umeščeni vsak v svoj krožni svetlobni bivak, ki se prav lepo prilagaja gibkim ravnotežnim okroglinam človeških teles. Medtem ko scensko arhitekturo Domus Aurea krasi velika pravokotna oblika skupinskega domovanja, neonsko (efektno) osvetljenih mejnih robov, je njihova zlata hiša ali celo zlata kletka v scenografiji vizualnega umetnika Massima Ubertija.
Sarabande se začne v tišini polteme ter scenske poslikave zgodovinskih dni, po odru pa razstavljene mogočne baročne krinoline (kostumografija Joke Visser), viseče in lahko premične, ki se novim časom umikajo v scensko ozadje, vseskozi pa prisotne, tako kot je umetnost baroka in je večna baročna glasba skladatelja Johanna Sebastiana Bacha (1685−1750). Nato sledi gibko scensko ugodje plesalcev v njihovih svetlobnih krogih, ko se koreograf primerjalno dotika časa sodobnosti v praktičnih plesu prikladnih ter preprostih kostumih moških oblačil. Tudi intelektualno poseže v plesni minimalizem, saj domiselno raziskuje plesno tematiko prav iz samega izhodišča preprostega vprašanja ali dane situacije in jo jasno strukturira do samega konca. Na odru se dogaja tudi hitra menjava kostumov, v eni teh se dolga hlačna preobleka navleče čez kratko v barvi kože, kar pripelje do kočljive scenske situacije, ko plesalec Philip Katz ‘zamudi’ trenutek teme, čas za menjavo oblačil. V sredi novo osvetljene scene pa se plesalca zasledi v vidni zagati borbe s časom ter hlačami, spetimi okoli gležnjev. Iz danega trenutka se razlije spekter osebnostnih stanj, od neprijetnega presenečenja do jeze ter iskanja hitro rešljive situacije. Sosledja občutkov in gibalnih oblik si prepričljivo sledijo v energetskih presežkih moškega plesnega naboja; je izvirna solistična in plesna poslikava realne situacije.
Ob koncu Sarabande zažarijo še veseli obrazi izvajalcev, kot bi iz osvetljenih oken zrli v noč. Slišati je še glasen smeh gromkih moških glasov, ki se tudi sicer vpletajo v koreografsko strukturo. Iz smeha pa se izvije še jok, hitro menjajoče se čustveno otroško stanje, ki ga prekrije zaključna tema.
Preprostost, minimalizem in izvirno ter bogato strukturirano gibalno izrazoslovje so atributi Kyliánove koreografije Sarabande, ki je tako kot pred leti tudi danes sila aktualna. Ko si na sceni sledijo preproste poslikave življenjskih primerjav Bachovega glasbenega časa z novo plesno dobo, tudi izmenjujejo zunanje oblike (kostumi, bivaki, scenske manipulacije, torej tehnologija), medtem ko človeška fizična in čustvena obzorja vseskozi brez večjih opaznih sprememb, ko kar na nek način ustaljeno sledijo življenjskim potrebam ter tokovom časovnega razpona.
Domus Aurea je koreografska postavitev Diega Tortellija na umetniški sceni likovne estetike in se tudi gradi v estetiki plesnih oblik tako skupinske enotnosti kot solističnih struktur ter gibkega mreženja duetov v objemih ljubezni. Je zahtevno zasnovana plesna struktura gibalnih brzic novodobnih časov s kar prisotnim prislovom robotizacije, ki pa globlje ne posega v osebnostna stanja, niti jih jasno niansira. V prvi sliki se sledi množični vadbeni sceni v domnevni plesni dvorani, ki se širi tudi izven postavljene pravokotne konstrukcije; sicer je Domus Aurea zgodovinsko ime mogočne stavbe, ki jo je dal postaviti cesar Neron leta 64 pr. n. št. po velikem požaru v Rimu. Pod lupo zgodovine ter v mogočnosti prestižne Neronove stavbe se Domus Aurea lahko razume tudi kot večno težnjo sveta ter umetnikov po silah premoči in estetiki bivanja. V koreografiji pa prevladujeta plesna estetika ter večno iskanje ljubezni in sožitja partnerstva, tako pod streho zlate hiše (kletke) ali tudi izven nje.
Dobrodošla koreografska uprizoritev 67. Ljubljana Festivala, baletni diptih Bach Project, mednarodno razpoznavne plesne skupine Aterballetto je vsekakor navdušila, tudi bila obilno nagrajena s strani obiskovalcev, ki so tudi glasno izražali svoje navdušenje.
