Z novim plesalcem do novih plesnih zmag

Pogovor z Veroniko Kajin, ki si je našla novega plesnega partnerja v Bolgariji.

Pozdravljena, Veronika. Lahko bi rekli znova na plesnem parketu, kajne? Če prav gledam na spletno stran Mednarodne plesna zveze, je tvoj novi partner Bolgar, s katerim sta uradno skupaj od letošnjega aprila po polletni pavzi, ko si se razšla z Vidom Vidmarjem. Razloži nam, kako in kdo je našel soplesalca, kako težko je najti novega plesnega partnerja ter koliko plesalcev si preizkusila, preden si našla Nikolaja Vasileva?
Pozdravljena. Tako je. Ja, lepo je biti nazaj. Imam novega plesnega partnerja. Uradno sva skupaj od aprila, čeprav sva začela skupaj resno trenirati sredi junija, ko se je Nikolaj preselil k nam v Slovenijo. Pred tem je namreč moral končati maturo na svoji gimnaziji. Ja, pot do novega plesalca vsak doživlja po svoje. Ko sem se razšla z Vidom, sem dala oglas, da iščem novega plesalca, in v začetku decembra me je kontaktiral Nikolaj. Kljub temu da je on letos že prestopil v člane in sem se malo ustrašila, sva se odločila za ‘probo’ v januarju. Takoj sva se ujela. Zato sva se odločila, da se Nikolaj preseli v Slovenijo in čim prej začneva skupno plesno pot.

Z novim plesalcem Nikolajem Vasilevim (foto: osebni arhiv)

Kaj je tisto, kar mora ‘štimati’ v plesnem partnerstvu, in kaj je bilo usodno za tvoja dva prejšnja razhoda?
Na kratko, vse mora ‘štimati’. Kljub temu da to pogosto ni tvoj življenjski partner, preživita veliko časa skupaj, v dvorani, na tekmovanjih, hotelskih sobah itd. Pridejo tudi slabi dnevi na obeh straneh. Potrebno je veliko potrpežljivosti in razumevanja. Včasih pa se zaradi različnih razlogov partnerja odločita, da zvezo prekineta. Imamo različne poglede na ples in življenje, različne cilje. Zelo sem vesela, da sem imela za plesalce prijazne osebe in je do razhodov prišlo prijateljsko, usmerjeno v pot, dobro za oba.

Z Vidom Vidmarjem na lanskem prvenstvu v latinskoameriških plesih

Razhodi so pri vas pogosti, ne samo v slovenskem prostoru, ampak tudi na mednarodni ravni. Čemu pripisuješ to oz. kakšen je tvoj komentar?
Seveda, razhodi se dogajajo, kar se mi zdi popolnoma normalno. Ljudje se s časom razvijamo in rastemo. S tem se lahko tudi spremenijo naši ideali, h katerim stremimo, odkrijemo nove vrednote, in pogosto se zgodi, da življenjski poti dveh soplesalcev zavijeta vsaka v svojo smer. Kot sem tudi že omenila, s partnerjem preživimo velik del dneva, zato je pomembno, da smo v dobrih medsebojnih odnosih, si delimo cilje in tako dalje. Če se to izgubi, bo ta občutek opazen na parketu, plesalca ne bosta več tako uživala in posledično ne bosta več dosegala želenega napredka. Menim, da so razhodi popolnoma normalna stvar in so le pokazatelj plesnega razvoja dveh posameznikov. Pomembno je le, da plesalci ostanemo v dobrih odnosih ne glede na to, kako se izteče.

Zdi se, da ste športni plesalci precej neučakani z rezultati, da si vsi želite stati na stopničkah kar takoj in zdaj. Je pri tebi tudi tako ali pustiš času čas?
Ja, veliko športnikov na sploh si želi uspeti takoj. To je opazno na vseh življenjskih področjih. Vsak se bi namreč rad pohvalil z neko medaljo, vsak si želi materialno potrditev oziroma pohvalo za svoje trdo delo. Ampak meni se zdi, da je ravno čar športa, da napredujemo v svojem tempu. Kakor ste rekli, da pustimo času čas. In se zavedamo, kaj vse smo v letih treninga že dosegli, kaj še bomo. Potem pohvala niti ni tako nujno potrebna, saj če v plesu uživamo, se počutimo dobro na parketu in s partnerjem ter smo zadovoljni s svojim delom. To je namreč po mojem mnenju največja nagrada za plesalca. Za to živimo.
Čemu vse se mora Nikolaj zdaj odpovedovati, da lahko pleše za Slovenijo, in čemu se moraš odpovedovati ti?
Bom začela pri sebi, ker je krajše. Sama se nisem odpovedala ničemur. Obdržala sem dvorano, trenerje, dom, državo, za katero tekmujem … Kot edinka pa sem dobila ‘starejšega brata’. Za Nikolaja pa je gotovo sprememba velika – novo okolje, nova družina, nove navade, da ne govorim o jeziku … Vpisal se je tudi na fakulteto za računalništvo, kar je zanj samo še en nov izziv. Ampak mislim, da obema to partnerstvo zelo ustreza in je bila odločitev več kot samo pravilna.
Je bilo tudi drugačno razmišljanje, da ti plešeš za Bolgarijo?
Ja, seveda. Vedno, ko se išče novega partnerja, ki ni iz Slovenije, so vse možnosti odprte. Res pa je, da nisem razmišljala, da bi se preselila v Bolgarijo.
Si se v tem obdobju, ko nisi plesala, ali pa tudi takrat, ko plešeš, kdaj zalotila, da bi premišljevala o tem, da nehaš s plesno kariero? In kaj te je vrnilo nazaj na parket?
V tem času sem pogrešala ples v paru, adrenalin na tekmovanjih … So se pa seveda pojavili trenutki, ko sem pomislila, kako bi bilo, če se ne bi spoznala s plesom, če bi nehala iskati partnerja. Ampak ne, ples je eden najpomembnejših delov mojega življenja in v tem neznansko uživam. Tako da se mi zdi opustitev plesa skoraj nepredstavljiva in nameravam dolgo ostati v plesu.

Z Žanom Ravnikarjem je plesala tri leta in pol (foto: Marko Mesec)

Nekaj tekem je že za vama, kajne, kakšne rezultate sta dosegla?
Ja, kar hitro sva se lotila tekem, za zdaj samo standardnih plesov, saj za vseh deset koreografij na začetku ni bilo časa. Sva nov par in se na plesnem podiju šele uveljavljava. Ampak sva si želela čim prej odplesati skupno tekmo. Najino prvo tekmovanje je bilo v Kavali, kjer sva bila sedma. V Brčkem sva stala prvič na stopničkah, saj sva dosegla 2. mesto v U21 standard. V Portorožu sva za las zgrešila polfinale, v Beogradu pa sva bila 6. Na svojo željo sva se udeležila svetovnega tekmovanja v standardu U21 v Španiji in dosegla 59. mesto. Z rezultatom in glede na konkurenco sva zelo zadovoljna. Vsaka odplesana tekma je bila je zelo lepa izkušnja.
Kakšen načrt sta si zadala skupaj s svojimi trenerji? In če nam jih lahko predstaviš, kdo so?
Blaž Pocajt, Matej Krajcer, Nataša Ambrož iz PK Feniks ter Matija Novosel so ekipa odličnih trenerjev, ki naju podpira. Trenutno smo več delali na standardu, saj sva se želela osredotočiti najprej na eno disciplino ter potem začeti še z drugo. Pleševa pa tudi latin in se že pripravljava na prihajajoča tekmovanja. S trenerji vedno delamo in treniramo za prihodnost, gradimo plesno znanje za vse življenje. Se pa trenutno osredotočamo na kar nekaj prihajajočih tekem.
Na hitro si tudi prešla v člansko konkurenco zaradi partnerjeve starosti. To pomeni še večjo konkurenco. Se tega zavedata?
Zame je to velik preskok, saj bi lahko še dve leti plesala pri starejših mladincih. Vendar so se stvari z Nikolajem obrnile drugače, in dokler oba uživava v plesu in se tako dobro ujameva, to ni težava. Konkurenca je huda, je zdrava, naju žene naprej. Vsak rezultat je zato nova točka na najini poti, ki nama pove, kje trenutno stojiva, kaj vse sva že dosegla in kaj vse še bova.
Na kaj bosta posebej pozorna, da bo ta zveza obstala?
Da sva vedno odkrita drug z drugim, se poslušava in ne obsojava, sva drug do drugega razumevajoča ter potrpežljiva. Tako si bova vedno lahko zaupala, bila dobra prijatelja in soplesalca. Namreč le skupaj lahko doseževa želene cilje.
Kaj pa šola, študij, draga Veronika? Kam so usmerjene misli za nadaljevanje šolanja?
Trenutno obiskujem drugi letnik Gimnazije Bežigrad. Kar težko pot sem si zadala. Ampak z dobro organizacijo mi uspeva krmariti med šolo in treningi. K sreči je moja gimnazija zelo blizu dvorane in tako lahko hitro po pouku pridem v Feniks, prihranim veliko časa. Tako da mi gre usklajevanje prav dobro. Naprej, zanimajo me arhitektura, notranje oblikovane ter umetnostna zgodovina. Vse povezano z umetnostjo pravzaprav. Pot do tja pa je seveda dolga in ne vem še natanko, kam me bo življenje odneslo. Prepričana pa sem, da bom za vedno ostala povezana s plesom.

Njene obleke so vedno nekaj posebnega (foto: Marko Mesec)

In verjamem, da boš sledila tudi trendu lepih plesnih oblek, saj z njimi vedno navdušiš, ko se pojaviš na plesišču.
Hvala. Za lepe obleke se moram zahvaliti Nataši Ambrož, ki mi pomaga oživiti moje ideje in skice, ki nastajajo ponavadi med poletnimi počitnicami na morju.
Hvala, da si z nami delila svoje misli. Želim uspešno sezono in se vidimo na državnem prvenstvu v januarju!
Hvala vam za povabilo.