Z Labodjim jezerom zaživel in zažarel plesni duh ljubljanskega baleta

Laura Hidalgo in Petar Đorčevski …

Balet Labodje jezero je uglasbil veliki skladatelj Peter Iljič Čajkovski, balet pa zaslovel ob koreografski prenovi leta 1895 prvotne postavitve (1876), prenovila sta ga oziroma na novo postavila v sodelovanju s skladateljem kultna koreografa Marius Petipa in njegov učenec Lev Ivanov. Po praizvedbi baleta, ki letos obhaja 120 let, je to klasično delo postalo kanon baletne umetnosti, ki vlada baletnim odrom, in ni ne baletne publike ne koreografov, prav tako ne baletnih skupin in ne plesalcev, ki ne bi hrepeneli po tem baletu.

Baletni koreografi so se skušali čim bolj držati prvotne klasične inačice, težko pa je reči, koliko jim je to uspevalo in jim še danes uspeva, ko se koreografija izročilno prenaša iz roda v rod. Balet Labodje jezero je izrisana pravljica v slikovitih plesnih formah klasičnega baleta in je istočasno tudi poslikava dvornega življenja ter vzdušja tistih dni. V teku nove zgodovine so se koreografi skušali tudi v modernejših inačicah tega baleta, no, niti ena novodobnih prenov pa ni presegla labodje domislice sira Fredericka Ashtona, ko je v kostume belih labodov odel izvrstne moške plesalce, je pa tudi sicer zaslužen za prepoznaven stil angleškega baleta. Tako kot risanke in basni so tudi pravljice najbolj resnične izpovedi ter pristni opisi človeških dejanj in karakterjev, ki so večni ter niso le specifika našega časa, labod pa je po vzhodni, še posebej v japonski umetnosti, tudi simbol duhovne povezave tostranstva z onostranstvom. Tudi sicer, če se spremlja na jezerski gladini žive labode, se dobi občutek miru in mogočnosti, kar je neverjetno pristno in umetniško filigransko preslikal koreograf Ivanov v drugo in četrto dejanje baleta, ko po odru zafrfotajo beli baletni labodi: ti dve dejanji tudi sicer koreografi skušajo največkrat obdržati čim bolj pristno. In balet Labodje jezero je več kot pravljica, kar je znal uglasbiti skladatelj Čajkovski, ko njegova veličastna glasba vzburja sfere človeških strasti, se razliva po jezerski gladini lirične ljubezni, sočustvuje z usodo in slavi življenje.
…. Laura Hidalgo in Petar Đorčevski …
To pomlad smo v Sloveniji v razmiku štirideset dni imeli možnost ogleda dveh novih premier baleta Labodje jezero, kar je verjetno povezano tudi z okroglo obletnico praizvedbe Ivanova in Petipaja: mariborska premiera Labodjega jezera je stekla šestega marca v koreografiji Valerija Kovtuna, v Ljubljani pa 16. aprila v koreografiji Američanke Lynne Charles, in se je le zgodilo, da ta beli balet na slovenski oder postavi tudi koreografinja z zahodne strani poloble. Koreografinja Lynne Charles je izkušena balerina, pedagoginja in koreografinja, bila je primabalerina znanih baletnih hiš in skupin, sodelovala z največjimi koreografi naše dobe in do svojega 52. leta še aktivno nastopala, potem pa se posvetila pedagoškemu in koreografskem delu ter znova prepotovala svet, da bi svoje baletno znanje širila po drugih kontinentih, še posebej na Kitajskem, Japonskem in v Koreji. In tako kot je v intervjuju ter na novinarski konferenci pred premiero dejala, da je njena postavitev Labodjega jezera klasična po Petipaju in Ivanovu, vendar s pridihom novega časa, kar se kaže v hitrostih in težavnostih izvedbe. K hitrostnim pospeškom izvedbe je pripomogel tudi orkester SNG Opera in balet Ljubljana pod taktirko dirigenta Marka Gašperšiča in ob solistični izvedbi čelista Damira Hamidulina.
… Petar Đorčevski …
Koreografsko vizijo Lynne Charles in njeno spletanje klasičnega z novodobnim pa sta domiselno izpostavila scenografa Vadim Fiškin in Miran Mohar, ko sta sceno osvetlila z mnogoterimi dvornimi lestenci, ki so po ceni 170 dolarjev prispeli kar v kontejnerju iz Kitajske. Lestenci na dvorni sceni krasijo obe stranski steni, zadnjo pa prekriva tapiserija (kulisa) v dvornem stilu, vendar žal obešena kot zavesa. Sicer se ozadje spreminja iz scene v sceno, na začetku so to tekoči slapovi, ki že napeljujejo na čarobno moč narave, potem pa se dokaj hitro ustvari jezerski milje, ko se pritlehni lestenci lesketajo kot video poslikava lesketajoče se gladine jezera, in tako oder postane neke vrste kopenska oaza, ki ga obdaja scena vodene gladine, predvsem velika površina odprta za ples. Tudi kostumograf Uroš Belantič se je z modnim navdihom moderno-klasično lotil kostumskega spoja. Labodji baletni kostumi se mehkobno prilegajo telesnim linijam balerin, zračni tutuji pa celo dajo vtis pernate površinske strukture. Princa in klasične plesalce krasijo sakoji žakardnih vzorcev, medtem ko je plesalkam modni oblikovalec namenil lahkotne rožnato potiskane obleke in kraljico obdal s prefinjeno eleganco, seveda pa karakterne plese okrasil z dokaj avtentično strukturo. Kostumska lahkotnost in barvitost koreografiji še dodatno vtisneta odsev novega, ki se napaja na starem. Posebno pohvalo pa si zasluži oblikovanje luči v izvedbi A. J. Weissbard, še posebej, ko v zadnje dejanje vnese svetlobno magijo in ko z odra kar izpuhtita (ne)smrtna ljubimca, gledalcem pa zastane dih in se usuje aplavz, ki žal zaduši še glasbo. Balet Labodje jezero je tako navdušil gledalce ne le na premieri, ampak tudi na reprizi 17. aprila, da so z aplavzom nagradili ne le solistične in skupinske nastope, ampak kar celotno postavitev, in seveda tudi dejanja.
In kaj je to tako navdušujočega v koreografiji Lynne Charles? Zagotovo nov baletni duh, barvitost in nivo izvedbe, na katero je koreografinja povzdignila celotni ansambel skupaj s svojim asistentom Howardom Quinterom Lopezom. Ljubljanski baletni ansambel je zaplesal s tako energijo, ki jo že lep čas ni bilo opaziti na tem odru; nasmejani obrazi, dobre ali celo odlične izvedbe, ki pri moškemu ansamblu posegajo v višinske višave (tu in tam še zaropotajo tla ob doskokih), pri plesalkah pa v prefinjeno lahkotnost in eleganco klasične drže. Zgodilo se je neverjetno in nepričakovano, ki je povsem zapolnilo sedeže tudi naslednjih uprizoritev, zgodil se je balet Lynne Charles, Labodje jezero, sicer izpolnjen z estetiko raznolikih ter kar dopadljivih stilov, vendar v tesnem prepletu z glasbeno strukturo Čajkovskega, čeprav z glasbenimi dodatki, pa vendar vse skupaj kompaktno zaobjeto v šopek baletne estetike obdane s kančkom francoskega šarma.   
… Nina Noč …
Posebnost koreografske postavitve baleta Labodje jezero Lynne Charles je dramaturška zasnova, ko v barvanju karakterjev glavnih junakov zaobjame logični krogotok znane vsebine baleta in pravljici doda polnokrvnost življenja, jasno izpisano zgodbo, ki skicira osebnosti in osvetli karakterje, tudi jih približa strukturi našega časa. Dramaturgija baletne koreografije se skoraj vedno gradi na dramatiki glasbene podlage in je nikakor ne moremo primerjati z dramaturgijo uprizoritvenih ali gledaliških zvrsti, pač gleda se slikovito pod drugačnim dramskim kotom. Predstava v trajanju skoraj treh ur ima le en odmor, in to med  drugim in četrtim dejanjem, dve po dve dejanji pa se smiselno prelijeta v eno celoto. V prvem dejanju zablestijo Princ Siegfried in njegovi prijatelji, baletni trio: Petar Đorčevski, Luka Žiher in Hugo Mbeng, in živahni mladostni žar zaveje prostorska konfiguracija Valčka. Že v prvem dejanju se ansambel razdaja v pas de six pa v plesu štirih parov, princa in njegove druščine.
… Tjaša Kmetec …
Drugo dejanje je tisto, kjer se Princ sreča z magom Rothbardom in s svojo prvo izvoljenko, začaranim Belim labodom Odette, to je dejanje, kjer zavladajo labodi in se bele balerine nemirno razvrščajo po prostoru. Hitrosti ne motijo dobre izvedbe, pa vendar, ko je preveč labodjega preletavanja v hitrostnih pospeških, se izgubi tisti impozantni mir Ivanova, tudi nenehno ponavljajoči se dvigi in spusti rok izgubijo baletni labodji čar, celo spominjajo na jato nemirnih žerjavov, seveda ne po barvi. Vseeno pa so bili labodi v svojih izvedbah vredni občudovanja, povsem pa navdušili Mali labodi: Tjaša Kmetec, Rita Pollacchi, Tijuana Križman Hudernik, Paula Archangelo (alternacija Alena Medič in Pollet Kasza), Velika laboda pa Barbara Potokar in Nina Noč.
… Olga Andreeva in Petar Đorčevski …
V tretjem dejanju je koreografinja plesno oživela Kraljico, Prinčevo mamo, izpostavila kraljičino izvoljenko, lik Princeske, ki jo mati nameni sinu, in šest Črnih labodov v spremstvo Rothbardu ter Črnemu labodu, Odile. To dejanje se dogaja na dvoru, je slavje v čast Princu, ki se mora odločiti za izbiro zaročenke, zato se veseli in pleše, vse dokler se v razigrano družbo ne vplete Rothbardova magija, je tudi nekoliko razvlečeno, možno zavoljo vdora šestih črnih labodov in dolgih plesnih sekvenc. Dejstvo je, da se vrstijo privlačni plesi, prepojeni z ritmom, plesalcem pa ponudijo veliko plesnega navdiha, kar je tudi bilo vidno in občutno. Dvorni  ples Poloneza se veje po prostoru, tako kot se je to dogajalo v prostranih dvornih dvoranah. Izvedbe posameznih plesov: temperamentni Madžarski ples, milo Rusko dekle v plesu Tjaše Kmetec in impozantnega nastopa Kozakov – Ruski fantje (Hugo Mbeng, Michele Pellegrini, Juijin Muraiši, Filippo Jorio/Iulian Ermalai) ter duet Španski ples (Georgeta Capraroiu in Cosmin Agavriloaei) so izzveneli koreografsko domišljeno in na nivoju atraktivne izvedbe pobirali aplavz za aplavzom.
… Regina Križaj in Harold Quintero …
Kraljico je elegantno zaplesala tudi na vrhovih baletnih copat Olga Andreeva, potencirala pa lik matere, ki je tesno povezan s Princem, in tudi on je imel vedno oko za njo, svojo mamo. Na reprizi pa je Olga Andreeva dala duška svojim ruskim koreninam in zablestela kot pristno Rusko dekle.
… Rita Pollacchi in Harold Quintero …
Več solistične plesne vsebine v tej predstavi pridobi tudi nesojena prinčeva zaročenka, Princeska, ki jo prezentno zapleše in zrelo izrazi Rita Pollacchi, v alternacij pa je to veseli deklič, vlogo pa simpatično zaveje mlada Nina Noč. Petar Đorčevski svoji vlogi Princa Siegfrieda doda mladosten in svetel izraz, je dozorel solist in pozoren plesni partner svoji Odette, Belemu Labodu, tudi  prepoln strastnega občudovanja za Črnega Laboda, Odile, v izvedbah pa eleganten in prepričljiv.
… Laura Hidalgo in Petar Đorčevski …
Obe glavni vlogi, Belega in Črnega Laboda, je na premieri zaplesala gostja Laura Hidalgo in svoj debu okronala s prefinjeno baletno izvedbo, še posebej drobnih vzgibov ter v poetiki izraznosti svojih čudovitih plastičnih rok, manjkalo pa je eterične izraznosti, tiste čutne esence, ki plemeniti baletno Odette. Njen Črni labod je sekanten in vendar dovolj privlačen. Svoj debu je na reprizi v vlogi Odette doživela tudi lirična Tjaša Kmetec, stanja junakinje pa ganljivo vpletala v zaključnem pas de deux in v svoje solistične izpovedi, tudi sicer je četrto dejanje nabito z občutki in je dramsko zgoščeno ter celovito. Balerina Rita Pollacchi je tudi doživela svoj plesni krst v vlogi Črnega Laboda, ki ga je znala dinamično in dominantno predstaviti. Princa Siegfrieda bi v alternaciji moral zaplesati mladi Kenta Jamamoto, žal se je poškodoval, prav hitro se je prilagodil ter dobro osvojil vlogo gost Harold Quintero, zaplesal pa zrelejšega princa, ki se je prilagajal dominantni Kraljici v izvedbi Regine Križaj, ki kot vedno v svojih plesnih amplitudah tudi vedno znova dominira na odru. Lik največkrat zlobnega Rothbarda pa tokrat zasije v moški zrelosti, opiti z zmagoslavjem, ki ne prenese poraza in se predvsem bori za svojo ljubezen Odette, in ker ne more dobiti njenega srca, jo začara v laboda.
… Petar Đorčevski (spredaj) in Lukas Zuschlag …
Vlogo odlično zapleše Lucas Zuschlag, ki se zna boriti, zna dominirati, ko pa izgubi svojo ljubljeno posest, pa tega ne preboli in umira na sceni. Umiranje Zuschlagovega Rothbarda na premieri in v zadnjem dejanju je bil tudi najbolj ganljiv trenutek tega večera. Na reprizi Rothbarda zapleše Juki Seki s samurajsko ostrino, in končno doživi svoj solistični trenutek, ko lahko izpoje svoje plesne kvalitete in poleti ter lebdi v višavah odra.
… Juki Seki … (Foto: Darja Štravs Tisu)
Koreografinja in pedagoginja Lynne Charles je s svojo postavitvijo baleta Labodje jezero ponudila niz solističnih vlog, duetov in tercetov maloštevilnemu ljubljanskem ansamblu, ki se v celoti tudi naprej lahko plesno nadgrajuje. Izbira umetniške vodje ljubljanskega baleta Sanje Nešković Peršin je bila povsem prava, ko je postavitev Labodjega jezera zaupala koreografinji Lynne Charles, saj je ob koncu sezone povzdignila  plesni duh ljubljanskega baleta, ki je tudi dejansko zaživel in žarel na premieri njene praizvedbe tega kultnega baletnega dela.  
 

View Gallery 14 Photos