Vročica oktobrskih plesnih odrov. Pa še niti konec leta ni!

Oktobrske plesne uprizoritve so se kot po tekočem traku vrstile skozi ves mesec in se je s plesom oplemenitilo tudi nekaj drugih zanimivih umetniških oblik. Eno teh je ponudila Galerija Kresija ob avtorski razstavi Ločeno od sveta Urše Vidic Glassworks, ko se je po konceptu  avtorice in na razstavi njenih eksponatov zgodil še plesni performans Pendulum / Trilogija Dinamike prostorov-nihanje 2016–2018 plesalke in koreografinje Nine Fajdige ob dramaturgiji Barbare Novaković Kolenc ter na glasbo Davorja Hercega (vokal Mia Marija Herceg). Odprtju razstave 7. oktobra so sledile ponovitve vse do zaključka 26. oktobra. Pendulum pomeni v prevodu nihanje – tako razpoloženja kot izvajanja –, ki se je nazorno spletalo v plesni izvedbi Nine Fajdige ob likovni zasnovi Urše Vidic. V prostoru je bila vidna in slišna baterija (meh) za proizvodnjo megle, povezana z dvema steklenima vitrinama v obliki večjih epruvet, ob mehu je nihalo še polje vidnega ter nevidnega. Ko se jasni meglena notranjost epruvet, postaneta vidna dva očarljiva, filigranska eksponata umetelnih drevesc, izoblikovanih iz finih žičnih prepletov, obdanih z rjavo prevleko v slogu drevesnega lubja, pa še mini zeleni listki krasijo vejice. 

Nekaj pravljičnega je v teh majcenih drevesnih grčah, hkrati tudi nekaj bolečega, ko žična konstrukcija vedno znova opominja na človeško posesivnost in nadvlado; je likovna vizija povezana s sodobnim znanjem in je boleča prispodoba novodobnega statusa narave v rokah človeka ter kapitala. V sožitju življenja in prispodobe naravnega sta umetnici prepletli dinamiko abstraktne (telesne) forme s statiko likovne vizije. Plesno valovanje v izvedbi Nine Fajdige se je dihajoče spletalo s slikovito vizijo, podoživljale so se oblike drevesc in po prostoru je od vhoda do izhoda velo meditativno vzdušje, izpolnjeno z optimizmom umetniškega navdiha. Plesalka je bila v svojem blagoslovljenem stanju bodoče mamice odeta v kostumsko formo moči (kostumografinja Urška Recer), ki je spominjala na skorje in kompaktnost velikih dreves.

Če sta prišli v Galeriji do izraza tihota in milina gibanja Nine Fajdige, ki je prevetrila galerijski prostor zatopljenih pogledov in misli, so v Operi Ljubljana premierno izvedli glasbeno-gledališki projekt  Karmine Šilec Evergreen, ki je kar gromko razburil svet ljubiteljev operne klasike.  Zgodba o Orfeju, ki je iz podzemlja rešil svojo dušo s pomočjo glasbe, je eden največjih mitov, ki ga je glasbenica Karmina Šilec vpletla v svoj kompleksni avtorski projekt in spletala spomine na kultni ledolomilec Titanik, na zadnjo filmsko sceno J. Cameronovega filma (1997). To je scena, ko glasbeni kvartet igra na potapljajoči se ladji vse do konca, medtem ko rešilni čolni svetijo z reflektorji in iščejo možne preživele na morski gladini, ko se avtorica sprašuje o močeh (božanske) glasbe, ki tolaži ter kanalizira strah pred smrtjo. Na predstavi (14. 10.) v Operi Ljubljana so me fascinirale tri scenske slike, kjer je poleg petdesetčlanskega zbora in odlično odigrane solistične vloge tenorista, animatorja ter dobrega gibalca Aca Aleksandra Biščevića k.g. vsebinsko iluzijo kovala moč svetlobne-scenske kompozicije scenografa Marka Japlja ter oblikovalca luči Andreja Hajdinjaka, ob svežini koreografske animacije Gregorja Luštka, ki je dobro razgibal odrski tok dogajanja. Slike si  sledijo in se gledajo kot ‘post festum’ dogajanja na ladji pred in med plovbo, so nekakšna grozljiva refleksija znanih tragičnih dogodkov, predstavljenih na filmskem platnu. Mogočno scensko vizijo prve scene poustvari razsežna svetlobna sivina otovorjenih potnikov, ki vlečejo s seboj svojo kvadratno prtljago. Te upognjene in obtežene silhuete se počasi premikajo po veliki odrski površini in se sprašujejo o svojem potovanju znanega konca. Druga slika vnese v prostor nove atraktivne scenske premike ter množične koreografske utripe, ko se začne siva masa potnikov dvigati vrsto za vrsto na premičnih odrskih podestih in ko silovita zborovska moč vzvalovi še v gibanju, saj so na sceni prisotni večni mornarji, ki veslajo po (nevidni) reki Had. Povsem zaslepljujoča pa je zadnja scena bleščeče beline v prvem delu predstave, ki se magično dviga iz pododrja in ko se v nadnaravni svetlobi zrcalijo popačene karikature skrčenih gibov, tiste salonske ‘noblese’, ki je bila v vsem svojem življenjskem blišču predstavljena na filmskem platnu.

Žal pa se ta žareči nadnaravni blišč nenadno prekine in nastopi odmor, po njem steče krajše drugo dejanje že opisanega glasbenega kvarteta, v zraku pa obvisijo vprašanja: čemu Titanik, čemu Orfej in kaj predstava daje tistim, ki filma o Titaniku niso videli, saj tudi režijski prijemi niso bili povsem jasno dorečeni. Delni odgovor poda avtorica že v naslovu svojega zrežiranega koncerta, Evergreen, kjer (zimzeleno) večnost prepleta z zgodovinsko tragedijo tehnično najbolj dovršene in ‘nepotopljive’ ladje tistih dni (vsaj tako so mislili pred njenim potopom), tudi z večnim  mitom o Orfeju in nesmrtno glasbo skladateljev, ki jih je Šilčeva zvrstila po svojem konceptu ter plemenitila s teksti (sicer slabo razumljivimi in slišnimi) izbranih psalmov, glasbenih besedil, molitvenikov, prologov … Koreograf Gregor Luštek je odlično uigral množico zboristov, tudi njihovo gibanje homogeno zlil z glasbo: ko petdesetčlanski zbor ubrano vzvalovi v sočasnem gibanju in ko zadonijo še njihovi ubrani glasovi, potem je to scena, ki se jo začuti z vsakim delčkom telesa, in je to trenutek, ko se zaveš silnih moči človeške množice.

Gledalci so zadnjo predstavo te letošnje premiere odlično sprejeli, tudi hvalili, čeprav dvorana ni bila polna, verjetno so manjkali ljubitelji klasičnih opernih del, ki so menili, da predstava ni primerna za oder ljubljanske Opere, ampak bolj za Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Glasbenica Karmina Šilec je svoj zbor Carmina Slovenica popeljala po svetu in je dobitnica prestižnih mednarodnih nagrad, prvič pa je s projektom  Evergreen sodelovala z operno institucijo. Svojo koncertno zborovsko obliko imenuje choregi, ko zborovsko glasbeno komponento plemeniti še z drugimi umetniškimi zvrstmi, tudi z gibom. Začela je z Mladinskim zborom Maribor, v katerem je kot dijakinja tudi sama nastopala, ko so vadili v prostorih ob plesnih dvoranah Plesne Izbe Maribor. Izkušnje so se nabirale in Šilčeva je začela širiti svojo zborovsko vizijo še na gibalne sfere. Na začetku je sodelovala s koreografom in pedagogom Ikom Otrinom, potem pa po nasvete hodila še k plesnim sosedom (PIM) in v njihove vadbene prostore nad Unionsko dvorano, tudi k Minki Veselič Kološi, takratni vodji ter ustanoviteljici te plesne skupine, s koreografinjo Tino Dobaj pa postavila enega svojih vidnih projektov, potem pa še naprej samostojno ter avtorsko nadgrajevala klasično postavitev zborovskega petja, njen vpliv pa je že opazen v programih amaterskih zborov po Sloveniji.

Mladostno, pestro in pravšnje plesno vzdušje je te začetne oktobrske dni steklo na VIII. Plesni Nacionali, na odru Velike dvorane CK Španski borci. Pod okriljem Zavoda En-Knap je program Plesne Nacionale široko odpiral vrata Španskih borcev vsem, ki so želeli zaplesati na  gledališkem odru. V ta namen so rezervirali sobotni termin, 9. oktobra, in brez selekcije sprejeli vse, ki so se prijavili. In plesno razgibana  nacionala bi lahko potekala kar ves dan, vendar je ob 13 pogumnih prijavah trajala dve uri z enim odmorom ter ob dobri tehnični in svetlobni odrski podpori. Program se je začel z mladostno zgibanko KAOS 7 (PD Krokar iz Metlike), končal pa z Odtenki krvave, koreografinje in  izvajalke Naomi Veberič Levovnik v barski skici rdečih vodnih balonov, ki so prebodeni in posuti po kostumu prelivali svojo vodeno vsebino po telesu plesalke; kostum z baloni je spominjal na famozni kostum, obdan z bananami, slavne Josephine Baker. Sledili so tudi kratki odlomki iz plesnih predstav v produkciji: Festival Velenje (Mejna črta, koreografija Nina Mavec Krenker); Zavod Vitkar (Naša četica koraka, koreograf Branko Potočan); Ana Pandur, PKD Flamenko (Sinkopa v izvedbi koreografinje Ane Pandur);  Zavod En-Knap (Loop de Loup, koreografija Guy Nader in Marie Campos, izvedba EKG plesna skupina).

Nekaj izvirnih koreografskih miniatur ali kratkih plesnih domislic se je tudi še utrnilo na odru. Tako je Katarina Barbara Kavčič v kostumu, primernem njenem stanju bodoče mamice, zakodirala odrski rob v originalni ter inteligentno zasnovani gibalni skici Brez Sredine, ko gibalne motive periodično repetira in ne posega po sredini prostora. Ples z lastno senco je domišljeno vpela v scensko konstrukcijo koreografinja in izvajalka Tina Dobaj, in je to tudi krajša izvedba njenega novega projekta Silhueta, ki bo scensko zaživel 25. in 26. novembra v mariborski Minoritski cerkvi. 

Pristna koreografska osvežitev, imenovana Meduza, v izvedbi avtorskega dueta, Urša Rupnik in Liza Šimec, je svoje okončine širila po odru Španskih borcev. S to svojo desetminutno plesno miniaturo sta se avtorici in izvajalki uvrstili v finale Festivala koreografskih miniatur Beograd 2016, ki je potekal v junijskem času v beograjskem Narodnem gledališču. Njuna Meduza je statična, je zlepljena s tlemi, vendar sočasno tudi fizično aktivna, ko Meduzo objema vihrava dinamika štirih štrlečih rok in dveh nog ter je na sceni ves čas vidna le ena akterka, Liza. Meduza je hkrati tudi arhaični simbol ženskosti, ki na koncu premaguje ustaljeno ter obstoječe. V ospredju scene je Liza v kostumu, ki zakriva noge in pričara vonj po daljnem vzhodu, po indijski boginji mnogoterih rok. Liza in Urša se ob koncu povsem zlijeta s svojo Meduzo in se zasliši zanosno (dekliško) hihitanje, ko vzdrhtijo še smehljaji visokega C. 

Že proti koncu oktobra (25. 10.) je Zavod En-Knap poskrbel še za en prestižni dogodek, ko je gostil priznano madžarsko plesno skupino Éva Duda v Veliki dvorani CK Španski borci. Večer se je začel s tridesetminutnim projektom Ali se začne s poljubom?, ki je nastal pod taktirko  našega koreografskega tandema, Rosana Hribar & Gregor Luštek, po svoji mladostni koreografski svežini pa bil uvrščen v program  celoletnega festivala Plesna Vesna. V drugem delu programa je sledil 40-minutni projekt Dihaj! koreografinje in vodje skupine Éve Dude, v Španske borce pa prispel v okviru mednarodnega projekta Zavoda En-Knap: Izvoz-Uvoz. 

Koreografija Ali se začne s poljubom? je izvirno zasnovana plesna pustolovščina, ki jo izvaja dobro uigrana trojka: Beatrix Simkó, Mílán Újvári in Andor Rusu. Plesna kompozicija se začne v sproščenem položaju – leže in sede, vse dokler ne zadonijo udarci po (junaških) prsih, potem se dogajajo objemi, se zasliši jok, ki mu zna slediti smeh v svojstveni gibalni, oglati ter tresoči se kompozicijski strukturi, ko telesa rotijo, opozarjajo in se vdajajo. Med njimi se prikrito dogaja in pakira v pogledih, tudi nasmehih, se zvija okoli rok, snuje v oglatih vzgibih, ko telesa trepetajo, hitijo in se prehitevajo v zakriti borbi za želeno trofejo. Dvori se celo na kolenih in se neopazno vriva med druga dva ter se vrstijo   smešne situacije. Njihovi gibi so čisti, lirično zasnovani, hkrati pa živalsko pregneteni, še strastni znajo biti v svojih korakih in v neslišnem taktu tanga, vendar slišno glasni v močeh izdihov in vdihov. Vsi trije so prisrčni v svojem prikritem zapeljevanju in manipuliranju, so tudi dovolj iskreni v osebnostnih (pre)tvorbah, ki se jih domiselno in humorno barva. Gregor in Rosana sta ustvarila svojstveno koreografsko novost, ki poseže po globinah človekove nravi, uprizoritveni prostor pa obogati s pestro zbirko slikovitih osebnostnih portretov. In teh intenzivnih ter prostorsko razvejanih trideset minut je kar prehitro minilo, trojki pa prineslo čas končnega počitka na njihovi scenski klopci.
Po odmoru je bil uprizorjen še projekt Dihaj! po konceptu koreografinje Éve Dude ter v izvedbi plesalcev njene skupine: Márton Csuzi, Csaba Varga, Bea Egyed, Andor Rusu, Mílan Újvári, Jesica Simet, na glasbo Nilsa Frahma in Pétra Kunerta. V čisti scenski belini se je iskrila   njihova skupinska pot hitenja ter pričakovanja, ko so se v improvizaciji lotevali časa in prostora, ga oblikovali po lastnih željah, tudi znali počakati na one druge in na lastno prilagoditev; ko so se krojile situacije ter se je sestavljala nanizanka svojevrstnega skupinskega druženja in animiranja. 
V sodobnem plesnem in koreografskem vzdušju se je končal oktober, drugi mesec letošnje gledališke sezone, ko smo lahko sledili mladostni plesni svežini ter novim uspehom Gregorja Luštka in Rosane Hribar. 

View Gallery 10 Photos