Vrhunska, elegantna, sveža francoska Pepelka

… (foto: Olivier Houex)

Zgodba o Pepelki je gotovo stara, kot je staro človeštvo, in vsi narodi imajo svoje pepelnate pripovedi o izkoriščanju pastorke, ki je bila prepuščena nemilosti svoje mačehe. Starodavno zgodbo je ubesedil francoski literat in zbiralec narodnih zgodb Charles Perrault (1697), pozneje sta brata Grimm (1812) ustvarila nam tudi najbolj znano pravljico Pepelka. Praizvedba baleta Pepelka je bila v Moskvi leta 1945, koreograf pa Rotislav Zaharov (1907-1919). Glasbo za balet je v času med letoma 1940 in1944 in po Perraultovi zgodbi zasnoval ruski skladatelj 20. stoletja Sergej Prokofjev (1891-1953). Na zahodni strani Evrope je tri leta pozneje v Londonu Pepelko postavil koreograf Frederic Ashton (1914-1988) z baletno ikono Margaret Fotnteyn (1919-1991) v glavni vlogi. Če pa pobrskamo še po naših zgodovinskih baletnih Pepelkah, je prvič uprizorjena v Ljubljani v koreografiji Pie in Pina Mlakarja, zgodovinska junaka v baletni sezoni 1958-59 pa sta bila Tatjana Remškar in Metod Jeras. V novem tisočletju je bil balet Pepelka na sporedu Opere Ljubljana leta 2004, v glavni vlogi sta nastopila Ana Klašnja in Anton Bogov k.g., in na odru Baleta SNG Maribor leta 2007, kjer sta glavni vlogi zaplesala baletna prvaka Alenka Ribič in Anton Bogov.

Na oder Gallusove dvorane CD je Pepelka tokrat prispela tretjega marca iz manjšega mesta Biarritz, turističnega centra na severu Francije ob Biskajskem zalivu na obali Atlantika, in sicer v izvedbi Malandain baletne skupine. Vodja te baletne skupine je koreograf Thierry Malandain, ki je na pobudo ministrstva za kulturo in komunikacijo ter mesta Biarritz osnoval prvi klasični Center sodobne koreografije v Biarritzu, kar je možno razumeti, da gre za center klasične baletne forme, ki odpira vrata novim plesnim in koreografskim izzivom. Leta 1998 je v velikem poslopju opuščene železniške postaje svoja vrata odprl Narodni koreografski center – Balet Biarritz.
Koreograf Thierry Malandain je svoj balet Pepelka gradil na moderni baletni formi, ki jo je rahlo osvežil s sodobnejšimi plesnimi prvinami in akrobatskim oblikami, s svojo umetniško ekipo pa poustvaril tudi modernejši scenski lik Pepelke, zgodbo mladega dekleta, ki doživi svojo življenjsko ljubezen na glasbo Sergeja Prokofjeva (premiera 2013); vodja produkcije in oblikovanje luči: Jean-Claude Asquié, scenografija in kostumografija: Jorge Gallardo. Glavna junaka plešeta Myuki Kanei/Pepelka in Daniel Vizcayo/Princ. Ansambel baletne skupine Malandain je plesal celih 95 minut brez odmora in se izkazal kot prezenten baletni ansambel izredne kondicije v sestavi 22 izvrstnih plesalcev. Vsaka pravljica ima svoje nevidne pomočnike, za svojo Pepelko pa je koreograf Thierry našel pravljične pomočnike v Massenetovi operi Pepelka, nevidna bitja domišljijskega sveta, ob njih pa še dobra vila, ki v njegovem baletu dobi tudi vizijo umrle matere, ki dekle spremlja in ji pomaga. Svet domišljije polnijo tudi plesni vzgibi, ki spominjajo na mala bitja – metulje, žuželke …
Bela scena z vtisnjenimi plesnimi salonarji črne barve z elegantno visoko peto enostavno in vendar dovolj zgovorno opredeli baletno zgodbo, kjer pomembno vlogo odigra čevelj, tisti, ki ga lahko mladenka obuje in jo popelje v novi svet, v znani pravljici pa v svet Pepelkinega princa. V čaru odrskih luči se v začetni sceni ugleda slikovito iluzijo nenavadnega kroga, venca podolgovatih silhuet, ki se počasi prebujajo in se kaj kmalu  v svojih svetlo bež dresih predstavijo kot nevidna bitja, vsepovsod prisotni pomočniki (človeku) Pepelki. Njihove plesne forme so očarljive in se v krogotoku krožnih sil pršijo po prostoru. Skupinske koreografske oblike tudi sicer živo in figurativno polnijo odrski prostor ter domiselno in slikovito opredelijo določene scenske trenutke, kot je npr. Veliki ples na dvoru. Plesalci, dvorjani so na Velikem plesu le moškega spola, medtem ko so njihove lahkotne in lebdeče plesalke ilustrativno postavljene na premične podstavke, so črne kostumske vizije, obešene na obešalnikih za ženske dolge obleke, veliki črni klobuki pa senčijo nevidne obraze. Vizualno domiselna in posodobljena scena daje še vedno vtis dvornega plesnega vzdušja, ko se ples zavrti po geometričnih stranicah in rozetah tako kot nekoč po velikih dvornih dvoranah. Vlogo mačehe in obeh hčera oblikujejo trije moški plesalci, tri humorne karikature gibčnih akrobatov, ki tudi nasmejejo in še posebej pobalinsko zabavajo v sceni učne ure z baletnim mojstrom ter na baletnem drogu.
Predstava se zaključi tako, kot se je začela, le v obratnem krogotoku, ko se bitja vračajo v svoj krog in poležejo k mirnemu počitku po dobro opravljenem delu. Slabšalni element tega modernega baleta je skop plesni vokabular, ko se istovetni koraki le prevečkrat ponavljajo, še posebej  ob glasbenih amplitudah. Kljub nekaterim zanimivim scenskim kompozicijam in domišljijskim vizijam ter humornim utripom pa skopo zasnovan plesni slovar ne da predstavi zaželene dinamike. Ob tako obširno zastavljeni plesni zgodbi postane čarobni plesni svet istovetnih korakov kar nekako linearno razpotegnjen in brez jasno začrtane dramaturgije. Tudi solistični plesni nastopi se kar izgubijo na veliki odrski površini Gallusove dvorane, nimajo ne pravega sija in ne poleta, ki se mu sledi v skupinskih kompozicijah.
Barvitost koreografske celote te znane baletne pravljice je na koncu prevladala in pritegnila gledalce, ki so jo tudi obilno nagradili, tako da priklanjanju nastopajočih skoraj ni bilo videti  konca, in so si ta aplavz gotovo tudi zaslužili.

View Gallery 4 Photos