Pogledam v svoj arhiv, draga Valentina Turcu, in takoj je jasno, da sva se nazadnje pogovarjali tik pred nagrado Prešernovega sklada, ko si že namignila, da je v akciji Smrt v Benetkah. Akcija je realizirana v HNK Zagreb. Kaj se dogaja v teh pospremierskih dneh, o čem razmišljaš?
Pripravljam prihodnje projekte. Na trenutke se ustavim. Uživam. Zdi se mi noro, kako smo doživeli tako močne ovacije! Te dni mi po pošti pošiljajo senzacionalne kritike in nove fantastične ponudbe za prihodnje projekte na hrvaškem in v tujini. Super je. Vsi pravijo, da takšne predstave niso pričakovali od mene, čeprav so pričakoval ‘bombo’. Ivica Buljan je komentiral, da se je na premieri HNK Zagreb zgodila emocionalna bomba, ki je vse zadela!! Zgodil se je neki novi VAL.
Zakaj si se sploh lotila avtorskega baleta Smrt v Benetkah? Zdi se, da res ne moreš brez ‘drame’ in seveda ljubezni v življenju?
To je prvi projekt, za katerega nisem jaz sama izbrala naslova, ampak ga je Leonard Jakovina – umetniški direktor Baleta HNK Zagreb. Želel je, da zagrebški balet dobi moj avtorski rokopis. Zdel se mi je velik izziv, ko so me poklicali v HNK za ta naslov. Ob tem so se še odločili za koprodukcijo z SNG Maribor.
Prepričana sem bila, da so se zmotili in da jaz, ki sem romantično obarvala vse svoje dosedanje projekte, nisem primeren igralec za črno-belo homoerotično estetiko melanholičnega filozofskega hrepenečega Gustava von Aschenbacha. Da sem si stvar še bolj zakomplicirala z glasbo Gustava Mahlerja, ki sem ga pregledovala in sestavljala v glasbeni koncept nekaj mesecev – to je dejstvo. Dejstvo je tudi, da me je noro vleklo v neznano in spolzko področje. Rekla sem si – kam pade, pade. Ko sem prebrala novelo, sem takoj čutila, da bo to ena nenavadna predstava zame in za ljudi, ki mislijo da me poznajo.
Predstava je sodeč po odličnih kritikah doživela buren sprejem tudi pri občinstvu. Napovedujejo jo kot hit, tebe pa kot umetnico, ustvarjalko nove generacije. Kako doživljaš vse te superlative?
Jutarnji list je zapisal: "Predstava je nagrajena z glasnimi ovacijami. Mojstrska dramaturgija Thomasa Manna, Gustava Mahlerja in Valentine Turcu je dobitna kombinacija. Bogastvo plesnih idej. V tem projektu je vsaka podrobnost skrbno premišljena in jasna, drama je prezentna, ples vrhunski, izbor glasbe ujemajoč z vsakim segmentom zgodbe. Legitimnost in talentiranost ter izobrazba Valentine Turcu, umetnice s prepoznavno mednarodno kariero, in njene izkušnje so se pokazale za dragocenost tudi za naš ansambel."
Berem in ne morem verjeti. Kritiki, ki so strah in trepet hrvaške gledališke scene, ki bi lahko – tako kot po navadi – raztrgali predstavo, so se poklonili lepoti in čutnosti, hkrati pa prepoznali avtorsko drznost in moč baleta, ki je pripravljen mnogo več od dekorativne preteklosti. Plesalci so zgrabili svoje vloge scela in zares. Plešejo polnokrvno. Balet zadane. Boli. Govori skozi dušo. Komentirajo, da je balet postal nevaren dramski umetnosti. Super je. Nekaj revolucionarnega se dogaja. To je dobro za baletno umetnost nasploh. Občinstvo je pretreseno nad radikalnimi potezami znotraj režije in dramaturgije. Gleda predstavo v enem dihu. Dobro je. Verjame ji. Noter so. Torej nekaj se dogaja.. Predstavo so poimenovali v novem žanru – filmski balet.
Predstava Smrt v Benetkah je koprodukcija med HNK Zagreb in SNG Maribor. Oba ansambla dobro poznaš, a verjamem, da pomeni vsakič začeti novo predstavo – tudi zate, ne samo zanje – vse od začetka. V kolikšni meri se plesalci enega in drugega gledališče med seboj razlikujejo in v čem?
Povsem drugačen profil plesalcev. Zdi se mi genialno, da gremo od začetka. Vse bo enako in vse bo drugače. V tem je moč kreacije.
Tekmuješ sama s sabo? Biti še boljša od prejšnje predstave, biti drugačna? Kakšna? Se boriš s kakšnimi demoni?
Znotraj mene je zmeraj živo, pestro in nikoli mi ni dolgčas. Za zdaj so demoni pri miru. Angeli so bistveno pomembnejši.
