Za novo uprizoritveno presenečenje je na sodobni plesni sceni gledališke sezone 203/2024 poskrbela mednarodno priznana koreografinja, plesalka in pedagoginja Magdalena Reiter z avtorskim solo projektom: Ponaredki, odtisi in drugi vdori.
In to ne le s sila aktualnim naslovom svojega umetniškega poglabljana v čase globalne družbe, ko se praktično na mnogih nivojih lahko simulirajo enostranske situacije, stališča, se veličastno kopirajo diplome, umetniška dela, pa še veliko tega, ko tehnologija nima omejitev, saj lahko posega skozi telo, prostor in še dlje, in je že samo zgodovinsko podajanje vprašljivo…
Na odru Dvorne Duše Počkaj Cankarjevega doma je bil 30. maja premierno uprizorjen sodobni plesni solo Magdalene Reiter: Ponaredki, odtisi in drugi vdori, ki je nastala v koreografiji, režiji videa ter solo plesni izvedbi Magdalene Reiter, v produkciji Zavoda Mirabelka, in koprodukciji Cankarjev dom.
Scena je odprta, na odru pa statično postavljene filmske kamere na stojalih in v razmikih, v ozadju je nad odrom viselo še belo platno (scenografija Pia Gorišek). Ko zvočna kulisa prične s prodornimi zvoki (glasba August Adrian Braatz) in na oder vstopi akterka Magdalena Reiter skozi stranski vhod, tudi posije dnevna svetloba in se zazna rumena scenska luč (oblikovanje luči Mojca Sarjaš), kar se izkaže za pravšnjo osvetlitev nastopajočih črno belih posnetkov, ki se ob hoji plesalke sproti zaznajo še na platnu (oblikovanje videa Sandi Skok). Ob nekaj korakih obstane, opazuje in se nepričakovano obrne ter odide z odra. Med njeno hojo se na platnu kažejo poslikave ali zamrznitve telesnega gibanja in korakov, tudi se slišijo posnetki korakov in šumov. Nato se vrstijo repeticije vhodne prve scene, ob zvočni kulisi pa se vse bolj krepijo napetosti (dramaturgija Vedrana Kepica). Napetosti se gostijo tako kot bi se sledilo sceni nekdanjih ameriških filmov temačnih vsebin. Ob tem uvodnem delu, ali začetku avtoričine igre hoda med kamerami ter takojšnjimi posnetki na platnu, se sočasno krepi tudi pozornost gledalca, ko vprašljivo ter napeto sledi repetiranju začetnega dogajanja. In je daljica hoda vsakič nekoliko daljša, tako da posneti koraki ter šumi že srhljivo prehitevajo hojo akterke. Ob zadnjem najdaljšem hodu se zasliši glasen (posnet) vzdih, zatem pa še strel iz pištol.
V tej iluziji posnetkov in realnosti je oder kar tridimenzionalna scena posredovane filmske vsebine ameriških trilerjev, ko tudi Ona, akterka vstopi v filmsko sceno, ne le s posnetki ampak direktno v predvajano akcijo filma, dobesedno v lik igralke, torej vdre v filmsko iluzijo. In tako preteklik na platnu odseva sedanjik uprizoritve, saj se časa kar združita v eni sami sliki, projekciji, in se z odra direktno beleži plesalkina podoba v nekem filmskem posnetku nekih dni … O svoji predstavi Magdalena Reiter zapiše: ‘Vsak solo je neka vrsta avtoportreta ali ogledala. Želela sem, da ta predstava ne bi bila zgolj osebno ogledalo, ampak hkrati ogledalo družbe. Predstava Ponaredki , odtisi in drugi vdori se igra z idejo moči podob, spomina, in fantazije.’
Ko gledalec dojame vdore, ponaredke ter pozicijske postavitve plesalke med kamerami, potem lahko celo zasluti, kaj bo platno v novi pozicijski postavitvi tudi na novo odsevalo saj je scenski poduk o poglabljanju v snemalne (filmske) manipulacije praktično že osvojen. Avtorica Magdalena Reiter nato poskrbi še za novo iluzijo, ko gledalčev pogled usmeri v projekcije znamenitih likovnih del, loti pa se znanih slikarskih eksponatov: razgaljenih ženskih portretov Botticellija, Moneta, ko se Ona znova postavi ob projekcijo eksponata, tudi vdre v eno teh umetnin, oči portreta pa se živo zaiskrijo ter pogledujejo na vse strani. Ob teh manipulacijah vdorov v žensko telo, se kar zastavi vprašanje; kdo so one, kaj so čutile kako živele… Iz vseh posnetkov avtorica izlušči neke vrste lepljenko njej lastnega kritičnega pogleda na patriarhalno družbo, ki svoj umetniški navdih išče in gradi ob svojih izbrankah, in jih izkorišča za lastne uspehe, ko zastavi tudi vprašanje: ‘… kako jih prebaviti, sprejeti in hkrati najti lastno svobodo…’ . Danes, kot vemo, se že manipulira s kromosomi, kar se neposredno dogajalo na aktualnih OI 2024, oziroma že na samem začetku novega milenija.
Predstava se ne konča ob predstavljenih manipulacijah časa, saj se koreografinja, plesalka in akterka Magdalena Reiter iz svojih poglobljenih ter premišljenih vdorov prvega dela, v drugem delu usmeri na polje svoje sodobne plesne izpovedi . V prvem delu uprizoritve je vladala dramatična nota, podkrepljena z glasbo, gibkimi manipulacijami in iluzijo projekcije, medtem ko v drugem dela avtorica in plesalka ob glasbi ter premišljenih gibih znova vstopa na oder, tokrat kot plesna umetnica, ki svoje gibanje ob kamerah preoblikuje v sproščeno sodobno plesno sestavljenko, v premislek ter pozabo na čas; ko je v ospredju Ona, ženska in umetnica. Je očitno tudi edini možni zaključek dinamične predstave premislekov, ponaredkov in drugih vdorov, ko se strasti raziskovanj, iskanj, tudi jeze umirijo, dramska krivulja pa obstane tik predno ne zapade v ritem vsakdana.
Koreografinja, plesalka in pedagoginja Magdalena Reiter od leta 2002 deluje in ustvarja v Sloveniji. Diplomirala je na Državni baletni šoli v Gdansku, Poljska nato še na akademiji P.A.R.T.S. v Bruslju, Belgija. Je prejemnica nagrade Ksenije Hribar za koreografski opus leta 2023. S svojimi projekti se predstavlja tako v svoji rojstni Poljski kot na mednarodni sceni.
Magdalena Reiter se je po sedmih letih znova lotila avtorskega solo projekta, takrat je to bil CLOSE-UP (Bližnji plani), ko se je v vrsti scenskih postavitev avtorsko dotaknila tudi Rodinovega Misleca. Tudi so svoj čas avtorski solo projekti bili veliko bolj razvejani na slovenski plesni sceni, nato pa vse manj silili v ospredje. Ponovitev predstave Ponaredki, odtisi in drugi vdori si lahko ogledate v ponovitvi 14. septembra ob 20.00 v Dvorani Duše Počkaj. Njen Kvartet pa 12. septembra ob 20.00 v isti dvorani. Dobra priložnost za dodatno spoznavanje Magdalenine ustvarjalnosti.
Presenetljivo, pa se v drugi polovici gledališke plesne sezone2023/ 24 zvrstili kar trije moški plesni soli v mesečnih zaporedjih. V produkciji Flote je slovaško-.slovenski koreograf, plesalec in pedagog Milan Tomašik uprizoril premiero solo plesno predstavo na odru Dvorane Duše Počkaj CD: Roke, ki me nikoli niso poznale (29.2.) v skupni koreografski postavitvi: Charlie Brittain & Milan Tomašik, v smiselno oblikovani koreografski izpovedi o življenjski krivulji posameznikove gradnje vzponov, padcev. O predstavi si lahko preberete tukaj https://www.paradaplesa.si/tristosestdeset/raznolikost-gibalnih-potencialov-dueta-milan-tomasik-in-charlie-brittain/
V produkciji Plesnega teatra Ljubljana (PTL) sta se zvrstila nato še dva avtorska sola: premiera avtorski opus – koreografa, plesalca in pedagoga Bena Novaka (11.4.) z naslovom Grom in prvenec Bora Pokrofjeva (16.5.) Equilibrium (Ravnovesje). Recenziji obeh predstav si boste lahko prebrali v naslednjih dneh.