Raznolikost gibalnih potencialov dueta Milan Tomášik in Charlie Brittain.

Solo predstava Roke, ki me nikoli niso poznale, v izvedbi Milana Tomášika (foto: Darja Štravs Tisu)

V Dvorani Duše Počkaj, Cankarjev dom Ljubljana, je bila 29. februarja premierno uprizorjena plesna solo predstava Roke, ki me nikoli niso poznale, nastala pod umetniškim vodstvom in v koreografiji Charliea Brittaina & Milana Tomášika, v produkciji Flota, zavod, Murska Sobota, in koprodukciji: Cankarjev dom Ljubljana, Flota Ljubljana.

Milan Tomášik se po svoji odmevni trilogiji plesnih solov: Within (2006), Off – beat (2011) in Solo (2016) znova vrača k kreaciji solistične predstave, vendar tokrat ob deljenem umetniškem vodstvu, po konceptu in v koreografiji s plesnim mojstrom Charliem Brittainom.

Že ob vhodu v Dvorano Duše Počkaj, se sledi novi prostorski razporeditvi, ko ozadje dvorane okupirajo le tri sedežne vrste namenjene gledalcem, razširi pa se na novo pridobljen prostor za plesno kreacijo. Scena zaobjema, poleg omenjenih treh sedežnih vrst, še osvetljeni kot na levi strani, kjer sta navskriž postavljena dva reflektorja, svetlobna curka (oblikovanje luči: David Cvelbar, Janko Čief), ki presvetlita kot, kot tudi dva postavljena zrcala. Na desni strani ob steni v manjšem razmiku od sedežev se opazi zamejen prostor, prekriti del scene z lesketajočimi se trakovi, ki ustvarijo prispodobo svetlečega slapa – pregrinjala. Milan Tomášik je odet v moški jopič, klasične hlače, pod jopičem telovnik, pa klasična srajca in kravata, tudi obut v sijoče čevlje s peto (scenografija in kostumografija: Jasna Vastl). Po rahlo mareličnem odtenku obleke pod reflektorji in mladostnem izgledu plesalca, je jasno, da v prostor vstopi mlajši moški.

Njegovo ‘nobl’ oblačilo pa je kar presenečenje, saj se redkokdaj (posebej zadnja leta) na sodobni plesni sceni zazna kvaliteta moškega oblačila, pa čeprav plesnega, in je oblačilo, tako kot drža tudi največkrat statusni predznak. Ko Tomášikova plesna drža, eleganca, zaobjame dvorano, se on usmeri in postavi ob levem kotu ter ogledalu, ki jasno odseva njegov videz. Nato se prične gibki tok razvejanih pozicij njegovih rok, ko se roke oglato v različicah oblik postavljajo okoli telesa. Je to osebni gibki dialog v iskanju statusne drže, ali možne ilustracije nadvlade? Karkoli že je, se z rokami uspešno nadgrajuje. Gibi niso hitri, so premišljeni, odkrivajo nove gibke dimenzije tudi če za tren zamrznejo, je na ogled umetniška skulptura v različnih statusnih pozicij rok. Tomášik v raznolikosti svojih gibalnih potencialov opomni še na držo toreadorja, ko še pete zavibrirajo topotajoče ritme odmevnih korakov, črpajoč energijo iz tal. Gibanje v kotu še posebej sijoče zamejita dva navzkrižna svetlobna curka, ko okvirita živo ilustracijo neopredeljenih raziskav, nekih začetkov, možne mladostne samopašnosti, ki žari iz scenskega kota; sodeč po obleki so to uspešni začetki. ‘Performans je povezava med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo; neskončni stični trenutek, ki ne pozna ne začetka ne konca,’ zapišejo v gledališkem list. Po prvi gibki sceni sodeč, se sledi viziji štartnih začetkov, torej stični točki med sedanjikom in preteklostjo, realnostjo ter spominom.


Tudi, ko se telo plesalca v zakotju dvorane in svoji mladostni vnemi gotovo že izpoje, ko dobi novi poriv za novi pohod, pred gledalci pa vrstijo prelivajoči se koraki, zdrsi, obrati, ko v svojem letečem in izostrenem gibanjem lahkotno zapolni ter preseva dani mu plesni prostor, in deluje sproščeno ter samozavestno. V trenutku osvetlitve svetlečega pregrinjala, njegovo gibanje dopolnijo še besede v živo in v offu, nato pa se usmeri k skrivnostni zamejitvi, se sezuje in v nogavicah stopi skozi lesketajoče trakove v neznan, gledalcem nevidni prostor. Iz zvočnika ne doni le glas ampak tudi posneta glasba (izvirna glasba: Jakub Mudrák, Eduorado Raon), ki zavibrira scenski tok, ko se izmenjuje z izbranimi trenutki tišine.

Za nepredvidljivi dramatični trenutek poskrbi On plesalec, ko po nekaj trenutkih izstopi iz svetleče scenske zamejitve; ko pred gledalce stopi človek nekih drugih let, ko so tudi od obleke ostale le še hlače ter razpeta srajca. Kot se dalo videti, je telo v času in prostoru pod pregrinjalom možnega časovnega spoznanja ali v hramu očiščenja, pridobilo kar nekaj let, ki vidno pustijo svoje sledi. V tem drugem delu sledimo Tomášiku kot dramskemu plesalcu, ki poglobljeno odigra dramo nekega obdobja, časa ki mu megli pogled, tudi pregnete telo, ki se trpeče spopada s trdimi tlemi, kot bi hotelo iz sebe iztisniti bolečino, v skrajnem trenutku tudi zadoni njegov grozljivi krik. Ob drugem vhodu v ta svetleči, časovni hram se na njegov obraz projecira še ena njegovih podob, ki se ob gibih multiplicira, širi ter lepi po gibkem telesu; enkratna projekcija drugega videza istega jaza iz nekih drugih časovnih koordinatah. Sledijo tudi trpki trenutki plesalčevega bolečega razgaljenja, ko v ekstazi odvrže srajco, nogavice in se usmeri v zatemnjeni svetlobni top, v lebdečo samoto samospoznanja, na koncu pa v tišino in temo možnega novega začetka.

(foto: Darja Štravs Tisu)

Solo predstava Roke, ki me nikoli niso poznale, v izvedbi Milana Tomášika in v koreografiji Brittain & Tomášik analizira, kar nazorno izpostavi življenjsko krivuljo, sinusoido gradnje ter vzpona, ki se v najvišji točki vedno obrne v svoje nasprotje, torej navzdol, da bi se sploh lahko zgodil še kak nov vzpon, tudi se vedno znova ponavlja ter prepleta, vse dokler se telo (materija) ne iztroši; in se krivulja preteklosti na novo povezuje s krivuljo sedanjika in bodočnosti. Koncept predstave je večplastno zasnovan, tudi kadriran; saj se sledi pristni izvedbi poglobljenega doživetja, kar tudi gledalcu pušča dovolj prostora v premislek in spoznanje.