Tomo Tololeski. Življenje je ples in ples je življenje. To pomeni živeti pretočno, čutno, pogumno, svobodno in radostno.

Pogovor z mojstrom poučevanja družabnih plesov po posebni metodi, imenovani TEJ

Pozdravljen, Tomo Tololeski, mojster poučevanja družabnih plesov, in to po tvoji metodi, imenovani TEJ (trust-energy-dance), po kateri menda v nekaj mesecih naučiš zainteresirane kar 15 družabnih plesov. No, zdaj nam pa razloži, kakšna je ta metoda in za katere plese gre, in če seveda naučiš lahko prav vsakega, da zapleše?
Najprej lepo pozdravljena, Barbra, in hvala, ker že toliko let tako pozitivno in strastno skrbiš za pozitiven glas plesa v Sloveniji. Kako lahko po TEJ metodi naučim ljudi plesati 15 družabnih plesov v nekaj mesecih? Najprej bom povedal, v čem se mi zdi, da je težava pri poučevanju družabnih plesov. Bom kar opisal situacijo. In sicer, nekdo se pride v srednjih letih ali poznih srednjih letih učit plesat, prej je plesal samo na maturantskem plesu in na valeti. Časa za ples ima največ enkrat na teden. Potem pride v plesno šolo in se začne: bombardiranje s pravili, osnovnimi koraki, s katero nogo začeti, kako plesalko voditi, imena figur, in to najmanj za deset ali več plesov. Iz tedna v teden nova doza pravil. Tukaj je še telo, ki ni navajeno določenih frekvenc korakov, ni se navajeno na tak način obrniti na stopalu, kot se je treba na primer pri kakšnem ‘spot obratu’, težko koordinira hkrati poslušanje glasbe, premikanje in potem še dajanje informacij plesalki (ali plesalka sprejemati te informacije). In rezultat vsega tega je, da dejansko ljudje rečejo: “Zdaj sem pa po parih letih učenja na tečajih še manj samozavesten na plesišču, kot sem bil na začetku.” In to je zame težava, ki jo moramo plesni učitelji rešiti. Ampak tukaj je treba biti pozoren na to, da sem opisal starost tega gospoda ali gospe, ki pride plesat, se pravi srednja/pozna srednja leta, čas, ki ga temu nameni, in predznanje. Če je to drugače, se seveda lahko tudi drugače izide, ampak v tej kategoriji se pa ponavadi tako izide, kot sem opisal.

Zakaj pa se lahko ljudje po TEJ metodi naučijo plesati samo v nekaj mesecih? In to tako, da znajo plesati za vse življenje ter so na plesišču samozavestni in sproščeni? Eden od razlogov je ta, da se mi je počasi z izkušnjami odprl pogled na DNK družabnih plesov. In sicer DNK ritmov, ki se uporabljajo v družabnih plesih, in DNK plesnih figur. Glede ritmov: v bistvu je zelo preprosto, ampak dokler ne vidiš, ni čisto tako. Družabni plesi namreč poznajo samo tri vrste korakov glede na trajanje (1, 2 in ½), ki se jih je treba naučiti, in potem kombinacije teh treh vrst korakov dajejo karakter določenemu plesnemu ritmu. Npr. za ča-ča-ča je kombinacija teh hitrosti: 1, 1, ½, ½, 1, za rumbo pa: 1,1,2 itd. V glavnem, ko usvojiš te tri korake (kar res ni težko), imaš sestavne elemente vseh plesov. V 15 družabnih plesih je devet različnih kombinacij (nekateri plesi imajo enake kombinacije). Podobno je pri plesnih figurah – jaz jim rečem kar naravne plesne figure. Vse plesne figure, ki jih plesni učitelji ustvarimo in jih potem podajamo naprej, so v osnovi sestavljene iz treh skupin: ali se nekdo v paru med plesom obrača na mestu (lahko se obračata tudi oba hkrati), ali se med obračanjem plesalca tudi premikata po prostoru, ali pa tretja skupina figur, ki jih dobimo v dvojni drži, če je ena roka gor, druga pa dol. To je ta DNK družabnih plesov, ki omogoča, da se ljudje naučijo plesati v nekem predvidljivem času in to trajno za vse življenje, kot se naučijo npr. plavati ali voziti kolo. Gre za to, da sem povezal nekaj, kar je naravno, kar se je izkazalo, da je v vseh nas. Veliko ljudi mi pravi, ko pridejo na prvo plesno uro: “Jaz pa nimam ritma.” Pa nimajo prav. Odgovorim jim: “Poglejte, vsi majhni otroci se spontano gibajo v ritmu v kolenih, ko slišijo glasbo, in vsi ljudje na koncertih pravilno ploskamo ritem.” Počasi jim dokažem, da imamo čutenje ritma vgrajeno in da so družabni plesi preprosti, ljudski. Da so družabni plesi komunikacijsko orodje, kot jezik, kjer se pogovarjamo s telesom, gibanjem, čutenjem. Možnost, da pustimo lastni energiji prosto pot in da pri plesu v paru doživljamo tudi energijo partnerja, se z njo plesno pogovarjamo. Ko energije tako svobodno tečejo, ko jih ne omejujemo z nadzorom uma, nas preplavijo vitalnost, izpolnjenost, zadovoljstvo in mir. Plešemo namreč ne samo za to, da bi znali korake, da bi znali lepe gibe, ki bi navduševali okolico, ki nas gleda. Veliko nas pleše, mogoče celo večina, zaradi tistega magičnega občutka, ki ti ga da ples. In sicer, to je stanje, ko nehamo razumsko razmišljati, ampak se prepustimo čutenju sebe, glasbe, partnerja, tal (zemlje) in potem se vse to začne zlivati v neko harmonijo. To je zelo meditativno sprostitveno stanje … Mislim, da zato toliko ljudi pleše s strastjo, veliko večino ljudi to res čisto prevzame. Po mojem ravno zaradi tega, čemur jaz pravim MAGIJA plesa. V plesni šoli TEJ DANCE dajemo ogromen poudarek tej magiji plesa.
Dejansko so mi izkušnje pokazale, da traja v povprečju dva do tri mesece, da se par nauči 15 družabnih plesov, če se uči individualno, v primeru skupinskega tečaja enkrat tedensko pa traja povprečno šest mesecev. Ali lahko naučim prav vsakega plesati? Za naprej ne vem, do zdaj pa se je izkazalo, da lahko odgovorim z ‘da’, če le ima učenec dovolj volje, zaupanja in potrpljenja!

Kakšno pa je povpraševanje po učenju družabnih plesov? Časi mojstra Jenka so že davno minili, če malo karikiram, smo Slovenci še vedno zainteresirani, da se učimo plesati?
Po mojem občutku smo Slovenci še vedno zelo zainteresirani za ples. Ples je s človekom že od vekomaj in večina ljudi, ko spozna magijo plesa, o kateri sem govoril pri prejšnjem vprašanju, pleše praktično vse življenje. Ravno za to se mi zdi bistveno, da plesni učitelji, kolikor je v naši moči, čim bolj podajamo to magijo ljudem, in ne samo tehnike, figur, teh spretnosti, ki so za ljudi, ki plešejo družabne plese, različno pomembne. Za nekatere niso zelo pomembne, želijo si samo sproščeno plesati na nekem dogodku na plesišču, nekatere pa ples bolj prevzame, tudi ta tehnična plat plesa, in si želijo plesati na višji ravni. Naše osnovno poslanstvo je, da vsakemu, ki pride k nam, pokažemo skozi naše delovanje in naše prijeme, to magijo plesa. Verjetno je mnogim znano, kaj reče šaman človeku, ki ga prosi za nasvet, ker je brezvoljen in depresiven. V odgovor ga namreč vpraša, kdaj je nazadnje plesal. Osebno tudi poznam šamana iz Argentine, ki napoti ljudi s takimi težavami plesati. Ko spoznaš magijo plesa, dobiš dostop do globljega jaza, do pretočnosti v svojem telesu, nekako prideš do preprostega veselja do življenja, kot ga imajo naravno v sebi majhni otroci.

In nastane težava, ko se naučimo plesati, pa nimamo kje, kajne? Kje dandanašnji lahko plešemo, da niso to zgolj praznovanje rojstnih dni, poroke in ostali namenski dogodki? Kam napotiš svoje plesalcev ali kar sam organiziraš recimo petkova plesna druženja?
Barbra, tukaj pa se ne morem čisto strinjati s teboj, in sicer, da ljudje nimajo kje plesati družabnih plesov. Še pred nekaj leti je bila mogoče res ta težava, ki si jo navedla, da ljudje niso imeli dovolj priložnosti za preplesavanje plesov, ki so se jih učili na tečajih. Danes lahko salso, bachato, kizombo in argentinski tango v Ljubljani plešemo vsak dan. Kaj pa dogodli, kjer se plešejo tudi ostali družabni plesi? Opažam, da zadnja leta ta težava postaja bistveno manjša, dogaja se namreč, da različne plesne šole, plesni učitelji in didžeji organizirajo take dogodke tedensko. Tako ima vsakdo možnost, da večkrat na teden pleše družabne plese. Tako da tukaj ni nekih težav, je pa še veliko priložnosti za izboljšave. Ena od stvari, na kateri delam in nameravam tudi še v prihodnosti, je ponuditi nek format teh plesov, ki bo zanimal tudi mlajšo populacijo. V zadnjem desetletju je velik porast specializiranih plesov. To pomeni, da se ljudje učijo samo enega plesa, mogoče dveh, treh, ne pa več 15 plesov. To ima svoje prednosti, pa tudi slabosti. Prednosti je v tem, da hitreje napreduješ, hitreje prideš v globlje nivoje plesa (v pomenu tehničnega znanja), velika slabost pa je, da si omejen, če se naučiš samo en ples. Na primer težko na vsako glasbo odplešeš salso, še posebej, če se salso učiš na zelo omejen način (samo koraki, figure). In za tako splošno praktično rabo plesa je velikokrat premalo, da znaš samo en, dva ali tri plese. Ta trend, da se učimo samo en ples ali samo nekaj plesov, vzame to možnost, da se zavrtimo na katerokoli pesem, ki nam je všeč. Se pravi, moje delo v nadaljnjih letih bo usmerjeno v iskanje formata, ki bo ustrezal tudi mlajši publiki. In kje se tukaj zatakne? Menim, da je težava velikokrat v samem izboru glasbe, ki se trenutno tam vrti. To je glasba, ki izhaja iz ballroom plesa (iz petih standardnih in petih latinsko ameriških plesov), ki je večinoma premalo aktualna za mlajše generacije. In tukaj se da ogromno narediti. Jaz na svojih tečajih vrtim predvsem glasbo, ki je aktualna. Veliko poslušam glasbo oziroma sem pozoren na aktualno glasbo, ki se vrti v tem trenutku na radiu in drugih kanalih, in potem pesmi, ki so mi všeč, uvrstim v kategorije družabnih plesov. Učinek je fantastičen, vzdušje, ki nastane ob tej glasbi na plesišču, je super. Rad bi še omenil, da se mi zdi, da je večja težava kot to, da je teh dogodkov premalo, v tem, da so ti dogodki premalo obiskani. Pred nekaj leti bi se še strinjal s tabo in bi rekel, da ljudje nimajo kam iti plesat družabnih plesov, ki se jih naučijo na tečajih, zdaj pa bom rekel, da se je izkazalo celo to, da je težava, da so ti dogodki premalo obiskani. Sicer je neka skupina ljudi, ki jih to zanima in hodijo na te dogodke, ampak v bistvu je ta skupina ljudi premajhna, da bi napolnila te dogodke. Se pravi, jaz vidim težavo v tem, da je plesanje vseh družabnih plesov kot celote premalo popularno v tem trenutku, da so nekako prevzele množičnost plesanja bolj te ozko usmerjene discipline. Poleg tega, da bi po mojem mnenju za popularnost družabnih plesov lahko poskrbela aktualnejša glasba na plesnih dogodkih, se mi zdi, da je ključnega pomena tudi, da učitelji družabnih plesov izstopijo iz togega okvira učenja družabnih plesov, da začnejo ločevati med tekmovalnim in družabnim plesom, da se začnejo zavedati namena, zakaj ljudje, ki jih ne zanima neka perfektnost ali pa nimajo časa, da bi se učili perfektnosti v plesu, zakaj ti ljudje plešejo. In tukaj bom spet omenil magijo plesa. Da bi dosegli to magijo plesa, ne potrebujemo teh togih okvirov, ki jih dajejo tekmovalni plesi na področju ritma in tehnike. Menim, da učitelji še vedno na področju učenja družabnih plesov uporabljamo veliko preveč: to mora biti tako, tako je narobe, samo tako je prav, vse ostalo je narobe itd. Že če zgodovinsko pogledamo, so družabni plesi, kot jih poznamo danes, nastali nekje v 50. letih prejšnjega stoletja. Veliko jih je bilo uvoženih in predelanih iz Latinske Amerike in nastal je nek ballroom okvir, nek umetno narejen sistem, pravila itn. Ampak če gledamo nekoliko širše, na primer kako plešejo ljudje v Afriki, Latinski Ameriki, teh okvirov, ki so nastali na našem prostoru v nekem obdobju, oni ne poznajo, ampak ravno tako plešejo, predvsem jih vodi ta magija plesa, pravila jih skoraj ne omejujejo. Ta njihov ples je že na prvi pogled videti veliko bolj pretočen in je čutiti veliko več magije v njem, ki se je pri nas čuti bistveno manj po mojem mnenju predvsem zato, ker se preveč držimo teh ozkih okvirov. Nastala situacija pretiranega sledenja ballroom okvirom je posledica tega, da je večina učiteljev, ki učijo družabne plese, začela svojo plesno pot kot tekmovalci, jo na neki točki zaključila in nadaljevala kot plesni učitelji. Se pravi: rdeča nit za popularizacijo družabnih plesov, celo naše poslanstvo je, da se posvetimo magiji plesa, da izstopimo iz togih okvirov nekega sistema, v tem primeru ballroom sistema (ali pa sistema ameriške newyorške salse) in se posvetimo bistvu, zakaj se ljudje učijo plesati, da jih naučimo potrebnih spretnosti, predvsem pa, da jim pokažemo pot do magije plesa. Če strnem odgovor na tvoje vprašanje. Dogodkov, kjer lahko ljudje plešejo družabne plese, po mojem ni premalo. Za popularizacijo družabnih plesov potrebujemo: aktualno sodobno glasbo in izstop iz togih okvirov tekmovalnega plesa. Ko se bo popularizacija povečala, se bo spontano povečala tudi ponudba dogodkov. Tukaj ne vidim težav v Sloveniji nas je dovolj plesnih učiteljev, ki bomo, ko bo dovolj zainteresiranih, organizirali dovolj dogodkov, kjer bodo ljudje lahko plesali.

Kaj pa je zdaj najbolj popularen družabni ples in kaj zanj potrebujemo?
Kot sem že omenil, je po mojem občutku nekaj plesov, ki so postali zelo popularni. Mlajša generacija zelo pleše salso, bachato in kizombo, malo starejša generacija pa argentinski tango. Sam pa čutim poslanstvo, da skrbim za popularizacijo vseh družabnih plesov. In sicer, ker želim, da bi ljudje imeli možnost plesati na vso glasbo, ki se vrti v določenem prostoru. Menim, da je ogromno ljudi, ki si to želi, tako tistih, ki so trenutno vključeni v ples samo nekaterih družabnih plesov, in tudi tisti, ki jih vključitev v učenje samo enega družabnega plesa ne zanima. Večina si želi pridobiti sposobnost, da bi lahko zaplesali na katerokoli glasbo.
Kaj pa se lahko naučimo iz teh, ki so zdaj najbolj popularni?
Ti plesi so doživeli porast popularnosti ravno zaradi tega, ker vključujejo v sebi to magijo plesa. Mogoče tukaj še najmanj salsa, zelo pa to magijo vključujejo bachata, še bolj pa kizomba in argentinski tango. Vse, kar sem prej razlagal o magiji plesa, je praktično v teh plesih, tukaj je ogromno prostora za to čutenje in improvizacijo. Veliko manj je teh togih okvirov, ker za njimi ne stoji tak tog sistem, kot je na primer sistem tekmovalnih (ballroom) plesov. In to so ljudje začutili, v bistvu so pokazali, da si natanko tega želijo, to manjšo togost, to možnost improvizacije, to preprostost v tehničnem smislu plesa.

Je še vedno težava najti plesnega partnerja ali ga ‘priskrbiš’ lahko tudi ti?
Ja, to je še vedno težava. Trudim se po najboljših močeh rešiti to težavo, vendar ni tako preprosto. Pogosto mi ljudje, predvsem plesalke, pišejo, da nimajo plesnega partnerja in da bi se radi priključili plesnemu tečaju. Potem najdem nekoga, ki je tudi iskal plesnega partnerja. Ko prideta na plesni tečaj, pa ugotovita, da nekako ni potrebne kemije, da bi se lahko kot plesni par učila skupaj plesati. Nastane neprijetna situacija za oba, ki sta naključno prišla skupaj, in tudi zame, ki sem pomagal pri tem srečanju. To težavo rešujem oziroma nameravam reševati v prihodnosti z neko skupino asistentov, ki bodo imeli nekaj primernega znanja in bodo pripravljeni sodelovati pri tem projektu. Asistenti, ki bodo na voljo, da bodo plesali z ljudmi, ki iščejo plesnega partnerja. Ti asistenti pa bodo v zameno dobili neko permanentno brezplačno izobraževanje, ki jih zanima in jim ga lahko dam. Upajmo, da bo delovalo …

Smo ženske večje plesne navdušenke od moških ali nikakor ne?
Ja in ne. Kakor se trenutno poučuje družabne plese, ja. V resnici pa po mojem ne. Če že tako na oko pogledamo recimo situacijo v Latinski Ameriki, tam dobimo občutek, da pleše veliko moških in da je interes za ples enak med moškimi in ženskimi. Zakaj bi bilo pri nas drugače? Po mojem manj moških izraža zanimanje za ples, ker jim format učenja plesa, ki je za zdaj še vedno v veljavi tukaj, ne ustreza. Moški bi se moral po tem sistemu naučiti preveč omejujočih pravil, poleg tega pa mora še perfektno voditi plesalko in biti po možnosti zraven še kreativen. To še zdaleč ni lahko, za veliko večino moških je to pretežko in nemogoča zahteva, predvsem pa ni sproščujoče. Razumljivo, da si veliko moških ne želi na ta način preživljati svojega prostega časa. Premajhen poudarek se daje temu, kar bi lahko bilo moškim všeč pri plesu, in sicer občutku samozavestnega vodje. To, kar je nekako vtkano v moško naravo. In v tem segmentu učitelji premalo stojimo za moškimi plesalci. Preveč jih obremenjujemo z neštetimi pravili, ki izhajajo iz togega okvira tekmovalnih plesov. Premalo časa pa posvetimo vodenju, učenju vodenja, čeprav gre v resnici za preprosto spretnost. Praviloma moški zelo dobro rokujejo s predmeti, manipulirajo s predmeti, praviloma so bolj nagnjeni k rokodelskim delom, znajo iz različnih materialov ustvariti čudovite stvari, se pravi, znajo dobro rokovati s predmeti in materiali. Tudi pri vodenju v plesu obstaja nek preprost DNK, iz katerega potem izhaja vse ostalo. In ko obvladaš ta DNK, potem vodenje ni več težava. Velikokrat rečem moškim, da jim malo olajšam ta stres vodenja, naj si predstavljajo, da imajo v rokah lutko. In potem je naloga plesalca samo, da poskrbi, da je lutka na tisti nogi, na kateri on želi, naslednja stvar pa je, da plesalec preprosto vodi lutko natanko tja, kamor želi. Plesalcem povem, da to ni nobena težava, saj tudi ko recimo rokujejo s stolom, z lahkoto prestavijo stol natanko tja, kamor oni želijo, da to že znajo, da se jim za to ni treba ničesar dodatnega naučiti. In potem postane vodenje nekaj povsem preprostega. Ugotavljam, da moškim zelo ustreza vodenje, da so pri tem kreativni, in to navdušuje seveda tudi plesalke.

Poznam te kot tekmovalnega plesalca športnih plesov in pozneje kot pedagoga plesa gibalno oviranih, a tvoja kariera obsega še več kot samo omenjeno, kajne? Nam napišeš, kaj vse si in še počneš.
Poleg tekmovalnega plesa sem plesal še kar nekaj drugih plesnih tehnik: klasični balet, jazz balet, sodobni ples, klasični indijski ples bharat natjam. Poleg plesa z gibalno oviranimi sem več let izvajal tudi terapevtske plesne delavnice na oddelku za otroško psihiatrijo. Ples je imel v tistih letih na tem oddelku zelo pomembno terapevtsko vrednost. Tisto, kar pravijo šamani, pojdi plesat, ko imaš psihične težave, se je izkazalo za zelo resnično. Zelo sta se mi vtisnila dva primera, ki jima je ples povsem spremenil nadaljnji potek življenja in ju je nekako potegnil iz bolezni. Dekletu, ki je trpela za motnjo hranjenja, je ples odločilno pomagal, da se je izvlekla iz bolezni to mi je potrdila sama in tudi njena mama. Zaradi plesa je spet začutila to vitalnost v sebi, postala je kreativna, povsem je spremenila odločitev, na katero srednjo šolo se bo vpisala, in vse to zaradi izkušnje na plesnih delavnicah. Podobno se je zgodilo še z enim fantom, ki je tudi trpel zaradi motnje hranjenja.
Veliko let sem se ukvarjal z jogo. Vsaj 15 let sem bil tudi inštruktor joge. Prek tehnik joge sem raziskoval skrite potenciale, ki jih imamo ljudje. Kot je pri meni, kot kaže, v navadi, sem spet iskal ta DNK človeškega bitja. Ne DNK v fizičnem pomenu, tukaj to besedo uporabljam zgolj kot metaforo to so neki osnovni elementi, bistvo, tisto, kar je sicer prekrito z neštetimi izpeljankami osnovnega DNK-ja. Raziskoval sem te stvari, ki jih sicer ne morem prijeti, vendar obstajajo. Nič novega ni, da sem se ukvarjal z zelo znanim vprašanjem: kdo sem. Teoretično nam na to vprašanje pomaga odgovoriti marsikatera religija, filozofska smer ali ‘new age’ šola, doktrina, ampak mene je to zanimalo v obliki praktične izkušnje. To zanimanje je vame vtkano, že odkar pomnim. Pozneje sem nekako izstopil iz sistema joge in sem si na to vprašanje odgovarjal s pomočjo različnih knjig in učiteljev, bistveno pri tem raziskovanju pa je samoraziskovanje (izkušnja). Nisem več potreboval nekega ozkega sistema, ampak so raziskovanje vedno bolj vodili neki notranji intuitivni vzgibi, ki me še vedno vodijo po tej poti poglabljanja v samo korenino človeškega bitja. Sčasoma sem prišel do spoznanja, da je na tem raziskovanju ples odličen pripomoček. Vedno znova me očara, kako ima ples vse to, kar učijo različne meditativne tehnike, že naravno v sebi. Poleg tega vključuje tudi telo in gibanje. Telo je popolnoma iskreno, nikoli ne laže. Ne more lagati, to, kar čutimo prek telesa, je vedno pomembna informacija. Največ nam ta informacija pove, če jo samo čutimo (opazujemo) brez razmišljanja. Skozi ples se spontano in naravno naučimo slišati telo. Vse te izkušnje sem združil v en poseben program, ki ga imenujem RES, NE STRES spoznaj, kdo si res, in izginil bo tvoj stres. Se pravi spoznaj, kdo si, in potem ne bo več stresa. To je program, ki zajema duhovni potencial, ki ga ima ples v sebi.

Zaplesali so na …

Od kdaj pa imaš lasten TEJ studio? Je bila to želja, potreba?
Izteka se četrto leto, odkar imam lasten TEJ plesni studio. Sama blagovna znamka TEJ DANCE metoda pa se je začela leta 2013. Lasten TEJ DANCE studio pa je zgodba o zarečenem kruhu. Še kot tekmovalec športnih plesov sem velikokrat rekel, da nikoli ne bom imel plesne šole ali plesnega studia. Poslovna plat okoli plesa me nikoli ni zanimala. Zame je bil na prvem mestu sam ples, gib in poučevanje plesa. Potem pa se je zgodil notranji klic TEJ DANCE in zgodba o zarečenem kruhu … Notranje so se mi odprli uvidi v sam ples in v družabni ples ter potem nisem vedel, kaj narediti z vsem tem znanjem, ki je kar vrelo in hotelo, da pride na plan, da se realizira. Ni mi preostalo drugega, kot da ugriznem v ta zarečeni kruh in ustanovim lastno plesno šolo. Torej oboje, nuja in potreba.

… odprtju TEJ Studia

Vidim, da imaš tečaje tudi online, pa ne vem, ali si se tako hitro adaptiral trenutnemu korona času ali si to kreiral že prej?
Zanimivo je, da sem že zelo dolgo razmišljal, ne samo o ‘online’ tečajih, ampak tudi o video plesni šoli na daljavo. Razmišljal sem tudi, kako se prilagoditi tem digitalnim časom. O tem še vedno razmišljam. Situacija z epidemijo korona virusa pa je prinesla to, da se je vse skupaj zelo pospešilo. Menim, da je za vse, ki imamo poslanstvo širiti to prečudovito sporočilo plesa med ljudi, pomembno, da se prilagodimo duhu tega časa, vendar ne brezglavo. Še bolje kot brezglavo, bi lahko rekel, ne brezsrčno. Po eni strani je digitalizacija učenja plesa lepa priložnost, da spozna čudovitost plesa še več, mnogo več ljudi, da postane ples še mnogo bolj dostopen. Po drugi strani pa je tukaj tudi nevarnost, da ples postane samo še orodje za zaslužek ter da v želji po hitrem in lahkem zaslužku vzamemo plesu njegovo bistvo. Da ga predstavljamo samo še kot eno od možnosti za omamljanje s hitrim, površinskim užitkom, ponujamo ples kot še eno sredstvo za bežanje od sebe, da začnemo s plesom samo sodelovati v tem intenzivnem dogajanju razčlovečenja, kjer je človek samo kupec in potrošnik sredstvo za doseganja gospodarske rasti. To razčlovečenje je grozljivka, ki se mora čim prej končati. Doživljati sebe in druge kot samo sredstvo za gospodarsko rast je, kot da bi zamenjali oglje za diamant. Človeško bitje je v bistvu diamant. In ples je močno sredstvo, ki lahko osvetli to dejstvo.
Kako pa je korona oz. izolacija vplivala na tvoje delo in kako si se odzval na to?
Vsaka kriza, osebna ali družbena, nosi globoko v sebi pozitiven potencial. Neko potrebno prevetritev, prečiščenje. Ustavi se nekaj znanega, utečenega in MORAMO se prebuditi, spremeniti, narediti korak naprej. Nimamo več izbire ostati na isti stopnji … Meni je kriza pomagala, da sem se malo ustavil od pehanja za preživetjem plesne šole. Da sem se vprašal, kaj je tisto pri plesu, kar res želim podajati naprej, kaj je ples zame osebno, kam bom v prihodnje vlagal svojo energijo in kam ne več. Nekako mi je ta situacija podarila jasnost, kako delovati naprej. V ospredju je spet postavila vrednote in poslanstvo pred golim preživetjem in rastjo. Prilagodil sem se tako, da sem začel ponujati ‘online’ tečaje in da smo posneli videe za video plesno šolo. Začeli smo se prilagajati digitalni dobi, se pravi posadili smo semena za digitalno dobo. To bo zdaj rastlinica, ki bo počasi rasla in postajala vedno večje drevo, ki bo pomagalo opravljati naše poslanstvo.
Počasi se sicer vračamo nazaj, a ne vem, če lahko zapišem na stare tirnice. Kakšno je tvoje mnenje, bo enako ali čisto drugače kot prej? In kaj si ti želiš, da bi se zgodilo?
Ja, zelo počasi se vračamo nazaj. Zdaj sledi še ekonomsko kriza, s tem da tudi zdravstvena še ni končana. Plesne šole smo gotovo ena od dejavnosti, ki jih bo ekonomska kriza najbolj prizadela in tudi spremenila. Prej ko slej pa se bodo stvari vrnile v nek normalen potek. Ko ta zdravstvena grožnja ne bo več tako huda, se bodo ljudje spet nekako sprostili v nekem normalnem vsakdanjiku. Potem bo spet priložnost za ples v prostem času. Po drugi strani pa je ples v času krize še bolj potreben, zato menim, da je poslanstvo plesnih učiteljev, da v tem času ponudimo ljudem ples tudi ‘online’, in da se, ko bo ukrep prepovedi delovanja odpravljen, prilagodimo kupni moči ljudi in najdemo način, da sami preživimo in hkrati nadaljujemo svoje poslanstvo.
Kakšno je tvoje mnenje o slovenski plesni sceni? Jo še spremljaš ali samo tekmovalni ples, saj si bil državni prvak v latinskoameriških plesih, ali sploh ne?
Kot gledalec slovenske plesne scene ne spremljam zelo intenzivno, ker v tem trenutku za to nimam dovolj časa. Občasno pogledam kakšno plesno predstavo in kakšno plesno tekmovanje. Na področju tekmovalnih plesov opažam eno veliko razliko, in sicer: v času, ko sem jaz tekmoval, je bilo v primerjavi z danes tekmovalcev športnih plesov veliko več. Spomnim se časov, ko smo se z več avtobusi peljali na mednarodno tekmovanje, kot npr. odprto plesno prvenstvo Danske ali Italije itd. Danes je slika zelo drugačna. S športnim plesom se ukvarja le nekaj posameznikov. Po drugi strani pa nekateri slovenski plesalci dosegajo rezultate na področju športnih plesov, ki jih ni nihče v tistih časih, ko sem jaz tekmoval. Slovenija se je prebila v sam vrh športnih plesov. Upam, da bo tako tudi ostalo, in hkrati upam, da se bodo vrnili časi, ko se bo peljalo veliko avtobusov s slovenskimi tekmovalci na različna tekmovanja.
Glede mnenja o slovenski plesni sceni. Slovenska plesna scena ima po mojem kot vse druge organizacije podobne izzive. Kolikor je strokovnjakov, toliko je tudi idej, kako zadevo peljati, in tukaj nastane izziv usklajenega delovanja in sodelovanja. Izziv ni nerešljiv, izhodišče bi po mojem morali iskati v skupnih imenovalcih pri vprašanju, kakšno je naše osnovno poslanstvo pri posamezni panogi, in od tam graditi naprej. Pomembno je tudi, da nas razlike ne jezijo, ampak bogatijo.
Kaj pa šov Zvezde plešejo? Bil si v ekipi skrajšanega šova na TV SLO, a v originalu te nismo zasledili v ekipi plesalcev, prepričana pa sem, da so te povabili. Zakaj te ni?
Ja, so me kontaktirali prejšnjo sezono, v fazi, ko so iskali profesionalne plesalce za svojo oddajo. Iz nekega razloga, ki mi ni znan, se potem to sodelovanje ni zgodilo.

Iz arhiva … s Katjo Klep

Na katere svoje dosežke pa si najbolj ponosen v svoji karieri in katere uspehe izven tekmovanj rad beležiš v svojih spominih?
V bistvu sem zadovoljen s celotno svojo kariero. To je bilo res eno tako iskreno predajanje športnemu plesu in plesu nasploh. Vesel sem, da se je zgodilo tako, da sem večino te svoje otroške in mladostniške energije posvetil plesu. Spoznal sem ogromno čudovitih ljudi. Zame so skrbeli čudoviti mentorji. Dosegel sem kar nekaj vidnejših rezultatov. Lahko pa rečem, da ti trenutki zmagoslavja niso tisto najlepše, kar se mi je zgodilo v času športne kariere. Kot sem že omenil, je bil zame najlepši način življenja, ljudje, strast in predanost plesu. Ko sva s soplesalko Katjo Klep osvojila naslov državnega prvaka v dveh kategorijah, in sicer starejših mladincev in članov, smo živeli še pod skupno državo. Državno prvenstvo se je odvijalo v polni dvorani Hale Tivoli, plesati je bilo treba kar veliko izbirnih kol, da si prišel do finala. Star sem bil 16 let, in seveda je bil to zame zelo poseben dogodek. Takoj po končani tekmi so naju s soplesalko odpeljali v oddajo Zdravo, ki se je takrat v živo predvajala ob nedeljah, da sva dala svoj intervju. Takoj za tem so se vrstili članki v časopisih, tako da je bil takrat ples deležen kar velike pozornosti, zato se mi je ta dogodek še toliko bolj vtisnil v spomin. V plesnem smislu pa mi je v spominu najbolj ostalo zadnje državno prvenstvo, po katerem sem potem zaključil svojo športno kariero. Čeprav sva takrat s soplesalko Tino Jarc dosegla drugo mesto, se mi je močno vtisnil v spomin tisti občutek, da sva odplesala res odlično. Ob tehnični preciznosti sva izžarevala prav posebno energijo, ki so jo čutili tudi gledalci. Spomnim se tudi besed po tekmi najine takratne trenerke Barbare Nagode Ambrož. Rekla nama je, da sva s svojim plesom nekako pred časom in da bo najin način plesanja verjetno šele v prihodnosti prihajal v ospredje. Če pa želiva že zdaj posegati po samem vrhu, naj razmisliva o tem, da bi se prilagodila trenutnemu načinu športnega plesa. Midva sva se namreč bolj kot želji po površinski fascinaciji gledalcev posvečala predvsem vsebini, majhnim detajlom, energiji, zgodbi. Zame ni bilo poti nazaj in odločil sem se, da neham s pehanjem za rezultati za vsako ceno. Bila je težka odločitev, ker sem imel v osnovi rad način življenja športnega plesalca. Ampak svet športnega plesa je zame postal preveč utesnjujoč. Še vedno pa cenim in občudujem izjemen ples vrhunskih športnih plesalcev, ki je rezultat nepredstavljive discipline in predanosti.

S Tino Jarc na sponzorskem snemanju

Se je ples in posledično odnos do plesa spremenil od tvojih časov pa do danes? In v čem po tvojem mnenju najbolj?
Če se sprašujeva o tekmovalnem plesu, sta se odnos in situacija spremenila. Kot sem že omenil, je prišlo do drastičnega upada množičnosti otrok, ki se ukvarjajo s športnim plesom. Ko sem bil sam otrok, je bil športni ples mnogo bolj množičen. Seveda, mi smo trenirali samo v skupinski obliki, po zelo dostopni ceni in posledično je bila kakovost športnega ples na nižji ravni, kot je danes. Danes tisti posamezniki, ki trenirajo športni ples, ki so dobri tekmovalci, vlagajo veliko sredstev v to, da se lahko učijo na individualnih plesnih urah pri najboljših domačih in tujih učiteljih. To za sabo potegne veliko finančno breme in morda je tudi to vzrok, da je ta množičnost upadla. Hkrati je športni ples zelo napredoval. Vsak, ki si ogleda najboljše pare, ki danes plešejo na športni sceni, lahko vidi, kakšna ogromna kakovost je v tem plesu. Nekaj nepredstavljivega. Kot je na primer nepredstavljivo to, da lahko nek človek preteče 100 metrov v manj kot 10 sekundah.
Si še predavatelj na Akademiji za ples, saj si pomagal oblikovati program oddelka za družabni ples (če se prav spomnim)? Jeseni se odpira oddelek za tekmovalni ples. Kaj torej meniš o slovenski Akademiji za ples, ki se počasi, a vztrajno zarisuje na akademski mednarodni plesni zemljevid?
Predavatelj na Akademiji za ples nisem več, je pa res, da sem pomagal oblikovati dva predmeta, in sicer didaktika plesa in plesna pedagogika. Zelo pozdravljam to pobudo, da se je rodila plesna akademija in da je našla svoje mesto v izobraževalnem sistemu. Izjemno cenim pogum Tomaža Ambroža, ki je začetnik in pobudnik tega projekta, ter držim pesti, da se bo Akademija za ples še naprej tako razvijala in vedno bolje opravljala svoje poslanstvo.
Ti kot specialni pedagog si se že zavedal, da je izobrazba pomembna, zdi se, da počasi tudi ostali plesalci prihajajo do tega dejstva, da je ples žal časovno omejen pri tem mislim seveda na tekmovalno oziroma performativno kariero. Kaj svetuješ tistim, ki dvomijo o študiju?
Odločitev o študiju je tako osebna, intimna tema oziroma vprašanje. Danes še posebej vemo, da ne moremo nobenemu zagotoviti, da bi mu katerikoli študij prinesel absolutno varnost in blaginjo. Vsak študij zahteva veliko časa in energije (financ), zato je seveda vprašanje vsakega posameznika, ali se mu zdi smiselno ta čas in energijo vlagati v študij. Jaz sem poznal program Akademije za ples, ki je obstajal na začetku, ko je Akademijo vodil Tomaž Ambrož. Program se mi je zdel odličen. Bil je zelo raznovrsten. Sodelovali smo kakovostni strokovnjaki, vsak na svojem področju. Tisti program bi res toplo priporočal vsem, ki imajo možnost, čas in energijo. Verjamem, da je tudi zdajšnji program ta, ki se bo začel letos, vsaj enako dober, če ne še boljši, ga pa žal še ne poznam. Tukaj se mi zdi bistveno, da se vsak, ki se odloča za začetek študija, zaveda, da mu sama diploma ne bo prinesla že omenjene varnosti, ampak je predvsem pomemben program in ljudje, ki ta program vodijo. Vsem mladim, ki jih zanima profesionalno ukvarjanje s plesom tudi po končani tekmovalni ali performanski karieri, svetujem, da se po katerikoli poti čimbolj, čim širše izobrazijo, in da se sprašujejo ter začutijo, kaj je tisto posebno, kar lahko oni ponudijo ljudem, ki jih bodo vodili po plesni poti. Tega vprašanja naj ne naslavljajo toliko glavi, ampak srcu, da začutijo, kaj je zanje tisto magično v plesu, ki jih vodi v to, da toliko časa, truda in potu vlagajo v ples.

Si s plesom okupiran 24 ur na dan ali ostane še kaj časa za neplesne dejavnosti? Kaj počneš, ko imaš nekaj ur zase?
Ko ne plešem, sem seveda predvsem z družino in prijatelji. Rad imam filme, knjige, druge športe, naravo. Če pa sem čisto iskren, je ples v mojem primeru prisoten bolj ali manj skozi cel dan.

Po čem, misliš, da si prepoznaven, da ljudje rečejo, ja, to pa je naš Tomo? Je na tebi kaj takšnega?
Težko vprašanje. Nerad se sicer primerjam, verjamem, da smo vsi unikatni, nobena rožica ni povsem enaka. Verjetno sem znan po tem, da vlečem vzporednice med plesom in življenjem, da ples doživljam in podajam zelo globoko. Morda poznate mit, da je ta svet nastal, ko je bog Šiva plesal. Posledica njegovega plesa je nastanek materialnega sveta. Ena moja plesalka večkrat pove, da ne pozna človeka, ki bi s takim navdušenjem opravljal svoj poklic kot jaz. Za mene je življenje v svojem bistvu zelo preprosto, radostno in popolno. Točno to sporočilo nosi v sebi ples in tako ga tudi plešem ter ga tako tudi učim.

S Tino Jarc na državnem prvenstvu pred mnogimi leti

Je v ali na tvoji omari še vedno kaj plesnega, ki te spomni na tvojo plesno tekmovalno kariero?
Nekaj malega je pa res še. Moram reči, da imam na plesno kariero zelo lepe spomine. Oče mi sicer govori, koliko je bilo odrekanja in da sem imel drugačno otroštvo. Sam vsega skupaj nisem doživljal kot odrekanje. Spomnim se lepih stvari. Če bi bil še enkrat otrok, bi se gotovo znova odločil za to pot. Če pa bi se dalo, bi s seboj odnesel nazaj nekaj te modrosti, ki sem jo pridobil z leti, in bi bila ta pot še lepša.

(foto: osebni arhiv)

Kam si želiš, da te nese plesna pot?
Želim si, da bi znal in da bi imel dovolj poguma, da bi poslušal plesno pot, ki se sproti izrisuje sama od sebe.
Tvoj moto v življenju pa je?
‘Trust, energy, joy.’ Zaupanje, energija, radost. Zaupanje predstavlja stanje, ko zares izkoristimo svoje potenciale. Naši največji potenciali se v bistvu skrivajo pod umom in razumom. Ko imamo dovolj zaupanja, da smo sposobni umakniti um in razum, lahko izkoristimo svoje največje potenciale in polno zaživimo. Ko se to zgodi, v nas prosto teče vitalna energija in spontano se zgodi stanje radosti.
Plesati je?
Živeti življenje v njegovi najlepši obliki. Življenje je ples in ples je življenje. To pomeni živeti pretočno, čutno, pogumno, svobodno in radostno.
Hvala, da si z nami delil svoje misli, in ostani zdrav!
Barbra, hvala tebi za priložnost. Tvoja vprašanja so me navdušila. Zanje sem ti res zelo hvaležen. Ko sem jih bral, sem se počutil, kot da me popolnoma poznaš, čeprav TEJ DANCE-a sploh še ni bilo, ko sva se nazadnje videla. Še enkrat bi rad poudaril, da sem zelo hvaležen, da oseba, kot si ti, skrbi za prepoznavnost plesa v slovenskem prostoru.