Mlado balerino Teo Bajc ste lahko spoznali pred dobrim letom in pol, ko je s pomočjo štipendije Mladi upi Zavarovalnice Triglav odplesala na Dunaj. Intervju si lahko preberete tukaj https://www.paradaplesa.si/?Id=ujemi_korak&View=novica&novicaID=3566#.WHISsfnhA2w
Tea je seveda zrasla tako osebnostno kot baletno. In kaj se dogaja danes z njo, vam z veseljem razkrivam v današnjem pogovoru.
Draga Tea, odplesali smo v novo leto, tudi ti skoraj dobesedno. Bila si namreč načrtovana za nastop na slovitem koncertu v Musikvereinu, sicer kot rezerva, a predvidevam, da so bile vaje enako intenzivne, kot če bi nastopila. Kaj pravzaprav pomeni biti rezerva v tvojem primeru?
Tako je. Začetek tega leta sem preživela malo drugače, kot sem pričakovala. Vaje za novoletni koncert so se začele v decembru, intenzivne vaje (tudi dvakrat dnevno) v Musikvereinu pa dan po božiču. Kot edina rezerva sem čutila veliko odgovornost, saj bi v primeru, če ena od plesalk ne bi mogla plesati, namesto nje plesala jaz. To je pomenilo, da sem morala obvladati tri različne koreografije, ki jih je koreograf do zadnjega dne dodeloval, in biti v polni pripravljenosti vsak trenutek.
O Renatu Zanelli sem pred tem dogodkom veliko slišala, vendar je bilo to moje prvo osebno srečanje in sodelovanje z njim. Je zelo sproščena, odprta in zabavna oseba do trenutka, ko se začne delo, takrat se spremeni v izjemnega perfekcionista, ki ne dopušča polovičnega dela. Čeprav strog, ceni in spoštuje vsakega plesalca, ki ga po uspešnem nastopu z veseljem pohvali in mu čestita. Zaveda se pomembnosti dobre rezerve, zato sem bila pohval in zahval deležna tudi sama. Bilo mi je v veliko veselje delati z njim in že se veselim najinega ponovnega srečanja.
Od najinega zadnjega intervjuja je minilo leto in pol. Kaj vse se je na prvi korak, če se malo pošalim, spremenilo in kaj je ostalo enako?
Že tako dolgo? Čas res leti. (smeh) V januarju 2016 sem plesala na Opernballu. Dva tedna pred slavnostnim dogodkom se je zasedba zamenjala in tako sem bila nepričakovano izbrana. Koreografijo je naredil eden mojih najljubših koreografov Vladimir Malakhov. Delati z njim je bila velika čast. V poletnem času sem bila na seminarjih na Madžarskem in v Romuniji, kjer sem tudi nastopila na gala prireditvi. V letošnjem šolskem letu sem v mesecu oktobru odpotovala z akademijo na Kitajsko. V Pekingu sem plesala na gala predstavitvi baletnih akademij sveta. To potovanje je bilo še bolj vznemirljivo, ker je bil to zame tudi prvi let z letalom. Žal sem bila na tem gostovanju poškodovana, vendar sem zmogla vse napore s pomočjo medicine, farmacije in fizioterapije. Ja, poškodbe so pri nas kar pogoste. Zato pa je zelo pomembno, da skrbimo za svoje telo. V decembru sem uspešno opravila avdicijo za letošnji Opernball. Se že veselim tega prestižnega nastopa. V februarju pa sem kot gostja povabljena na gala nastop v Italijo. Pri vsem tem pa sem veliko delala na izboljšanju same tehnike baleta.
V čem, meniš, da si najbolj napredovala, se razvila?
Prav gotovo sem se spremenila tako osebnostno kot tudi na zunaj. Če si tako hitro od doma in kljub vsej skrbi staršev večina otroških ter mladostnih let primoran samostojno korakati v svet, prav gotovo izoblikuješ svojo osebnost, ki jo odkrivaš in spoznavaš skozi lepe in manj lepe trenutke. Zelo je težko, vendar vem, kam grem in kaj je moj cilj. Napredovala sem kot človek in kot baletna plesalka. Zadovoljna sem in grem naprej.
Na baletni akademiji sta z Lanom Danom Kerštanjem še vedno edina slovenska dijaka. Kakšno pa je sodelovanje med vami sošolci in sošolkami? Ste konkurenca drug drugemu ali prijatelji?
Lan Dan in jaz sva še vedno edina Slovenca na baletni akademiji na Dunaju. Sama bi se seveda veselila tudi kakšnega novega slovenskega plesalca ali plesalke, da bi lahko bilo na naši akademiji slišati več slovenskega jezika. Trenutno so Italijani tisti, ki prevladujejo. Lan Dan letos končuje akademijo, tako da bom ostala edina Slovenka.
Zame, ker te dojemam tudi kot mama, si prava junakinja, saj si že pri dvanajstih zapustila družino in odšla na šolanje v milansko Scalo, nato se je zgodila baletna akademija na Dunaju. Zdi se, da vidiš pred sabo svoj večni cilj – postati vrhunska plesalka. Je temu tako?
Pred mano je še eno šolsko leto, tako da bom diplomirala konec prihodnjega šolskega leta. Veselim se izobraževanja, da bom res do konca izboljšala stvari, za katere je potreben čas. S tem mislim predvsem na izboljšanje baletne tehnike, saj ko si enkrat zaposlen v operni hiši, je časa za to res malo. Prav gotovo sem in še vedno delam za to, da se izoblikujem v vrhunsko baletno plesalko. Veselim se dela v operni hiši. Vedno sem si zastavljala visoke cilje in tako je tudi zdaj. ‘Le tvoja dela so tvoj spomin,’ kot je dejal Jože Plečnik.
Po Dunaju pa ostati na Dunaju ali odplesati kam drugam? Kako se boš ali se lotevaš novih preizkušenj, ki ti jih prinaša življenje?
Tej odločitvi – ostati na Dunaju ali odplesati kam drugam – se bom prepustila, ko bo čas za to. Avdicije bom začela opravljati v septembru, drugo šolsko leto. Po rezultatih na avdicijah bom izbrala tisto operno hišo, za katero mislim, da bi bila tisti trenutek najboljša zame. Kaj več vam bom zaupala, ko bo čas za to.
Je Dunaj že postal ‘dom’? Kaj je v njem najbolj všečno in kaj najmanj?
Vesela sem, da sem se v tem času naučila še enega tujega jezika, da sem se letošnje šolsko leto skupaj s še eno baletno plesalko preselila v stanovanje blizu opere, da imam dobre prijatelje. Veliko treniram in sem zadovoljna z izobraževanjem. Nič ne bi imela proti, če bi imela več prostega časa, da bi lahko kdaj pa kdaj ušpičila kakšno mladostno bedarijo. Balet pač zahteva red in disciplino. Dunaj je moje mesto, tukaj sem namreč osebnostno in baletno zelo zrasla. Je mesto, v katerem vedno najdeš tisto nekaj zase.
Si uspela videti v zadnjem času kakšno baletno predstavo ljubljanskega ali pa mariborskega baleta?
Žal nisem. Verjamem pa, da se prav tako ljubljanski kot tudi mariborski baletni plesalci izkažejo na vseh predstavah, kot znajo in zmorejo najbolje po svojih močeh. Taki smo baletniki, skozi leta trdega dela te učijo ‘perfekcije’ in ko stopiš na oder, ne želiš razočarati. In tako je tudi prav.
Ideja o lastni baletni šoli še vedno tli ali jo je zamenjala kakšna nova?
Na to se zdaj ne oziram. Ko bo čas, bom razmišljala kaj več o njej. Za zdaj pa se posvečujem sedanjosti in svoji življenjski službi, ki me čaka. Pozitivnost in polno motivacije usmerjam le v to.
Je ‘padla’ kakšna novoletna zaobljuba? Nam jo zaupaš?
O, ja! In to kar velika. Upam, da mi uspe. Skrivnost te zaobljube je, da bi med letošnjimi počitnicami organizirala baletni seminar za mlade. Mladim želim predati vse znanje, ki sem ga dobila na akademiji Teatro alla Scala in na akademiji Staatsopere. Do zdaj še nisem objavila tega. Mislim pa, da je mogoče ta intervju priložnost za napoved. Že zdaj vabim vse od 6. do 14. leta starosti, plesalke in plesalce, na poletni seminar, ki bo potekal v mesecu juliju v Ljubljani. Za več informacij mi lahko pišejo na e-naslov: tea.bajc8@gmail.com oz. lahko spremljajo moje objave o seminarju na moji facebook strani, vse podrobnosti bom objavila konec januarja. Pa veliko sreče in poguma vsem v letu 2017!
Hvala za pogovor in mnogo baletnih korakov na tvoji poti!
