Tanja Potočnik pustila vtis in odtis

Plesno predpraznično vzdušje tik pred državnim kulturnim praznikom 7. februarja je tako kot kar nekaj naših mestnih središč zajelo tudi Kamnik. V lepo prenovljeni dvorani Kulturnega doma Kamnik je na predvečer kulturnega praznika stekla prva ponovitev plesne predstave Odtis koreografinje in plesalke Tanje Potočnik. Premierno je bil Odtis uprizorjeni že 2. februarja v tej isti dvorani polni gledalcev. Tanja Potočnik je ena od ustanoviteljic KUOD Bayani, je tudi dramska igralka, ki se je že v času študija dramske igre na AGRFT v Ljubljani izpopolnjevala v sodobnih plesnih tehnikah, dodatno pa se izobraževala v folklornih plesih severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Njene mentorice in vzornice vzhodnih plesnih zvrsti so: Helena Eriksen, Suraye Hilal, Marie El Fajr in Claudie Heinle. Kot otrok se je Tanja urila v baletnih korakih in tako se je ob vseh svojih plesnih izkušnjah ter pridobljenih znanjih odločila poiskati lastno gibalno usmeritev in združiti preplet sodobnih tehnik z egipčanskim klasičnim in modernim plesom.

Svoje plesne odtise je koreografinja Tanja Potočnik, kot je zapisano v gledališkem listu, posvetila puščavskim nomadom in njihovemu tradicionalnemu gibanju, jih skušala orisati kot čustvene sledi, ki v telesu puščajo odtise, tudi izpostaviti telesne reakcije, ki se sprožajo ob dražljajih dotikov, lahko pa pustijo dober ali slab odtis: "Plešemo odtis nekega preteklega časa, odtis neke čustvene situacije, odtis nekega čutnega doživetja." Plesna razmišljanja je avtorica in režiserka predstave vtkala v tri daljše koreografske skice v nekaj manj kot uro trajajoči uprizoritvi: Odtis 1 Amen (mir in spokoj v arabščini); Odtis 2 Ne govori, pleši; Odtis 3 Upor. Vse tri koreografske skice so zasnovane v obliki  plesnega terceta, kjer poleg Potočnikove plešeta še učiteljica orientalskega plesa v KUOD Bayani Špela Rakovec in plesalka ter učiteljica orientalskih in indijskih plesov v KOUD Bayani Sylvia Valentine. Svetovalka za gib je bila Sabina Schwener, glasbo je oblikoval Uroš Potočnik, luč pa Primož Jeras. Predstava je stekla v koprodukciji KD Priden možic, JSKD OI Kamnik in KOUD Bayani.
Tanja Potočnik je svoj plesni Odtis vsebinsko peljala od zgodovinskih časov prefinjene egipčanske plesne dediščine pa do modernejših plesnih form, ki pa jih še vedno gradi in povezuje s plesno dediščino in ornamentiko vzhoda.
 
Odtis 1 se začne v poltemi, v skiciranju silhuet in v obrednih pripravah skrivnostnih podob prekritih s črnino. Ples treh ženskih podob se iz prvotnih statičnih form počasi razodeva v lepoti in mehkobi egipčanskega gibalnega izročila, ki potencira žensko telesno eleganco, in se valovanje telesnih linij zliva z ritmom glasbe. Iz jutranjega molitvenega miru se izpovedni ples treh plesalk posebej razsvetli v svetlobni iluziji dneva in potencira v modrini neba, se v značilnostih ženskih delovnih gibov tudi razigrano širi po odru, vsaka v tem plesnem tercetu pa pridobi tudi svoj intimni izpovedni trenutek, ko odkriva in razodeva svojo žensko veličino. Zgodovinski ples se ne konča, saj se plesalke vrtijo in vrtijo, dokler jih vrtinec vrtenja ne odpelje z odra. Odtis 1 se izkaže kot pristno in subtilno zasnovana koreografija elegantne izvedbe. V drugi dve koreografski skici drugih časovnih sosledij Odtis 2 in Odtis 3 pa Potočnikova vpleta sodobnejše plesne oblike, največkrat izražene v ekspresiji dotikov, čustvovanja (Odtis 3), v oblikah okroglih linij, dvigov korakov (Odtis 2), kjer se plesni segmenti ob gibalnih izmenjavah terceta tudi žal prevečkrat ponavljajo. Tako se znova potrdi že velikokrat izpostavljeno: "in manj je več", tokrat pa dobrodošlo pri ponavljanju sosledij in pri časovni (pre)razpotegnjenosti obeh koreografij. Vsekakor pa je pohvalno, da se išče in se skuša najti lastni plesni izraz. Iskanje novega ali na novo oblikovanje obstoječega plesnega potenciala je za gibalno nadgradnjo več kot dobrodošlo. Omenjeni koreografiji Odtis 2,3 rahlo spominjata na čas plesnega ekspresionizma 70., seveda v drugem kontekstu in drugačnih povezav, pa vendar znane gibalne linije skupinskih dotikov in čustvovanj so na novo oživele, in kot kaže, se tudi na novo odkrivajo.
Silvia, Špela in Tanja so se predstavile kot zrele plesalke čutnih plesnih linij, ki so se praktično ves čas in brez vmesnih odmorov skoncentrirano gibale in plesale. Kratki izhodi pa se izkažejo kot edini trenutki njihovega gibalnega oddiha. Koncept treh koreografskih segmentov je zahteval tudi tri kostumske oblike, ki so jih domiselno likovno rešili in jih povezano luščili v predstavljenih plesnih transformacijah. V prvi skici nomadskega vzdušja se črna pokrivala prepogibajo in prevesijo v dolga črna krila, ko rdeča barva prekriva zgornji del telesa in se preseva pod krili, ko pa se črna pregrinjala hitro odstranijo, pa že vihrajo rdeče obleke po odru, po drugem plesnem segmentu pa se še te odstranijo, in tri ženska plesna telesa se predstavijo v končni svobodnejši obliki plesnega dresa širokih hlačnic, ki je značilen tudi za zakriti vzhodni način oblačenja. Tako se v predstavi tri plasti nomadskih ženskih kostumov počasi luščijo, ob tem pa še slikovito zaznamujejo pridobljeno svobodo in modo ženskega oblačenja v tokovih namišljenega časa.
… (Foto: Dobrin Tavčar)
Plesna predstava Odtis v koreografiji in režiji Tanje Potočnik ter v izvedbi nastopajočih plesalk in oblikovalcev predstavitvene celote je plesni kulturni dogodek, ki si zasluži pohvalo tudi zavoljo vtisa in odtisa, ki so ju pustili na odru in v vidnem polju gledalcev, temu primerno pa bila tudi nagrajena z aplavzom in vzkliki odobravanja.

View Gallery 5 Photos