Plesno predpraznično vzdušje tik pred državnim kulturnim praznikom 7. februarja je tako kot kar nekaj naših mestnih središč zajelo tudi Kamnik. V lepo prenovljeni dvorani Kulturnega doma Kamnik je na predvečer kulturnega praznika stekla prva ponovitev plesne predstave Odtis koreografinje in plesalke Tanje Potočnik. Premierno je bil Odtis uprizorjeni že 2. februarja v tej isti dvorani polni gledalcev. Tanja Potočnik je ena od ustanoviteljic KUOD Bayani, je tudi dramska igralka, ki se je že v času študija dramske igre na AGRFT v Ljubljani izpopolnjevala v sodobnih plesnih tehnikah, dodatno pa se izobraževala v folklornih plesih severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Njene mentorice in vzornice vzhodnih plesnih zvrsti so: Helena Eriksen, Suraye Hilal, Marie El Fajr in Claudie Heinle. Kot otrok se je Tanja urila v baletnih korakih in tako se je ob vseh svojih plesnih izkušnjah ter pridobljenih znanjih odločila poiskati lastno gibalno usmeritev in združiti preplet sodobnih tehnik z egipčanskim klasičnim in modernim plesom.
Tanja Potočnik je svoj plesni Odtis vsebinsko peljala od zgodovinskih časov prefinjene egipčanske plesne dediščine pa do modernejših plesnih form, ki pa jih še vedno gradi in povezuje s plesno dediščino in ornamentiko vzhoda.
Odtis 1 se začne v poltemi, v skiciranju silhuet in v obrednih pripravah skrivnostnih podob prekritih s črnino. Ples treh ženskih podob se iz prvotnih statičnih form počasi razodeva v lepoti in mehkobi egipčanskega gibalnega izročila, ki potencira žensko telesno eleganco, in se valovanje telesnih linij zliva z ritmom glasbe. Iz jutranjega molitvenega miru se izpovedni ples treh plesalk posebej razsvetli v svetlobni iluziji dneva in potencira v modrini neba, se v značilnostih ženskih delovnih gibov tudi razigrano širi po odru, vsaka v tem plesnem tercetu pa pridobi tudi svoj intimni izpovedni trenutek, ko odkriva in razodeva svojo žensko veličino. Zgodovinski ples se ne konča, saj se plesalke vrtijo in vrtijo, dokler jih vrtinec vrtenja ne odpelje z odra. Odtis 1 se izkaže kot pristno in subtilno zasnovana koreografija elegantne izvedbe. V drugi dve koreografski skici drugih časovnih sosledij Odtis 2 in Odtis 3 pa Potočnikova vpleta sodobnejše plesne oblike, največkrat izražene v ekspresiji dotikov, čustvovanja (Odtis 3), v oblikah okroglih linij, dvigov korakov (Odtis 2), kjer se plesni segmenti ob gibalnih izmenjavah terceta tudi žal prevečkrat ponavljajo. Tako se znova potrdi že velikokrat izpostavljeno: "in manj je več", tokrat pa dobrodošlo pri ponavljanju sosledij in pri časovni (pre)razpotegnjenosti obeh koreografij. Vsekakor pa je pohvalno, da se išče in se skuša najti lastni plesni izraz. Iskanje novega ali na novo oblikovanje obstoječega plesnega potenciala je za gibalno nadgradnjo več kot dobrodošlo. Omenjeni koreografiji Odtis 2,3 rahlo spominjata na čas plesnega ekspresionizma 70., seveda v drugem kontekstu in drugačnih povezav, pa vendar znane gibalne linije skupinskih dotikov in čustvovanj so na novo oživele, in kot kaže, se tudi na novo odkrivajo.
