Tako je govoril Zaratustra & Pilad. Preplet božanskih misli z glasbenimi toni in plesnimi vzgibi

Sredi julijskih dni je na 64. Ljubljana Festivalu na novo vzcvetel festivalski oder muze Talije, gledališča, ki v prevodu grške besede ‘tálleo’ pomeni cvetenje. In to na novo postavljenem prizorišču v Preddverju Križank, ko je bila 12. julija v režiji Matjaža Bergerja uprizorjena predstava Friedricha Wilhelma Nietzscheja Tako je govoril Zaratustra (produkcija: Anton Podbevšek Teater/APT, Laibach). V Križevniški cerkvi pa je 15. julija v režiji Ivice Buljana polnokrvno zaživel Pilad Piera Paoloa Pasolinija (1922–1975) v produkciji  Eksperimentalnega klubskega teatra La MaMa. Poleg starodavnih preroških in božanskih misli je skupni imenovalec obeh predstav sodobni uprizoritveni trend, ko se besede enakovredno prepletajo z glasbenimi toni ter plesnimi vzgibi in so bogovi povsem tuzemski.

V toplem julijskem večeru vzdolž preddverja Križank se je razprostirala scena telovadnih orodji, gred ter konj z ročaji (dizajna APT), in to od zidu pri glavnem vhodu pa vse do tistega na nasprotni strani ob vhodu v gledališki atrij, z leve in desne strani scene pa so bili postavljeni sedeži za gledalce.

Na obeh končnih stenah se je že na začetku iskrila projekcija nemškega filologa, filozofa, pesnika, kritika in skladatelja F. W. Nietzscheja (1844-1900), ki ga je še posebej slavil fašizem, zlasti zavoljo njegovega filozofskega razglabljanja o posebnem človeku (der Übermensch) v filozofski noveli Tako je govoril Zaratustra, ki je bil v Hitlerjevi Nemčiji tudi sinonim za nadčloveka, čistokrvnega arijca. In je bila tudi v prvem slovenskem prevodu, tako kot tudi v nekdanjih jugoslovanskih republikah, nemška beseda ‘Übermensch’ prevedena kot nadčlovek. Režiser Berger je ob postavitvi Nietzschejeve novele skupaj z zasedbo in soustvarjalci predstave – APT-Laibach, Pavle Ravnohrib, Jana Menger, Joseph Nzobandora, Ana Pandur Predin, Janez Hočevar, Jure Rovan, Barbara Ribnikar, Lana Voljč – prišel do primernejšega prevoda te nemške besede: ‘čezčlovek’. 

Na novinarski konferenci je Berger dejal, da je nadčlovek nekaj, kar se razume, da je nad človekom, torej je lahko ta, ki je nad njim, le bog. No, o bogu nemški filozof Nietzsche razglablja v svoji noveli kot o delu in domisleku človeka, pač kot so to vsi bogovi; in je tudi sicer na veliko pisal o veri in minljivosti v svojih delih in kritikah.

Naloga učitelja, pisatelja ali preroka je, da uči, da je človek tisto, kar je treba preseči. Tako je Nietzsche v svoji noveli, kjer je razglabljal o človeku kot o stanju, ki ga je treba premagati, kajti ta je tisti, ki je od črva prispel do človeka in je žal v njem še veliko črva, tudi zapisal: "Bili smo opice in še danes smo bolj opice kot katerakoli opica."

Zaratustra je bil perzijski prerok in verski pesnik, ki je živel v petem ali šestem stoletju pr. n. št., in zanj je bil človek le prehod, most, ki vodi od živali prek človeka vse do novega človeka na oni strani ali ‘čezčloveka’, torej tistega, ki sledi notranji preobrazbi, ki stremi k preseganju samega sebe, svojega sebstva. 

V predstavi Tako je govoril Zaratustra je režiser Berger skupaj s soustvarjalci ilustriral filozofske misli velikega Nietscheja v novo zastavljenem odrskem okviru filozofskega gledališča, ko se je v sižejski zgradbi miselnih stavkov in jasnih besed Zaratustre, Pavla Ravnohriba, sledilo koreografskim skicam in govoru nastopajočih o poveličevanju človeške telesne energije in fizičnih presežkov (koreografija Jana Menger, dramaturginja Andreja Kopač). 

Zaratustra je tudi govoril (gledališki list): "In nekoč sem hotel plesati, kakor nisem še nikoli, hotel sem odplesati čez vse nebo. Samo v plesu  znam izraziti prispodobo najvišjih stvari  – in tako mi je najvišja prispodoba obtičala v udih neizgovorjena." Jana Menger in Ana Pandur Predin, enako močni v gibu kot v besedah, sta Zaratustrov besede oprijemljivo zaveli po prostoru, ko sta zven filozofskih stavkov zaobjeli v gibalne forme, in njune besede seveda niso neizgovorjeno obtičale v udih. Jana je v ostrih telesnih premikih veličastno razprostrla razkošna krila svojih rok, bila je kot človeška vizija velikega ptiča, sokola, ki ga je na drugi strani sočasno odsevala video projekcija, in je v drugi skici  nastopila kot stilizirana akrobatka hoje po namišljeni vrvi.

Medtem ko se je Aninemu plesu sledilo kot plesu prebujanja notranjih moči, ki jih črpa iz zemlje v ritmih in udarcih vročekrvnega flamenka. Tisti, ki presega tuzemske moči in kljubuje težnosti, pa je bil prav gotovo skakalec s palico, Jure Rovan, ki se je v kratkih zagonskih korakih povzdignil nad sceno ter skočil in doskočil tam čez, torej na drugo pripravljeno stran. Lahko bi se reklo, da je bil to nazoren preizkus človeškega fizičnega preseganja, tudi telesnega letenja; in Zaratustra je govoril: "Kdor bo nekoč ljudi naučil letati, bo premaknil vse mejnike; vsi mejniki sami mu bodo zleteli v zrak, zemljo bo na novo krstil." In tako je most in je tudi vrv nad prepadom samo le prehod, ni cilj, je pot enako mislečih, ki se hočejo osvobajati in soustvarjati. Na sceni pod vedrim nebom v preddverju Križank pa je to bila zasedba izbranih Bergerjevih igralcev, glasbenikov, plesalcev in letečih športnikov sodeč po likovno domišljeni kostumografiji Petra Movrina in Metoda Črešnarja tudi možnih bodočih Zaratustrovih čezčloveških letalcev, vesoljcev.

Matjaž Berger  je skupaj s soustvarjalci v eni uri uprizoritve razpiral vizualne poti Nietschejevi filozofski besedi in jih tudi slikovito poglabljal v odmevnih globinah Laibacha po pisateljevi noveli Tako je govoril Zaratustra, premierno izvedeni 15.marca v Kostanjevici na Krki.

Premiera Pasolinijeve drame v verzih Pilad v režiji Ivice Buljana je bila zvedena lanskega decembra v New Yorku, v izvedbi kultnega fizičnega gledališča, Eksperimentalnega klubskega teatra La MaMa, ki ga je leta 1961 ustanovila Ellen Stewart (1919–2011). Ivici Buljanu je uspelo, da kot prvi tuji režiser po smrti Ellen Stewart sodeluje z njenim ansamblom The Great Jones Repertory Company. Bila je to tudi prva izvedba Pasolinijevega dela v angleščini (leta 2015 je minilo 40 let od umora tega znamenitega Italijanskega klasika, režiserja, publicista in literata). Predstava je v New Yorku doživela odlične kritike, tudi požela velik uspeh, še posebej pa je zablestel naš igralec Marko Mandič v naslovni vlogi, ki je sodeloval kot posebni gost skupine Great Jones Rep ob njenih nastopajočih članih: Mauri Nguyen Donohue, Eugene the Poogene, Caryju Gantu, Johnu Gutlerrezu, Valoisu Mickensu, Tundeju Shoju, Perryju Yungu, Mii Yoo – tudi umetniška vodja skupine, in glasbenikih: Heather Paauwe, Yukiju Tsujiju ter Michaelu Sirotti  – glasbeni vodja. Prav tako ni predstava nič manj navdušila občinstvo Ljubljana Festivala v Križevniški cerkvi, predvajana pa je bila v angleščini.

Pasoliniji je za iztočnico svojih revolucionarnih misli izbral dramo Oresteja, utemeljitelja grške tragedije, Ajshila, kjer so nastopali junaki drame: Orest, Pilad – Orestov bratranec in prijatelj, Orestova sestra Elektra, znanilka tradicionalnih vrednot, ter boginja modrosti Atena, ustanoviteljica prvega človeškega sodišča na prehodu stare k novi civilizaciji, ko eno propada in si drugo skuša utirati novo pot. Nastopajo tudi predstavniki naroda, kot so kmet, starec, tujec, ženska, glasnik, vojak ob živi glasbeni izvedbi ter v izvedbi ženskega in moškega vokala,  predstavnika zbora. Čas starogrške tragedije je pisatelj Pasolini alegorično prenesel v svet buržoazije in revolucionarnih idej, ko naj bi bil Orest na desni kot predstavnik ruske revolucije in Pilad na levi v primerjavi s kitajsko revolucijo, in ko se njuno prijateljstvo v kontekstu starega in novega sprevrže v boj. No, v boju ne gorijo le besede, ampak predvsem strasti in krute nravi časa ter človeške čudi.

Na povzdignjenem odru v Križevniški cerkvi, obdanem s sedeži, je gledalce pričakala skupina nastopajočih, ki se je sproščeno poigravala in vmes tudi kontaktirala s prihajajočimi, tudi med samim procesom niso usahnili ti medsebojni stiki. 

Režiserju Ivici Buljanu je uspelo kritični Pasolinijev intelekt usmeriti v vsesplošni kaos in razvrat ter povezati z drzno fizično animalnostjo revolucionarnih in političnih ekscentričnosti. Na sceni se zavoljo edinega sebičnega prav in edine resnice luščijo maske ter se razgaljajo telesa in osebnosti, se vrstijo besedna in fizična posilstva, se dviga vročica razgretih junakov, ko gre Mandič do konca in čez, in se že sprašuješ, kje so meje med  gledališko fikcijo ter grozečo stvarnostjo, ki so jo jasno naznanili že v Stari Grčiji ali pač še veliko prej.

Na koncu, po eni uri in štiridesetih minutah mesenih ter intelektualnih strasti, ko je dvorana bila že dobro razgreta od navdušenja ob tej zgoščenki strnjenega človeškega vesolja na odrskem prizorišču Križevniške cerkve, je Mandič v zaletu svoje igralske obsedenosti na široko odprl težka cerkvena vrata in povorko popeljal na Trg francoske revolucije, kjer so besede še nekaj časa živele in pohvale niso še takoj usahnile. 

Plesa je bilo na pretek – od azijskih meditativnih vzgibov starca do  borbenih in pouličnih veščin vojaka, tudi salonskega poplesavanja ni manjkalo, pa še besede so se sproti ovijale z gibalnimi senzorji. Prepolno prizorišče se je celo hladilo z veliko lubenico, ob kateri je Pilad Mandič doživljal svoje sprostitvene ekstaze in so njenih rdečih rezin bili deležni še gledalci. Bil je to enkratni uprizoritveni dogodek na sceni 64. Ljubljana Festivala in novo doživetje Pasolinija na gledališki sceni v režiji Ivice Buljana ter v izvedbi odličnih protagonistov teatra La MaMa z Markom Mandičem na čelu; škoda le, da je potekal en sam večer.

View Gallery 16 Photos