Sveže in impresivno. Verdijev Macbeth po afriško

V sklopu abonmaja Veličastnih 7 je v Gallusovi dvorani gostovala sodobna priredba Verdijeve opere Macbeth v izvedbi umetnikov Južnoafriške Republike (JAR), je tudi sestavni del letošnjega tematskega projekta, ki ga Kulturni center CD posveča 400-letnici smrti velikega angleškega dramatika Williama Shakespeara .

Operno priredbo Macbeth italijanskega skladatelja Giuseppeja Verdija oziroma operno dramatizacijo Shakespearove drame enakega naslova je zasnoval, oblikoval in režiral mednarodno prepoznavni režiser Brett Bailey, rojen v JAR leta 1967; je dramatik, režiser in scenograf, svoje študije je končal v Amsterdamu / DasArts-Masters of Theatre. S svojimi deli je gostoval tudi po Evropi, Avstraliji in Afriki ter prejel številne nagrade, med drugimi še zlato medaljo za oblikovanje na Praškem kvadrienalu leta 2007, pred petnajstimi leti pa ustanovil gledališko skupino Third World Bunfight (TWB), ki šteje več kot sto članov. Njegova operna priredba Macbeth ni bila prva tovrstna priredba, pred tem sta se že zgodili njegovi igri Medeja in Orfej.
Režiser Bailey je glasbeno priredbo zaupal belgijskemu skladatelju Fabriziu Cassolu, ki je Verdijevo partituro priredil za deset afriških opernih pevcev in dvanajst glasbenikov, izvedba pa zaupana znani klasični skupini nekdanje Jugoslavije No Broders Orchestra pod dirigentskim vodstvom Premila Petrovića, mednarodno priznanega srbskega dirigenta. Skladatelj Cassol je med drugimi sodeloval tudi  s koreografi, kot sta Anne Teresa De Keersmaeker in Alain Platel. V tokratni glasbeni priredbi sta se skupini pridružila še južnoafriška tolkalca.
Glasbena priredba znanega opernega dela, obogatena z afro ritmi je spodbudila še koreografinjo Natalie Fisher, da je v danem ritmu razgibala zborček treh pevk in treh pevcev ter še posebej urbano pregibala čarodejne vešče, zloveščo in vabljivo trojko v črnem, ko napovedujejo Macbethu njegovo vladavino in tudi njen konec. Macbeth v tej južnoafriški priredbi ni škotski kralj, je general Demokratične republike Kongo, ki zasluti svoj čas in ubije kralja, da bi lahko vladal. Deželo, bogato z rudninami, razjedajo klanske borbe in boji med različnimi vodji milic, ki prelivajo kri in delujejo v škodo naroda. Za številnimi klani, kot vedno, stojijo velike mednarodne korporacije, ki v tem krvavem razprtju kujejo še večje dobičke, kar izkorišča in si tudi prilašča dobiček afriški Macbeth s svojo pohlevno in ambiciozno Lady Macbeth.
Ko pa je režiser še priznani scenograf, potem predstava steče na docela umetniško zasnovani sceni. Ta ima osmišljeno obliko povzdignjenega kvadratnega odra, na vrhnji stranici pa šahovnica, torej je pravi poligon kraljevske nadvlade, ki pa ob svetlobnem oblikovanju Felice Ross še dodatno spreminja svojo ustaljeno barvo glede na skovana ozadja in dogajanja. Na steni za kvadratnim odrom teče in se izmenjuje likovna stilizacija video projekcije, ki se barva in izrisuje v stilu sodobnega plakatiranja, skicirajo se nastopajoče situacije in njihove spremembe. Na mogočnem in udobnem afriškem prestolu in na sredi šahovnice pa udobno sedita on in ona, Macbeth (Oween Metsileng) in Lady Macbeth (Nobulumko Mngxekeza), izvrstna operna solista, igralca, na trenutke tudi razgibana gibalca, še posebej ko zavibrirajo strahovi in negotove situacije.
Mali oder je središče celotnega dogajanja, zbor je na eni strani tega središča, na drugi strani pa postavljen orkester. Pojejo v italijanščini, ob dodanem besednem slengu, na obeh staneh odra pa se tekoče izpisuje prevod v slovenščini in angleščini. Baileyjeva priredba Verdijeve opere je obdržala klasično arijsko spevnost in bil je pravi užitek poslušati te tople, naravne afriške glasove, ki so se z lahkoto razlivali po Gallusovi dvorani, verjetno bi segali še dlje, če ne bi bilo gradbenih zamejitev. Gledalci so bili v toliki meri poglobljeni v dogajanje, tako impresionirani, da niso ploskali na odprtem odru, zato pa so ob koncu vzkliki navdušenja preplavili dvorano in je gromki aplavz zasul poklone nastopajočih, kar si je ta izredna 104-minutna enodejanka tudi več kot zaslužila, ne le zavoljo odličnih in razgibanih igralcev, opernih pevcev, glasbenikov, skratka umetnikov in izvajalcev, ampak tudi zavoljo dramskega koncepta, ki ga Brett Bailley genialno preslika iz starega kontinenta na afriška tla, čas Shakespearove drame pa aktualno prevede v globalni sedanjik in v priredbi Verdijeve stvaritve.
Predstava se začne z brskanjem po zaprašenih gledaliških zabojih, ko skupina amaterskih igralcev odkriva slike, kostume in libreto opere Macbeth ter se odloči, da jo zaigra na svoj afriški način. Zdi se, da je režiser docela preprosto in v dramskem jeziku že uvodoma meril na vsesplošno človeško naravo, ki že od davnih časov, ne le Shakespearovih, spreminja samo svoje zunanje oblačilne okvire, docela pa osvetlil v svoji vsestransko izjemni in na visoki umetniški ravni zasnovani operni dramatizaciji Verdijevega in Shakespearovega dela Macbeth. 
… (Foto: Matej Kerec)
Srečanje s sodobno operno priredbo Verdijeve opere Macbeth je bilo moje tretje srečanje z izrednimi umetniškimi potencialom JAR. Afriški kontinent je tudi sicer imel zgodovinsko obsežen in velik umetniški vpliv tako na glasbo kot ples t. i. zahodne civilizacije. Kot se zdi in je videti,  so umetniki JAR po odpravi apartheida zaživeli v svojih novih umetniških tokovih, eden teh je tudi inovativni sodobni poseg v klasično umetnost starega kontinenta, ko znana dela po svoje in predvsem umetniško inovativno interpretirajo.
Labodje jezero južnoafriške koreografinje in balerine Dade Masilo je bilo na lanskem ImPulsTanzu prava plesna uspešnica. (Foto: John Hogg)
Na mednarodnem plesnem festivalu ImPulsTanz 2014 na Dunaju je gostovala, prav kraljevala koreografinja in balerina Dada Masilo iz JAR, ko je navdušila s svojo sodobno in humorno zasnovano plesno uspešnico Labodje jezero, navdihnjeno po M. Petipaju. Tako koreografinja kot njena baletna uspešnica sta preplavili takratni dnevni tisk in sta predvideni dve predstavi na odru Volkstheatra dobili še dodatni dve sicer nenačrtovani reprizi, kajti karte so bile v trenutku razprodane, plesali pa njeni temnopolti, črni, bosonogi labodki v belih tutujih in ob "strogih baletnih učiteljih".
Združeni slovenski in južnoafriški plesalci v predstavi SLO Africa 2015. (Foto: Nikola Janušič)
Tretjič so me presenetili mladi plesni in tekmovalni potenciali reprezentance JAR, ki so v organizaciji naše PŠ Kazina in ob uspešnih tekmovalcih koreografa Mitje Popovskega lanskega decembra na odru Linhartove dvorane uprizorili koreografski kolaž prijateljevanja, sodelovanja in tekmovalnega sožitja SLO Africa 2015. Tekmovalne koreografije in nagrajeni programi plesne reprezentance JAR so zasnovali njihovi  koreografi: Wendy Quarmby, Fayme Hathnigh in Hope Mairiyane. Slednji se je še posebej potrdil tudi v vlogi enkratnega plesalca. Zdi se, da novi umetniški val afriškega kontinenta, ki tokrat valovi s skrajnega juga Afrike, spodbudno in osvežilno pljuska na obale starega kontinenta, te naše konservativne in že nekako utrujene Evrope.

View Gallery 11 Photos