ŠvarcTanc je drzen in prefinjen

ŠvarcTanc, mlada flamenko skupina, ki deluje pod mentorstvom plesalke, koreografinje ter plesne pedagoginje Ane Pandur Predin znotraj  Plesno kulturnega društva (PKD) Flamenko, je v četrtek, 22. decembra 2016, v Plesnem teatru Ljubljana premierno predstavila umetniški prvenec z naslovom ŠvarcTanc = ŠvarcTanc. Omenjeno skupino sestavlja šest plesalcev – Judita Corn, Amadej Juranovič, Barbara Pirih, Jasna Premelč, Eva Prodan, Mojca Štefanič –, ki plešejo španski tradicionalni ples že vrsto let.

Njihovo drzno, a prefinjeno umetniško delo ni zgolj to, temveč je mnogo več, je sinonim za umetnost. Oni kot plesna bit so s tleski, ploski, topotanji ustvarjali naraščajočo napetost, ki je glasno odzvanjala poziv k spremembam, k prebujanju. Njihov gib je v najvišji instanci utelešal sporočilo, da rutinizirana, avtomatizirana vsakdanjost spreminja, pretvarja človeški subjekt v brezpomenski objekt. Postajamo odtujeni, odmaknjeni in celosten sistem ravno to želi. In da, proti temu se je treba boriti. Skozi flamenko, ki je, kot so zapisali v gledališki list, lahko razumljen kot medij, ki omogoča različna potenciranja, poudarke v gibu, gibanju ter mu s tem dá doda ‘maso, meso in pomen’, so lahko pozvali k prebujanju, oživljanju človeškega subjekta.

Predstava je vsebovala menjajoče se trenutke, ko je bila glasba in ko je bila tišina, vendar tudi, ko je bila tišina, je bila – paradoksalno – glasba. Oni sami so bili glasba. Ostrino in odločnost v nogah so uravnotežili s prefinjenostjo, čutnostjo, tudi nežnostjo v rokah. V črni škatli so skozi različne svetlobne učinke (za oblikovanje luči je poskrbela Barbara Pirih) preigravali raznolike plesne formacije – polkroge, kroge, vrste, diagonale. Oblečeni so bili v preproste, črne kreacije, ki so jih ustvarili sami.

Vsaka formacija je imela nek simbolni pomen. Še posebej zadnja diagonala je bila zelo močna, povedna, ko je vseh šest plesalcev potenciralo napetost iste kombinacije nožnih korakov. Nato je omagal prvi, drugi, tretji in vsi po vrsti, dokler ni zadnja plesalka ostala sama. Ta je z navdihujočo suverenostjo, silovitostjo tako močno povišala topotajoče, zvočne frekvence, da je bilo moč začutiti in videti njeno strast ter željo po bojevitosti, borbenosti. To je počela vse do trenutka, ko je tudi sama omagala, ampak kljub temu je glavno sporočilo dosegla, tj. boriti se do zadnjega trenutka. Omenjena plesalka, ki bi jo lahko označili za obetavno boginjo slovenskega flamenka, je Judita Corn. Ta je v predstavi poleg strastnega, odločnega plesanja navdušila tudi z izjemno eleganco in čutnostjo. Nikoli se ni bala pogledati nas gledalcev v oči.

Poleg nje sta izstopala tudi Amadej Juranovič z neverjetno lepoto, ‘čistostjo’ v gibu in Barbara Pirih, ki je našla svoj čuten flamenko svet v tistem danem odrskem trenutku. Mi, torej gledalci, smo lahko ta njen svet tudi začutili in ga izkusili.

View Gallery 5 Photos