Stoječe ovacije za Akademsko folklorno skupino France Marolt

Akademska folklorna skupina (AFS) France Marolt se je ob svoji 71.  letni plesni predstavi osredotočila na zgodovinska narodna obdobja, povezana s časi industrijskega razvoja in tovarniškega dela; ko se je delo selilo iz vasi v delavska okolja. Vendar je tudi v teh novih časih vedril narodni duh, tesno povezan z narodnimi izročili, z veselim folklornim glasbenim ter plesnim utripom. Dejansko tudi današnje dni ni veliko drugače, ko se polnijo veselice in se zavrti v tri- ali štiričetrtinskem taktu, saj so valčki ter polke aktualne, tudi so narodne pesmi dobrodošle. Ta vesli slovenski duh se je in se še vedno prenaša iz generacije v generacijo, kar ne pomeni, da življenje slovenskemu narodu ni prizanašalo, kar je berljivo tudi v naslovu njihovega majskega koncerta: Radosti in trpkosti pot avtorja dr. Tomaža Simetingerja. Več kot 70 nastopajočih članov AFS France Marolt je zaplesalo na odru Linhartove dvorane v glasbenih priredbah avtorjev Klemna Bojanoviča in Saše Zvera, v izvedbah plesnih skupin pod vodstvom Eme Kovačič ter pevcev ob vodji Jasni Žitnik, ki je tudi avtorica vokalnih priredb in ji je bilo zaupano še umetniško vodstvo, orkestri so delovali pod vodstvom Aljaža Lončarja in Ajde Kavšak, strokovni sodelavec pa Tadej Sedej.

Odprto sceno je krasil čar reflektorskih osvetlitev, ki je spominjal no mnoge luči, prižgane na slavnostnih večerih, veselicah, pozneje ter v nadaljevanju tudi na brlivke delovnih okoljih (avtorja scenografije Mojca Mravinec in Sašo Žepuhar, oblikovanje luči Nanja Bertok Dragič).

Kot zapišejo v preglednem gledališkem listu, se v plesni predstavi postavljata v ospredje ples in delo, človeški dejavnosti, ki se medsebojno  dopolnjujeta ter prinašata tako veselje kot trpkosti. In je tako ples, kot je delo lahko fizično dejanje, ki ga zaliva telesna pot, tudi dejanje  sprostitve ter osebnostne gradnje, pač kakor si ga vsak posameznik zase lahko postavi, gradi in želi. Nenavadna, vendar aktualna tematika se tekoče in slikovito gradi v njihovem letošnjem folklornem koncertu Radosti in trpkosti pot, ki kar pestro poseže v etnografska raziskovanja. Gre za folklorno dediščino, za neposredne življenjske poslikave nekdanjih časov v pomenu dela za preživetje in razvedrilnega plesa, v zgodovini časovnega obdobja druge polovice 19. ter prve polovice 20 stoletja. 

Za prva dva plesa o delu in slavju, ki jih v slovenskih izročilih ni ravno veliko, je poskrbel avtor koreografije Ples po metvi prosa in Ples po žetvi v Prekmurju, Mirko Ramovš, ob glasbeni priredbi Klemna Bojanoviča po Julijanu Strajnarju. Še pred zaplesanim začetkom je sledila kratka uvertura tamburaškega orkestra ob dobrem ozvočenju (tonski mojster Marko Turel). V koreografiji Ples po metvi prosa nastopi veselo  poplesavanje, potem ko je bila opravljena metva, ko so proso ročno drobili še do prve svetovne vojne v predelih osrednje Slovenije, Janez Vajkard Valvazor pa ga opiše kot razuzdanega (gledališki list). V prostor vstopijo najprej fantje s klobuki v roki, potem tudi one s svežnji, ko  ples pritegne pozornost tudi zavoljo raznovrstnosti kostumov (avtorica kostumografije Špela Oblak), ki sočasno predstavljajo narodno nošo ter bolj stilizirane ‘gvante’ tistih dni, tudi ob bosonogem plesu poleg čevljev in škornjev, pač kar je kdo in koliko premogel. Na ta način se tudi s  kostumsko opravo izpostavlja mešanje meščanske ter kmečke družbe. Prav gotovo je mestno sorodstvo, tako kot še dandanes, prihajalo na vas v pomoč in na zabavo na svežem zraku, medtem ko je mestna središča že prekrivalo tovarniško dimno ozračje. Ples je v čast omenjeni slovesnosti precej živahno izzvenel, ko se one zavrtijo, da krila kar zaokrožijo po višavah, in če se je kdo od mož spustil na eno koleno, je drugo bilo nastavljeno njej za prijetno sedišče, ki mu lahko sledi še možni objem, v plesih pa se vrstile sila hitre menjave partnerjev. Verjetno tudi zavoljo svobodnejše plesne drže med plesnimi pari je ta ples dobil Valvazorjev klicaj o razuzdanosti.

Ples po žetvi v Prekmurju so začeli s petjem žanjic, nato je sledil krogotok plesne zabave ter spletanja vencev iz rož, tudi se je koscem dobro streglo z gostijo, kar vse pripomore k slovesnemu obredu pred in po žetju. Koreografija motivira tako delovno kot plesno živahnost, kar se na koncu nagradi s petjem, plesom in druženjem v sožitju.

Naslednja koreografija sporeda, Knapovska pripoved, je slonela na težaškem delu v rudnikih, tudi se okvirila v družabnem plesu rudarskega slavja, gradila pa na koroški rudarski tradiciji v avtorski postavitvi Mojce Kostanjevec na glasbeno priredbo Saše Zvera in Jasne Žitnik. Knapi so težki rudarski delavci, ki so se znali v svojih delovnih in bivalnih okoljih tudi zabavati ter zaplesati. Njihovo največje slavje pa se dogajalo ob godu sv. Barbare, zaveznice rudarjev, ko so se njej v čast prirejale rudarske šege. Na sceno stopijo možje, odeti v značilna črna oblačila, tudi  pokriti s črnimi klobuki in s krampi ter razpoznavnih delovnih vzgibov. Plesi pa stečejo tako posamično v vrstah mož kot žena, ko se oblikujejo še vrste in krogi v parih ter značilne trojke, in se eni zavrtijo, drugi jih opazujejo ter jih v ritmu spremljajo, tudi se tvorijo družabne skupine in se predstavijo slavnostni špalirji.  

APF France Marolt skupaj z izvršnim odborom in pod vodstvom Jasne Kalan skrbi še za mladi koreografski rod, ki je sestavni del projekta Plesni Inkubator, delujočega pod vodstvom dr. Tomaža Simetingerja ter ob podpori Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Tokrat so tudi mlajši generaciji koreografov zaupali koreografije, ki posegajo po novejših časih v povezavah plesa in dela. Mati Fabrika nosi naslov  stvaritev mladega koreografa Luke Kropivnika ob glasbeni priredbi Klemna Bojanoviča, tudi izpisani jasni paroli: Delu čast in oblast, v kratki predstavitvi delavcev ter njih bojev za pravico in dostojno preživetje ob koncu druge svetovne vojne tja do 50. let minulega stoletja. V sozvočju glasbe in zvoka se torej sledi delovnim gibom v zgoščeni delavski atmosferi, ko se zaslišijo še zvoki Internacionale in se pesem razlije z odra tudi po avditoriju, ko znane tone ter besedilo prevzamejo vsi prisotni in udarni duh zavlada po prostoru; ko smo na ves glas peli Internacionalo. 
Luka Koprivnik je ob Tomažu Simetingerju ter glasbeniku Bojanoviču posegel še v delovno okolje takratnih pisarjev ter uradnikov, ko so ženske svoja dolga krila že kar domiselno preoblikovale v krajše novejše oblike, gibi in plesne izvedbe pa njihov stan tudi nazorno opredelili v koreografiji Beli papir in črna tinta.
Posebno pozornost v tej scenski predstavitvi omenjenega delavskega obdobja pa si zasluži koreografija Tanje Drašler v glasbeni priredbi K. Bojanoviča in J. Žitnik: Ljubljanske cigararice, ki se izkaže že za krajšo zaokroženo dramsko zasnovo. Sledi pa se ženskam v sivih dolgih oblekah, ki si nadenejo belo zaščito, ko vstopijo v tovarniški prostor, se posedejo ter v delovnih vzgibih rok in prstov, v gibkem minimalizmu domiselno predstavijo delo cigararic, ko te izbirajo ter zvijajo liste tobaka ter ročno oblikujejo tovarniške izdelke, še danes sila zaželene cigarete, ob delu pa so kar sproščene v medsebojnem klepetu; kar je potekalo v ljubljanski tobačni tovarni že od njene postavitve leta 1871.  Njihov nadzornik je moški, ki jih nadzoruje, tudi pričakuje kake protiusluge, kar kljub novejšim časom v odnosu med nadrejenim moškim in žensko delavko ni bilo veliko drugače, kot to izpisuje zgodovina, gotovo pa bilo manj drastično. Neprijeten delovni odnos je tokrat humorno rešen, ko v pomoč mladi izbranki pristopijo sodelavke, nadzornik pa dobi svoj poduk, na koncu pa steče prijateljsko vzdušje v plesu in rajanju.
To so tudi časi, ko ni manjkalo gostij ob žabjih krakih, ko so žabarji še do srede minulega stoletja obilno lovili žabe na Ljubljanskem barju pa do začetka 20. stoletja (današnje posledice pa zaščita žab, tudi vse manj slišnega žabjega krakanja), kar je v koreografiji Ljubljanski žabarji simpatično obeležil T. Simetinger ob glasbeni priredbi K. Bojanoviča. Predstava se je zaključila, tako kot se je začela, v pristnem delovnem kmečkem vzdušju, v koreografski postavitvi T. Simetingerja (glasbena priredba K. Bojanovič in J. Žitnik) Tri jagode in rozga, ob šegah nekje na vzhodnem Štajerskem, ko so se v obredu obenem zahvaljevali ter prosili za dobro trgatev, na peclje listov z vinske rozge pa obešali tri grozde.

Ta dobro zastavljeni koreografski splet zgodovinskih plesov novejše dobe v povezavi z delom v novih delovnih okoljih, tudi zaokrožen v vzdušju narodnega veselja in slavja v pristni izvedbi Akademske folklorne skupine France Marolt se je zaključil še s stoječim navdušenjem polne Linhartove dvorane, tudi z glasnimi spevnimi zvoki množičnega petja (njihove) narodne spevne uspešnice Nocoj je ena luštna noč.   

View Gallery 8 Photos