Ples sam po sebi nikoli ne žalosti

Draga Hana, pozdrav in dobrodošla na mojem portalu. Se spomniš, kdo je bila tista oseba, ki je tebi zaželela plesno dobrodošlico?
Hvala. Mislim, da mi plesne dobrodošlice ni zaželela le ena oseba. Plešem, odkar pomnim, prostor in spodbudo sem dobila že kot majhna doma, in od takrat naprej se srečujem z nizom ljudi, dogodkov, prostorov in z glasbo, ki so me navdihovali pri plesu. Bolj uradno pa me je na plesno pot prva popeljala Jana Kovač Valdes. Pri njej sem namreč na takrat še Srednji glasbeni in baletni šoli zaključila nižjo stopnjo izraznega plesa.

 

Predstavi se našim bralcem in bralkam, ki bodo mogoče o tebi brali prvič, kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Hana Alhadi, in kam si namenjena?
Sem oseba, ki združuje in kombinira različna umetniška in neumetniška orodja ter različne perspektive, da se izraža, raziskuje in pripoveduje. Kot plesna ustvarjalka sem se razvijala prek formalnega in neformalnega plesnega izobraževanja na področju sodobnega plesa in drugih plesnih tehnik ter prek ustvarjanja avtorskih solo in skupinskih plesnih stvaritev v slovenskem prostoru. Pri svojem delu kombiniram plesni izraz s performativnim, zanima pa me raziskovanje družbenega v plesnem in plesnega v družbenem, zmeraj znova me fascinirata tudi socialna koreografija in spontane koreografije vsakdana. Trenutno sem aktivna v kolektivu Bitnamuun, ples pa je bil zmeraj pomemben del mojega življenja in sem ga posredno ter neposredno začela povezovati s svojim študijskim oziroma strokovnim področjem in področjem dela. V zadnjih nekaj letih tako združujem ples in gib z akademskim področjem medkulturnega učenja ter strokovnim delom z ranljivimi skupinami − predvsem prosilkami/-ci za azil in begunkami/-ci, ter na podlagi tega razvijam plesno-gibalne delavnice. Poleg plesa in občasno strokovnega besedišča se izražam tudi prek poezije in glasbe. Verjamem pa, da sta prav ples in gibanje na splošno nekaj posebnega, saj lahko prek telesa dostopamo v globine, ki jih drugače ne moremo doseči, ter se izražamo tako, kot se drugače ne bi mogli. Mislim, da skoraj vsak dan še odkrivam kaj novega, kdo sem. Namenjena sem naprej, v smer raziskovanja in svobodnega izražanja, in ples je del te poti.

 

Verjetno te vsi sprašujejo, od kod izvira tvoj priimek, zato je tudi moje vprašanje na mestu. Od kod izviraš, Hana?
Priimek sem dobila po očetu, ki prihaja iz Jemna. V Slovenijo je prišel kot študent ter si nato tukaj ustvaril družino. Tako gledano lahko rečemo, da izviram iz raznolikih virov. Spoj in tudi kontrast obeh kultur – slovenske po mami in arabske po očetu − sta me bogatila, navdihovala in mi tudi postavljala izzive.
Se spomniš svojih plesnih začetkov? Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?
Kot sem že omenila, so bili moji plesni začetki zelo zgodnji, najprej prepredeni z vsakdanom, nato, ko sem začela obiskovati SGBŠ, tudi vodeni. Plesala sem, kjerkoli sem dobila inspiracijo, v hiši, v naravi, na ulici. Moja inspiracija sta bila resnični svet okoli mene ter domišljijski svet znotraj mene.
Naštej, prosim, dosedanje šolanje, tako plesno kot ‘navadno’ akademsko.

Plesno šolanje sem začela s programom izraznega plesa na SGBŠ. Ker sem nato obiskovala vzporedno z gimnazijo tudi Srednjo glasbeno šolo – smer glasbeni stavek, v tem obdobju časa za ples ni bilo. S plesom sem nadaljevala po srednješolskem obdobju, in sicer v Plesnem Studiu Intakt, ter se zraven redno udeleževala delavnic in seminarjev domačih in tujih plesnih pedagogov. Do tega obdobja sem nekajkrat sodelovala tudi na mednarodnih tekmovanjih plesnih ustvarjalcev Opus z avtorskimi solo plesi, kjer sem imela čast prejeti tri nagrade. Ko sem se po magistrskem študiju v Amsterdamu vrnila v Slovenijo, sem se priključila kolektivu Bitnamuun pri organizaciji klasov in delavnic ter pri ustvarjanju oziroma produkciji, kjer sem aktivna še danes. Hkrati sem nadaljevala z udeleževanjem na različnih plesnih delavnicah in klasih na področju sodobnega plesa in drugih gibalnih tehnik. Obiskala sem tudi modul Šole uličnega gledališča ter zaključila seminar gledališča zatiranih ter tako pridobila delček znanja tudi na tem področju. Dodiplomski študij sem zaključila na kulturološkem oddelku Fakultete za družbene vede v Ljubljani, z magistrskim študijem pa sem nadaljevala na univerzi v Amsterdamu, kjer sem zaključila program Migracije in etnične študije.

 

Si članica, morda tudi vodja skupine Bitnamuun, in pravkar ste končali sezono. Ste zadovoljni z njo in kaj je bilo tisto najbolj navdušujoče v njej?
Sem članica skupine Bitnamuun. Bitnamuun vodje nima, je namreč nehierarhična platforma, ki je zmeraj delovala demokratično, v čemer se tudi razlikuje od marsikatere organizacije ali institucije s podobno dejavnostjo. S sezono smo zelo zadovoljni na obeh ravneh delovanja – na pedagoški z organiziranjem klasov ter na umetniški, kjer smo decembra uspešno izvedli predstavo Timing – skica o času. Tako kot v prejšnjih sezonah je navdušujoča raznolikost udeležencev, kar klase bogati. Udeleženci namreč prihajajo iz profesionalnih in polprofesionalnih plesnih, drugih gibalnih in gledaliških vod, prihajajo pa tudi tisti brez plesnih ali gibalnih predznanj. Super je tudi, ker se plesni pedagogi menjavajo in je tako na voljo širok spekter tehnik in metod učenja, od impro klasov do stroge tehnike. Zdi se mi, da Bitnamuun uspešno balansira med raznolikostjo ponujenih znanj in tehnik ter vzdrževano kvaliteto plesnih klasov. Udeleženci in pedagogi se lahko sproščeno posvečajo tistemu pomembnemu – užitku pri plesanju.

 

Malo manj pa bo vesela nova sezona, kajne. Vsaj kar se prostora tiče. Ker delujete na Parmovi v Ljubljani, vem, da se morate tudi izseliti iz stavbe, kjer domujete že, hm, koliko let? Kako naprej?
Res je, trenutno iščemo nov prostor, ki nam bo omogočal nadaljevanje naše umetniške in pedagoške dejavnosti. Za zdaj smo brez strehe nad glavo, in ker delujemo povsem neprofitno, tudi iščemo neprofitni prostor oz. prostor s simbolično najemnino in posluhom za našo dejavnost. To smo imeli doslej pri Branku Potočanu, kjer smo gostovali v njegovem studiu na Parmovi.

 

Pripravljaš pa tudi lastno predstavo, kajne? Nam lahko o njej že kaj poveš, napišeš? Tematika, glasba, plesni stil?
Tako je. Tematika je zarisana, raziskovanje poteka, glasba in plesni stil sta v procesu oblikovanja. Krajša predstava se ukvarja s tem, kako se lahko v telo, gib in prostor vtisnejo občutki, spomini in izkušnje žensk v ekstremnih situacijah. Raziskuje kontrast med zunanjo pravilno, čisto, lepo, všečno obliko ter notranjim dogajanjem, ki je lahko temno, zdrobljeno, sporno, groteskno, strašno, prezrto, izničeno in hkrati vsemogočno. Ukvarja se s tistim, kar pod navidezno lepoto ostaja nikoli slišano in nikoli videno. Navdih črpam iz večletnih osebnih in delovno-strokovnih stikov s prosilkami za azil in begunkami, s katerimi sem izvajala tudi plesno-gibalne delavnice. A bolj ko se poglabljam v proces ustvarjanja te predstave, opažam, da ne govori samo o teh ženskah, ampak o vseh nas, ne glede na spol in legalni status. Vabljeni seveda na premiero, ki bo konec leta.

 

Kaj je sploh namen Bitnamuuna, kje zaseda mesto v slovenskem plesnem prostoru, kakšna skupina ste?
Bitnamuun je kolektiv, ljubiteljska skupina performerjev, ki svojega udejstvovanja ne jemljemo le ljubiteljsko. Skupina je v svojih enajstih letih obstoja izvedla vrsto predstav, uprizoritev, gostovanj in ustvarila plesni film, ki je bil nagrajen, že od nekdaj pa se lovi na robu s profesionalno plesno in performativno dejavnostjo. Namen Bitnamuuna je razvijati prostor za svobodno, kritično, kreativno in neustrašno plesno in performativno ustvarjanje in produkcijo ter hkrati raznoliko in kakovostno platformo za učenje in izpopolnjevanje plesnega znanja. Sam stil umetniških stvaritev skupine se giblje od performativnega in eksperimentalnega z elementi fizičnega teatra do minimalističnega in plesno-vizualno izčiščenega. Ples in performativno umetnost Bitnamuun umešča izven klasičnega inštituta plesnega gledališča na ulico, v galerijske prostore in druge javne prostore, znan je tudi po družbenokritičnih in zapomljivih predstavah. Nekatere predstave so bile narejene pod mentorstvom in v sodelovanju s priznanimi slovenskimi ustvarjalci, kot so Jana Menger, Branko Potočan, Rosana Hribar, Irena Tomažin, Sebastjan Horvat in Magdalena Reiter, druge so poudarjale avtorski umetniški izraz skupine.
Ustanovni člani skupine so bili leta 2007 Andreja Vezovnik, Alja Bulič, Urša Kanjir, Urša Sterle, Miha Vlaj, Bernarda Kristan, Nina Djekić in Maša Ceglar pod mentorstvom Jane Menger. Leto do dve pozneje sta se pridružili Tanja Cirman in Ines Šimunić, ter nato še Katja Florjanc, Tini Rozman, Matic Bobnar, Slavko Trivković in Tea Grahek. Leta 2014 se je večji del stare ekipe poslovil. Vezovnik, Grahek in Rozman sem se v letu 2015 pridružila jaz, leto pozneje Manca Kaliman, Veronika Valdes in Tajda Podobnik ter dve leti za tem še Maša Hawlina in Anamarija Bagarić. Sama delujem v Bitnamuunu že četrto leto, delo v tej skupini me polni in razvija tam, kjer to potrebujem.

 

Kakšen pa je tvoj pogled na slovensko plesno sceno? Nad čim si najbolj navdušena in nad čim niti malo?
Navdušena sem nad pestrostjo in kakovostjo dogajanja, na primer ponudba raznolikih oblik formalnega in neformalnega plesnega in gibalnega izobraževanja, festivalov, predstav, delavnic ter odprtost in sodelovanje z mednarodnimi plesnimi ustvarjalci in plesnimi platformami. Majhnost slovenskega geografskega prostora pa včasih zarisuje tudi meje slovenske plesne scene, ki sicer omogoča in olajšuje priložnosti za sodelovanja in skupna ustvarjanja, a hkrati kdaj tudi zavira njegovo rast – bistvo plesne ustvarjalnosti lahko kdaj prekrijejo tekmovalnost, ekskluzivnost ter drugi osebni interesi.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečujeta me čistost in svoboda tega medija. Da ne potrebuješ ničesar drugega, zgolj lastno telo za to, da izraz in pripoved dobita obliko. Osrečuje me tudi to, da je prek plesa lahko plesalec v stiku s svojo močjo, svojo ranljivostjo in z vsem drugim spektrom notranjega sveta. Ta lahko nato postane viden tudi za druge, jih aktivno vključuje, se jih dotika in jih dreza, dobesedno ali metaforično. Ples sam po sebi nikoli ne žalosti.
Imaš vzornike v plesnem svetu, koga občuduješ ali pa komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Občudujem Akrama Khana, Julyena Hamiltona, plesno in koreografsko pa so me navduševali še skupina Rosas ter Pina Bausch. S svojim delom in plesnimi pristopi sta me za zdaj konkretno navdihnila plesalca in pedagoga Ziya Azazi in Vita Osojnik.