Spektakel na odru Gallusove dvorane

Zadnje dni starega leta je v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (CD) znova gostoval Novi vietnamski cirkus, gledalce pa prisrčno pospremil v novoletno vzdušje, tokrat s predstavo Med mestom in deželo / A. Ȏ. Lang Phô, in to v večerih od 28. do 31. decembra. Tako je bil skok v novo leto 2017 cirkuško obarvan, zabaven, tudi občinstvo je bilo navdušeno; sicer je bilo na novoletnem sporedu tega našega osrednjega kulturnega hrama na ogled kar nekaj zanimivih novoletnih uprizoritev.

Zadnja leta, odkar cirkuške predstave ne vključujejo več programov z živalmi in ne gostujejo v velikih šotorih, se cirkuški umetniki vse bolj usmerjajo v odrsko slikovitost in uprizoritvene oblike, ko sceno bogatijo z novimi tehnologijami ter svetlobnimi iluzijami. Svoje umetelnosti bogatijo in nadgrajujejo na primernih mednarodnih akademijah, kjer se v učne programe vključujejo tudi druge umetniške oblike, kot sta na primer ples, igra … V oblikah novih tehnoloških odrskih trendov se je pri nas kot prvi prestavil cirkus Cirque Éloize leta 2005 s predstavo Nomad, dve leti pozneje so uprizorili Megle in leta 2012 je ta mednarodno uveljavljeni cirkus gostoval še s spektaklom Cirkopolis. Tovrstnih predstav znanih cirkuških skupin se je kar vrstilo v dvoranah CD, med njimi tudi švedski cirkus s predstavo Cirkor, pa vizualno uprizoritveni spektakel The Arka kanadskega cirkusa L´Arsenal.

Niti Novi vietnamski cirkus ne gostuje pri nas prvič, predstavil se je že s svojim prvim projektom Moja vas / Lang Tôi, ki je bil premierno uprizorjen leta 2009 v 105-letni stavbi Hanoiske opere ter je štiri leta krožila po svetovnih odrih. Odrski cirkuški spektakel Moja vas so ustvarili štirje cirkuški umetniki: trije bratje – Nguyen Nhat Ly (glasbeni vodja) in Nguyen Lan Maurica (umetniški vodja in trener), oba diplomanta šole Narodnega cirkusa iz Hanoja, ter Nguyen Tan Loc, ki je danes najbolj znani sodobni vietnamski koreograf –, četrti ustvarjalec pa je režiser predstave Tuan Le. In poustvarili so izvirno cirkuško poetiko vaške idile nekdanjih dni Vietnama, ko so gradili sceno z njihovim kultnim orodjem, z bambusovimi palicami, ter slikali življenje na vasi ob akrobacijah, tudi z veščim žongliranjem in malimi pletenimi košarami ter ob originalnih glasbilih in izvedbah.

Režiser Tuan Le izhaja iz cirkuške družine, že zgodaj je žongliral in se pozneje izobraževal na cirkuški akademiji v takratni Sovjetski zvezi. Svoje izobraževanje cirkuških umetelnosti je nadaljeval v Nemčiji, kamor je njegova družina emigrirala. V zgodovino cirkusa se je zapisal kot prvi Azijec ki je pridobil nagrado Mednarodnega žonglerskega združenja (IJA) za odličnost izvedbe, in je bil tudi prvi Vietnamec, ki je sodeloval z znano mednarodno skupino Cirque du Soleil. Tuan Le je leta 2005 v Cirque du Soleil tudi prvič srečal koreografa Nguyena Tana Loca in tako se je porodila plemenita ideja o Novem vietnamskem cirkusu. Skupaj sta že ustvarila novi futuristični spektakel za Cirque du Soleil Toruk – The First Flight, ki že leti po odrih sveta, navdih pa našla v filmu Jamesa Camerona Avatar. Toruk je svoje posvetno obličje pridobil mnogo prej kot filmski Avatar.
Koreograf Nguyen Tan Loc je znanje o cirkuških veščinah pridobival od starejših bratov, sam pa se plesno izobraževal in diplomiral na šoli Fujisato Ballet v Tokiu. Leta 2002 je ustanovil sodobni plesni studio Arabesque, vodilni v Vietnamu, veliko je koreografiral, sodeloval z gledališči in oblikoval odrsko svetlobo, pred tremi leti pa postavil plesni festival Ho Chi Minh City.
Zadnja predstava Novega vietnamskega cirkusa Med mestom in deželo je ugledala dan spomladi 2013 v Ho Chi Minh Cityju. Predstava se navezuje na njihovo prvo uprizoritev Moja vas, ko se vaško življenje združuje z na novo nastalo meščansko družbo v zamejenih stanovanjskih kvadraturah na nadstropjih stolpnic in ko v ospredje stopita gledališka scena ter ples poleg akrobacij in žongliranja, pospremljeni s tradicionalno glasbo.

Prva scena osupne ob pogledu na velike polkrožne, gobaste oblike pletenih košar, ki se dvigajo in premikajo ob danih ritmih, pozneje pa pripomorejo k akrobatskim atrakcijam. Tokrat je bilo na sporedu manj množičnih cirkuških akrobacij, tiste, ki so se dogajale, so bile vsekakor vrhunske in občudujoče; ko nastopajo akrobati, ki letijo čez košare, se bojujejo mojstri borilnih veščin ob nastalih vaških zagatah, tudi odmeva  tradicionalno petje v glasbeni spremljavi in se opravljajo vsakodnevna opravila, vezana na morje, vodo, in dela na riževih poljih. Bambusove palice krasijo sceno skupaj z vidno izpostavljenim čolnom in iz njih je tudi zgrajena scena, prav tako stanovanjski objekt, dobrodošle pa so za težavne mete in žongliranje. Na odru steče več vaških utripov, ki smo jim bili priča že ob njihovi predhodni predstavi, več originalnosti pa so prinesla opravila s pletenimi košarami, ko se je prav zanimivo povezovala koreografska forma z akrobatskimi veščinami, po odru pa poskakovale male žabe, hodili in poplesavali veliki pajki … Košare so tudi njihovi vsakdanji rekviziti, ki jih povezujejo z morjem, so čolni in košare, ki jih polnijo s svojimi pridelki in morskimi sadeži. Novopečeni vaščani so zaigrali humoresko v svojih nadstropnih bivakih, ko so oni tam zgoraj poskakovali, spodnji pa tolkli po stropu in si želeli miru, ali ko so še odpadki leteli skozi okna … Začetki novega časa so segali še do novodobnih plesnih trendov, ko se je preizkušalo še v figurah fizičnega gledališča.

Med mestom in deželo je prestava, zaokrožena v gledališko celoto, je novi gledališki navdih za nove cirkuške uprizoritve; malo več odrske svetlobe bi bilo kljub temu dobrodošle, čeprav scene potekajo tudi v nočeh. Nastopajoči so navdušenim gledalcem ob zaključku svoje 70-minutne uprizoritve podarili še dva umetniška utrinka, enako nasmejani, igrivi in vživeti v svoje vloge ter poslanstvo, kot so bili ves čas predstave.
Pozdraviti je treba moč ustvarjalnega duha vietnamskih plesnih in cirkuških umetnikov, ki svojo ustvarjalnost usmerjajo k svetovni sceni in v nove umetniške forme, ko svoj novi čas ne zatikajo za bolečino krutega vojnega nesmisla, ki je trajala v času njihove vojne med letoma 1955 in 1975,  in prav tako ne ‘izkopavajo’ vojnih skeletov iz omar, ampak z umetniško žilico ter z veliko mero optimizma zrejo v svetlo prihodnost, ko samozavestno osvajajo svetovne odre in tudi v tem novoletnem času na veliko polnijo umetniške odre ameriških velemest. 

View Gallery 6 Photos