Plesni premieri na spletu koreografa Tamása Tuze in Barbare Novakovič
Prva letošnja spletna premiera Zavoda En-Knap, Cogito, je posneta na velikem odru Kulturnega centra Španski borci 24. februarja ob 20. uri po konceptu avtorja, koreografa in režiserja Tamása Tuze, ob tesnem sodelovanju s profesionalno plesno skupino En-Knap Group/EKG, katere član je tudi sam že od leta 2010, v sestavi izvajalcev: Mattie Casona, Luka Thomasa Dunna, Katje Kolarič, Rade Kovačević, Caroline Alessandre Valentini in Tamása Tuze. Koreograf si je za svoj projekt izposodil naslov Descartesove trditve: Cogito, ergo sum (Mislim, torej sem). Francoski filozof in matematik René Descartes ( 1596−1650) je tvorec metafizičnega dualizma, razlage, da se dvojnost pri človeku izkazuje med umom in telesom, kjer se um povezuje z razmišljanjem, telo pa se kot snov širi v treh dimenzijah.
Tudi se Tamás Tuza v svojem projektu Cogito (mislim) skupaj z izvajalci premišljeno dotika sfer osebnega razmišljanja ter dvomov, pač ego utripa, ki se lahko prenaša ali morebiti tudi vpliva na skupino. V predstavi se sledi avtorskemu besedilu, individualni pripovedi vsakega od šestih ustvarjalcev in izvajalcev, ko izrečene besede pridobijo še svoj plesni odsev. Pridobljeni vtis pa, da je gibalna iluzija danega trenutka veliko bolj dojemljiva, izrazno poglobljena kot jasno izrečena beseda, za katero bi bil potreben še čas razmisleka, še posebej izpostavljena v siju filmske iluzije. Ob tem pa se gibka plesna substanca, zajeta v koreografski strukturi, izkaže za zanimiv raziskovalni vir nove gibalne ter plesne svežine.
V prvi skici se takoj uzre žarečo belino kvadratnega podija, tudi spuščen viseči in enako osvetljeni strop (pokrov), na zadnji steni pa osvetljen pravokotnik, ko zaiskri misel o veliki osvetljeni stiskalnici (oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc, prostora: Branimir Tomašević). Ob prvih glasbenih tonih se vzdolž malega odra z ene in druge strani postavijo po trije izvajalci v kostumski opravi, primerni osebnemu ustvarjalnemu
vzdušju − Rada, Mattia in Katja, v svobodnejših oblikah osebne sproščenosti, medtem ko Luka, Carolina in Tamás kar dajejo vtis višjega sloja meščanske družbe minulih dni, (kostumografija: Katarina Škaper (Atelje d.o.o.)). In se zazre v neslišno odo spevnega ritma rok, v čivkajoči zbor utripajočih dlani, ki se odpirajo kot lačni kljunčki in zavejejo svoj refren o tihotni dolini virusne osame. Hudomušno zastavljen začetni gibalni utrip je kar značilen za Tamasov ustvarjalni stil, ki se še enkrat ponovi ob koncu predstave, ko skupina iz dnevnih stolov na malem odru zgradi še neke vrste opazovalni stolp ali obličje kamere, nato pa se znova razporedi ob odru. Ko dlani sprožijo izliv neslišnih
besed, kot bi v ritmu te v slovo gledalcem ‘repali’: “Veni,vidi … in diskutiraj, če imaš le s kom.” No, te njegove humorne note tokrat ni zaznati v liku, ki si ga je zastavil. Ko tokrat zavzame držo vodje, koreografa, ki budno sledi vsaki izvedbi, tudi sproti in na odru celo popravi kako roko; je nesproščen in ves čas na preži, odličen pa v svoji osebni dramski predstavitvi. Že ta njegov ego utrip kaže na moč raznolikosti karakterjev, poslikanih v predstavi z besedami in v izpovedani plesni dramatiki.
Prva, ki zavzame filmski zaslon, je Carolina, tudi pristno opiše svoje jutranje prebujanje ob glasovih otrok, slišnih s ceste. Na oder pa se povzpne mladostnik Luke v karirasti fantovski opravi spodrezanih hlač in s kapo na glavi. S svojim razigranim otrokom, ki ga nosi v sebi, pa zabavno in radovedno barva oder v bravurah fantovskega zorenja, kjer ne manjka ne togote in ne obnovljenih pouličnih iger. V zgodbah je bilo še govora o sodbi in obsodbi, seveda o ljubezni, tudi človeškem limitu in razkroju, ko ob koncu Luke v svoji elegantni angleščini podaja še splošne nasvete o tem, kako je je vsak v svojem življenju tista pomembna oseba; drugače rečeno − je kovač lastnega življenja.
Bogat plesni izliv o vojaškem ustroju moči, zaprisege, urjenja, padcev, vzponov in bolečine pa v svoji plesni ognjevitosti razgrne Mattia, izklesan plesalec poglobljenih misli, tudi obtežen z grenkobo vojaških izkušenj. Žensko moč, potopljeno v svetlečo mavrico šarma ter plesne estetike, pa v svojem plesnem solu sugestivno udejanji Rada, medtem ko je Katja mladostno razigrana, leteča v hitrih vzgibih in prepletih sodobnih plesnih izrisov.
In Cogito ne posega le v doline dramskih in plesnih izvirov, ampak sočasno poskakuje tudi v avtorskem ritmu glasbenika Lava Kovača, ki naštete ego utripe značilno okviri v raznolikost tonskih oblik; v koncertu misli in občutij, in glasbeni izvedbi: Ane Klem Aksentijević, Iva Majstorovića, Miroslava Majstorovića in Milice Svirac. Lav Kovač je sin znanega glasbenika Borisa Kovača, ki je svoj čas bival in deloval v Sloveniji, tudi sodeloval z Iztokom Kovačem, direktorjem in umetniškim vodjem Zavoda En-Knap ter umetniškim vodjem Centra kulture Španski borci. K odličnosti predstavitve projekta Cogito vsekakor prispevajo tudi video Andreja Lamuta in Mirjam Čančer, za brezhibnost izvedbe pa umetniška vodja En-Knap Group in vodja vaj: Ana Štefanec, Luke Thomas Dunne, za umetniško poslikavo plakata pa Katja Kolarič.
Zadnja na odra te ego razsvetlitve ali razgaljenja pa vstopi Carolina, ujeta v elastično mrežo belih trakov, ko v italijanščini pripoveduje, v svojem dovršenem ter slikovitem gibanju pa se vozla in zapleta s trakovi vse do končnega razpleta in simboličnega odhoda z rdečo vrtnico v roki. Z njenim zaključkom pa kar zavibrira domnevna povezava vseh šestih zgodb, ki se lahko sočasno prelivajo v neizpisanem romanu mnogoterih doživetij enega samega življenja.
In tako kot zapišejo v predstaviti projekta: Vsi smo Cogito, oder je naš um, šest življenj v enem in absolutna svoboda, da obstanemo in postanemo naše misli, se istovetno doživlja tudi celovečerni plesni projekt življenjskih poslikav in izpovedi: Cogito. Tudi priporočam ponovni ogled predstave, ki bo dosegljiv 12. marca ob 20. uri na spletni povezavi CK Španski borci.
V prvem tednu letošnjega februarja je stekla spletna plesna premiera v produkciji Muzeum, zavoda za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo, v koprodukciji Zavoda En-Knap in v sodelovanju s CK Španski borci. Spletna premiera Čas nežnosti je bila na ogled 4. februarja, zasnovana pa ob 25. jubileju gledališča Muzeum (1995−2019). Druga plesna predstava gledališča Muzeum: Dežela sanj je tudi uprizorjena istega dne v sklopu online premiere. Avtorica obeh del (zasnova, režija in vizualna podoba) je Barbara Kolenc. Čas nežnosti zavejeta plesalki: Mateja Rebolj in Ana Kolenc, v Deželi sanj pa nastopi sodobni plesni trio Igor Sviderski, Kaja Janjić in Dušan Teropšič v svetlobnem oblikovanju Hotimirja Knifica, oblikovanje scenskih elementov ter izvedba Meta Kojc.
V gledališkem programu napovejo, da Čas nežnosti zaobjema skupek fragmentov in redefinicij projektov iz njihovega minulega 25-letnega obdobja, ob glasbeni spremljavi: Joseph Hayden, Simfonija št. 22 v Es-duru; Filozof, Gal Škrjanec Skaberne. Kot izhodišče pa avtorica navaja sliko Jožefa Petkovška (1870−1900): Doma (taisto sliko, s katero se začne tudi slikovit dramski balet Nori malar iz leta 2001 avtorja in koreografa Vlasta Dedovića).
Drugi del premiere Dežela sanj pa posega po motivih nekoč popularnega umetniškega stripa Winsorja Mc Caya Mali Nemo v deželi sanj (1905−1911), obenem pa se napoveduje tudi kot drugi del trilogije Spanje. Njihov triletni programski projekt Spanje (2019−2021), kot zapišejo, se ukvarja s temo sanjarjenja in spanja, ki se začne med budnostjo in spanjem (Sanje 2019), ko drugi del, Dežela sanj (2020), sledi motiviki stripa Mali Nemo, medtem ko se sklepni del trilogije Sanje načrtuje za leto 2021 ob uprizoritvi plesne predstave Arhitektura sanj III.
Video posnetek v začetni sliki osenči okroglo omizje, kjer sedi na eni strani v črno odeta ženska silhueta, na drugi pa razposajena mladost v belem kostumskem razkošju, ko njuni pogledi in telesni vzgibi zavibrirajo domnevni, neslišni pogovor ali pa obujajo energije povezovanj, sodelovanj, tudi iskrijo in rahljajo uvide časovnih razlik, obledelih spominov, ki izstopajo v različicah kostumskih oblik, v plesu pa se začnejo z baletnimi koraki male balerine v belem tutuju, v tem pravljičnem prividu, ki se stilno sprehaja in vrti ob glasbeni romantiki na sijočih svetlobnih stezah. Sceni zavlada nevidni svet, obdan s kopreno spominov, ki se časovno ožijo, tudi približujejo sedanjiku široke svetlobne steze. Minimalistična scena je likovno čista, sanjsko gibkost pa ji vtisneta plesalki Mateja in Ana, ki se med seboj prepletata še v sodobnih ritmih, tudi s tamburinom v rokah, vendar na razdalji, na nedosegljivi distanci razdeljenega dueta, brez fizičnih stikov.
Čas nežnosti se plete s prefinjenimi nitmi izčiščene plesne substance, poglobljene v spominih dveh fizičnih oseb, dveh plesalk; ob tem tudi sanjski tutu pridobi svoj spominski odsev, ko za trenutek obda in zasveti na črnem kostumu zamišljene plesalke. Ta kratki spominski plesni izris svoj epilog dobi na stopnišču sanj, ki v novi postavitvi na novo odpira prostor akrobacijam stripovskega junaka Nema v njegovi Deželi sanj, v plesni predstavi za otroke in odrasle. Ko tri akrobatske plesne figure previdno zakorakajo v sanjski svet teme (Igor, Kaja in Dušan), tudi nemudoma animirajo scensko vzdušje ob razigranih tonih glasbe Gala Škrjanca Skaberneta in si dajo duška v svojih nemirnih akrobatskih atrakcijah in s predmeti, kot je viseči trak, so obroči, žoge in je dobra volja (scenski elementi: Remake Sol LeWitt); za video − dokumentacija, snemanje in montaža je zaslužen Gregor Gobec.
Projekt spominov Čas nežnosti se kar dobro okviri v video poslikavi prefinjene, časovno zaznamovane plesne pokrajine, obdane s scensko iluzijo, medtem ko se Deželi sanj sledi kot gibki, energetsko zasnovani animaciji, vendar še na stopnji dela v nastajanju.