Sarajevska Alica v čudežni deželi beograjskega koreografa Aleksandra Ilića. Za otroke in odrasle!

Beograjski koreograf Aleksandar Saša Ilić je ravno v času, ko sem tudi sama bivala kot članica žirije baletnega tekmovanja v Sarajevu, sodeloval s sarajevski baletom s postavitvijo nove baletne predstave Alica v čudežni deželi (Alisa u zemlji čuda). Na moje veliko veselje je večer pred mojim odhodom v Ljubljano, v soboto, 27. 5.,  potekala generalka, ki sem si jo ogledala. Bila je sicer zaprtega tipa, saj koreograf še ni bil s vsem popolnoma zadovoljen, premiera pa se je zgodila šele 30. 5., tako da je ostalo še dovolj časa za zadnje finalne podrobnosti. Predstava me je povsem fascinirala. Krajše delo Aleksandra Iliča sem videla že v Balkan Project No.2, kjer se je jasno pokazal njegov koreografski, senzualni in vsesplošno umetniški talent, pa vendar mi je Alica dala veliko več, kot sem si lahko zamišljala.

Predstavo bi si sicer morala še enkrat ogledati, če bi hotela zaznati vse koreografove zamisli, saj nosi v sebi veliko več, kot nudi prvi pogled. Aleksandar Ilič je sledil osnovni zgodbi Alice v čudežni deželi, vendar v ospredje ni postavil vloge Alice, temveč vlogo kuharice (vsaj tako sem to doživela jaz) kot nosilno osebo celotnega dogajanja. Skozi predstavo se vrstijo še drugi liki: Želva, Srčna Kraljica, Zajec, Gosenica, Vojvodinja, Krokodil, Miš in drugi. Koreograf je odlično izbral plesalce za določene vloge in znal iz vsakega izvleči neverjetne igralske sposobnosti. Tako se gledalec večkrat neizmerno zabava ob dogodivščinah pravljičnih likov, ki mu jih plesalci predstavljajo z izredno mero humorja. Ta pa ni prepuščen improvizaciji, ampak skrbno določen s strani Aleksandra S. Ilića. Predstava še zdaleč ni samo zabavna, saj gledalca popelje v razna čustvena stanja, mu odpira drugačna videnja Alice, kot nam to prinaša originalna zgodba. So trenutki, ko se gledalcu dvignejo ‘kocine pokonci’, ko ga ‘stisne v želodcu’ zaradi izjemno tenkočutno zastavljenih koreografskih situacij. In to dela Alico globoko, drugačno, zanimivo – predstavo, o kateri gledalec zagotovo razmišlja še nekaj časa, ko zapusti dvorano, in si jo želi ogledati še enkrat.

Izredno moram pohvaliti glasbo, ki je napisana prav za to predstavo in je v popolnem sožitju s koreografovimi idejami. Tako v sceni Čajanke zaslišimo poznano temo ‘Tea for two’ iz muzikala ‘No, No Nanette’, plesalci pa nam s preprostimi, ritmičnimi gibi ponazarjajo pitje čaja – spet nek humoren koreografski način, ki gledalcu privabi nasmeh na usta. Vidi se izjemno sodelovanja koreografa z mlado talentirano Darjo Janošević, za katero sem prepričana, da jo čaka še svetla prihodnost. Glasba je tenkočutna, sodobna, pa spet klasična, težko bi jo ‘pospravila v nek predal’, je pa vsekakor sveža, raznolika, inovativna in se popolnoma zlije s predstavo samo.

Scena je bila preprosta, prav tako kostumi, vendar je vse ‘štimalo’ in poudarilo koreografove ideje ter začrtano vizijo predstave. Še enkrat se mi je potrdila moja večkrat povedana fraza, da se tudi v današnjih časih, ko vsi teatri zategujejo pasove, ko stalno poslušamo: ‘Ni denarja,’ lahko naredi odlična predstava z razmeroma skromnimi sredstvi. Pomembni so ideja, koreografija, prava energija in sodelovanje umetniške ekipe ter ustvarjalcev, predvsem pa talent. Če te osnove ni, niti razni strokovnjaki iz tujine, ki po navadi zahtevajo velike honorarje, ne morejo začarati dobre predstave. Vsa pohvala vsej umetniški ekipi z moje strani. Aleksandar je odgovoril tudi na nekaj mojih vprašanj.

Kako je prišlo do sodelovanja z vami in Sarajevskim baletom, kako ste se odločili ravno za predstavo Alica v čudežni deželi?
Direktorici baleta Narodnega gledališča v Sarajevu, Belmi Čečo Bakrač, sem predlagal, da ustvarimo nov celovečerni balet v sodobnem plesnem izrazu, ki temelji na idejah, ki nam jih ponuja klasični otroški roman Alica v čudežni deželi angleškega pisatelja Lewisa Carrolla. V mislih sem imel predvsem igralski potencial plesalcev Sarajevskega baleta in tudi dejstvo, da je tema tega romana daje neomejene možnosti za sodobno plesno izražanja, ki je blizu današnjem času. Romana nisem želel dobesedno preslikati, ampak slediti njegovem abstraktnem humorju, fantastičnost in prenešeni viziji realnosti, ki ga postavlja zelo blizu poznejšemu nadrealističnemu gibanju v umetnosti. Potrudil sem se  ustvariti predstavo za otroke in odrasle ter jih prepričati, da verjamejo Alicinemu navihanemu šarmu in čarovniji brezkončnega sanjarjenja,  ustvariti iluzijo, da so čudeži še vedno mogoči. Privlačilo me je tudi to, da zgodba Alice vsebuje abstraktno matematično logiko (Lewis Carroll, s pravim imenom Charles Lutwidge Dodgson, angleški filozof in matematik), kjer 2 + 2 ni vedno prepričljivo 4, in tako daje polet koreografski intuiciji, da skupaj s plesalci ustvarimoi novo na že poznano temo. Prav tako sem našel zakladnico modrosti, ki jih v svojih ugankah skrivajo neverjetne dogodivščine Alice, glavnega lika v romanu, in tako skozi igro napotim gledalce k razmišljanju. V tej igri za otroke in odrasle so pomembni vsi pravljični liki, kot tudi vsi kamenčki kalejdoskopa – točno ta, točno v tem trenutku, da bi slika lahko bila popolna.

Kako ste pristopili k predstavi?
Predstavo bi lahko uvrstil med konceptualne smeri umetnosti in predstavlja mešanico domišljije in realnosti, umetnosti in zabave, filozofije, etike, estetike in znanosti. Je vizija moje želje, da bi bil svet boljši, pravičnejši in srečnejši … Želje, ki v današnjem svetu, v času odtujenosti in vladavine ‘zlatega teleta’ meji na utopijo. Sporočila, da pa je svet lahko drugačen, nam pošiljajo Luis Karol, mala prebrisana Alice in celotna ekipa avtorjev predstave: dajte domišljiji prosto pot, odplujte v sanje, najdite sami sebe in veselje do življenja, upajte, verjemite, bodite pogumni, željni znanja, ljubite sebe in druge … to ni le cilj, ampak to je naloga umetnosti. Grški filozofi so verjeli, da je bistvo lepote dobrota, Dostojevski je verjel, da bo lepota rešila svet, mala vsevednica Alica pa, da veselje in sreča obogatita naša življenja.
Kako je prišlo do sodelovanja s skladateljico in preostalo umetniško ekipo?
Celotna avtorska ekipa je tokrat prvič sodelovala skupaj. Darja Janošević, skladateljica, je pisala glasbo, namenjeno predstavi – od scene do scene, od ideje do ideje. Iskala je priložnost, da se izrazi s sodobnim glasbenim stilom, pa vendar najde pravo mero in glasbo uravnoteži z nekaterimi zahtevami tradicionalnega gledališkega občinstva in nacionalnega gledališča. Neira Sinanbašić in Melisa Musić sta tudi uporabili sodobni kostumografski izrazni jezik, ki je v popolni sinergiji s scenografijo Vedrana Hrustanovića. Omeniti moram še Katarino Stojković kot svojo asistentko. To je moje drugo sodelovanje z Narodnim gledališčem v Sarajevu. Pred enim letom sem imel čast, da sem bil soavtor opernega režiserja Aleksandra Nikoliča v novi viziji opere Don Giovanni, pred nekaj leti, pa sem na tej sceni nastopil kot plesalec v vlogi Miška v predstavi ‘Ko to tamo pjeva’ v postavitvi Staše Zurovca in Voka Kostića. Pridite na predstavo. Naučili se boste veliko več kot samo to, kar sem povedal, čeprav ne vsega. Sprostite svojo domišljijo in izvedeli boste.

To pa lahko za konec rečem tudi jaz – Alica je vsekakor predstava, vredna ogleda, primerna za otroke kot tudi za nas, malo večje otroke. Upam, da zaide tudi v Slovenijo, na naše odrske deske, da se lahko skupaj z izvajalci podamo na pustolovščino domišljije, vprašanj in morebitnih odgovorov.

View Gallery 7 Photos