Roža in Frak je gibalna ilustracija nekih drugih časov, je štiridesetminutna čutna nostalgija za minulimi časi, za časi nemega filma ali vaških varietejev, čarovniških prigod malih cirkusov … Je tudi ilustriran čar pravljičnih pripovedi dolgih noči, iz tistih otroških dni, ko se zdi vse tako skrivnostno in vzbuja napetost pričakovanja. Na sceni je osvetljen pravljični šotor, in ko zadonijo znani klasični zvoki s stare (šumeče) gramofonske plošče, se prikaže dlan, ki razpre šotor. V notranjosti se vidijo pisane mobilije, tisti bolj dalekovidni lahko zaznajo tudi viseče ribje oblike. Potem se prikaže še on v fraku z nizkim cilindrom na glavi. Je nekam togoten in brez energije, ko se sramežljivo skuša v starih cirkuških znanjih. Ko pa boječe na plano pod cilindrom privleče plišastega rjavega zajčka, se zave, da to ni to, da v roki ima le zaprašeno igračo. Sledi iskanje in možiček naenkrat zaživi, ko odkrije lepotico iz zaprašene omare, odkrije veliko lutko še večjih črnih oči in z njo zapleše svoj tango. To je trenutek, ko v predstavi steče živahnejši dramski tok, do takrat pa je proces tekel dokaj zadržano, boječe in brez energije.
Ona se predstavi v soju odrske svetlobe in v gibalnem šarmu, ki ga krasi valovanje ženskega telesa, je njen obraz zapeljivo sijoč. Nova vloga ženske z rožo prav dobro pristaja akterki, veliko bolje kot zaprašena resnoba v fraku in s cilindrom na glavi.
Mojca Žorž je svojo plesno držo pridobivala na urah cunningham plesne tehnike, poimenovane po ameriškem plesalcu in koreografu Merceu Cunninghamu (1919-2009), pri znani pedagoginji, koreografinji in umetnici Ann Papoullis Adamović v prostorih Plesnega teatra Ljubljana / PTL. Tudi portal Ann Papoullis je tiste čase krasila prelepa slika žive vrtnice. Njena velika in zadnja stvaritev v produkciji SNG Opere in baleta Ljubljana leta 2003 je bila fizična opera, monumentalni večmedijski projekt baleta, opernega petja, slikanja, video projekcije, koncentriranja in gledališke igre: Pokrajina misli. Kmalu zatem pa nismo več sledili umetniški in pedagoški ustvarjalnosti Američanke Ann Papoulis Adamović, ki je Slovenijo zapustila po več letih plesnega delovanja in je občutno pripomogla k nadgradnji naše plesne sodobnosti.
Predstava Roža in Frak je produkcija Zavoda Masa in Cankarjevega doma ter je novembra skupaj s premiero doživela pet uprizoritev v dvorani Duše Počkaj. Roža in Frak Mojce Žorž ni v pravem smislu ne cirkuška predstava in ne variete, je solistični gibalni performans plesalke, ki ima ozaveščeno plesno držo, in je obenem tudi predstava likovne pravljične barvitosti ob glasbeni spremljavi, ki gledalca potegne v iluzijo starih minulih časov, ki jim danes lahko sledimo le še na platnih, in je kot taka specifična in tudi prijetna za ogled.
Cirkuške predstave so danes največkrat umetniško oblikovani programi velikih gledaliških odrov ali humorne uprizoritve, ki slikajo naš čas in portretirajo malega človeka in ne potrebujejo več šotorskih premičnih objektov ali nekoč atraktivnih ravnotežnih izvajanj, ko gledalcem zastane dih. Umetniški presežki tovrstnih predstav pa kažejo, da se današnji cirkuški ustvarjalci posebej šolajo in akademsko nadgrajujejo v vsesplošnih umetniških praksah.
