Ptiči. Še en umetniški presežek Edwarda Cluga. Kajti vse štima.

Beograjska plesna skupina Bitef teatra / Bitef dens kompanija je znova gostovala v Sloveniji in spet navdušila tako kot pred skoraj štirimi leti (29. in 30. junija 2012) v koreografiji Edwarda Cluga Božanska komedija, letos pa v njegovi novejši plesni stvaritvi Ptiči, najprej 10. marca v   SNG Maribor in dan za tem, 11., na Velikem odru Centra kulture Španski borci v okviru programa Uvoz-izvoz Zavoda En-Knap.

No, Clug ni bil prvi, ki je sodeloval s plesno skupino Bitef teatra, ki je bila ustanovljena leta 2009 in jo danes vodi Jelena Kajgo. Leto prej (2011) je skupina  nastopila v Stari elektrarni – Elektro Ljubljana v koreografijah Matjaža Fariča Kuća cveća in Branka Potočana Igrale se delije. Božanska komedija je postala prejemnica prestižnih priznanj, ko je Clug že oktobra istega leta za ta svoj odrski projekt prejel najvišje stanovsko priznanje baletnih umetnikov Srbije in je predstava bila imenovana za najuspešnejšo predstavo v celoti ter prejela najvišjo nagrado 30. Infant festivala Novi Sad ob obrazložitvi, da ji priznanje pripada zaradi koreografije in odlične izvedbe vseh nastopajočih ter izjemne uravnoteženosti med režijo in scenografijo, bila je prav tako prejemnica nagrade festivala Vetar v Pulju. Povsem enake hvale bi veljale tudi za ves preostali Clugov koreografski opus, še posebej pa za tiste stvaritve, ki jih snuje po izbranem dramskem konceptu, kot so predstave: Radio and Juliet, Peer Gynt in tudi Ptiči.
V Ptičih med nastopajočimi zaznamo imena treh plesalcev, ki so plesali v Božanski komediji: Ana Ignjatović Zagorac, Miloš Isailović in Nikola Tomašević, z njimi so tokrat nastopili še: Nataša Gvozdenović, Dejan Kolarov, Ivana Savić, Vladimir Čubrilo in Tamara Pjević.
In tako kot se v superlativih piše o uprizoritvi Božanske komedije, se lahko tudi v superlativih hvali izvedba predstave Ptiči, kajti vse "štima" in pelje k umetniškemu presežku predstave: humorno zasnovan koncept, izpisan v bogatem in izvirnem koreografskem jeziku avtorja, likovno preprosto in jasno zastavljena scenografija (Mirko Japelj), domiselna ter efektna kostumska oblika (Dejana Vučićević), svetlobno scensko oblikovanje (Edward Clug), tudi pravšnja glasbena kulisa naravnih zvokov ob skladbah različnih avtorjev. In znova so se odlično predstavili plesalci skupine Bitef teatra v zahtevni Clugovi koreografiji, ki posega po njihovi umetniški virtuoznosti, izvablja moč izraznosti in neme igre ter pristnost gestikulacij.
Predstava Ptiči je že gostovala po mestih in krajih velikih odrov naše nekoč skupne države Jugoslavije in jo čakajo nove poti ter izzivi novih gostovanj. Prva premiera je bila uprizorjena 9. julija lani v Črtanovcih v Srbiji in v koprodukciji s festivalom teatra Nova trvrđava ter dobila nagrado, druga premiera pa 9. oktobra 2015 na odru Bitef teatra. Programska politika te edine srbske profesionalne plesne skupine Bitef teži k uprizarjanju znanih del svetovne književnosti na plesni sceni, in to z namenom, da se gledalcem s pomočjo literature lahko približajo sodobne plesne tendence, uprizorili so že plesne predstave, kot so Othello, Božanska komedija, Soneti Don Juana … in Ptiči.
Komedija grškega komediografa Aristofana (okoli 445-385 / pr. n. št.) Ptiči je bile prvič predvajana leta 414 pr. n. št v Atenah na festivalu v čast bogu Dionizu, bojda je tudi osvojila nagrado. Je njegova najdaljša ohranjena komedija, kjer se metaforično izpostavlja boj za oblast v Atenah ter neskončni sodni procesi (znana snov vladavine), ko je naveličani filozof Pisteter (grški prevod imena notar) želel zidati grad med nebom in Zemljo, h gradnji pa povabil ptiče, ki so potem zgradili Kukunebograd (mesto oblakov in kukavic), torej ptičji polis, kjer bi ptiči komunicirali  med Zemljani in bogovi. Delo sta vodila in nadzirala Pisteter in Euelpid  (optimist), na koncu in v času bivanja tam zgoraj pa pridobila simbolični par kril. Tako ptiči postanejo nadzorniki, cariniki med Zemljani in bogovi, tudi tisti, ki bogovom jemljejo vonj oziroma hrano žrtvovanja, in jih seveda močno vznemirijo. Aristofanovo ptičje mesto se oznanja tudi za prvi znani opis utopične gradnje, ki raste v oblakih človeških želja, ko domišljija dobi krila in beži od utrujajoče realnosti. 
Koreograf Clug ni v plesni jezik prevajal Aristofanove komedije, ampak je po vsebini stare komedije zastavil scenski okvir, okostje, okoli katerega je metaforično zavrtel svoj izvirni koreografski impulz, ko na sceni vznikne kletka ter na koncu tudi Pisteter in Euelpid dobita kak pernati predznak, pa še par malih kril, ko se pojavi boginja Irida (Iris, boginja mavrice, po kateri se spušča na Zemljo), ki ji je uspelo odpreti ptičjo kletko, da se lahko tam zgoraj stvari znova normalizirajo. Glavni junak Pisteter / Miloš Isailovič je intelektualno vzvišen, resen, hladen in odločen, predvsem predan svojemu namenu, potencialu boga Erosa, ki vznemirja njegovo vsesplošno moško slo, je plesalec velikih gibalnih amplitud, skokov, vseskozi pa izvrsten v svojem plesnem potencialu, tako kot ženska anima in boginja Ana Ignjatović Zagorac ter preostali plesalci po namenjenih karakterjih in danih oblikah izvedbe. Pisteterjevo nasprotje je grški apolonski lik Euelpid, prefinjena lepota moške (božanske) anime, zamišljen in plašen sanjač, reklo bi se mladenič v dobi dozorevanja. 
Prva scena se odpira ob zvoku ptic, ko vanjo vstopi Pisteter in se napoti h kupu zloženih gradbenih desk-palic, je kot žerjav, ki želi poleteti, ko metaforično poletijo njegove jasno izražene želje z dolgo trdo in leseno palico. Ob zvokih ptičjega petja se jasno zaznata kukavica in detel, ki ga celo oponašajo plesalci v ritmu tolčenja pesti po vertikalno postavljenem paličju, ko se zdi, da je gozd napolnjen z obrisi ptičjih podob,  nenavadnih gibalnih oblik, ki kar nekam spominjajo na  zvedavi nemir, teh svobodnih pernatih pevcev. Toliko novih gibalnih form, ki trepetajo in vztrepetajo v duetih, dvigih in poletih ptičk, ko jih ptiči dohajajo ali premetavajo po zraku, tleh ter poletijo z njimi, nošeni na krilih Erosa. Ne le roke kot prispodobe kril, ampak  tudi trepetanje dlani oznanja dvig nevidne, a tako poželjive energije moških želja, ki jih skuša Pisteter  uresničiti v prispodobi ptičje kletke, polne ženskega pernatega frfotanja, ki kar spominjajo na kurnike. In le kateri od moških ljudskega rodu bi se kar tako odrekel haremu lepotic?! Mogoče še plašni Euelpid! Temu primerno se je sprožalo tudi posamično hihitanje iz raznih smeri napolnjenega avditorija, da je končni aplavz sprožil vso nakopičeno energijo navdušenih gledalcev.
… … (Foto: Jelena Janković)
In znova se je Edward Clug izkazal kot subtilni slikar človeških emocij, ki jih živo, sarkastično in humorno poslikava v svojih koreografskih simfonijah na temo življenja tukaj in zdaj, ki pa je, kot kaže, ostalo povsem nespremenjeno še iz Aristofanovih časov, čeprav je bilo to skoraj petsto let pred našim štetjem.

View Gallery 8 Photos