Predstava Dance Amore obogatila našo plesno sceno; manjkal dramski preobrat!

Ob zadnjih poplavah naših pop glasbenih muzikalov na literarno in filmsko tematiko z nekaj bolj ali manj zaznanimi koreografskimi poslikavami so na sceno muzikala zanosno zakorakale tudi naše svetovne zvezde latinskoameriških (LA) in standardnih plesov (STA) ter uprizorile spektakularni plesni bum, plesni muzikal Dance Amore / Zapleši ljubezen v presežkih znanih ritmov ter glasbe izvirnih časov muzikala, s katero so svet zahoda bogatili prodani ter zasužnjeni afriški prebivalci, ki so na začetku 20. stoletja s svojimi glasbenimi ritmi tudi občutno prispevali k novodobni zgodovini ameriške glasbeno-plesne scene LA-ritmov, jazza, dixielanda …

Častni pokrovitelj predstave je predsednik republike Borut Pahor, ki je častno listino predal članom ansambla na dan odprtih vrat predsedniške palače 17. avgusta, ob letošnjem državnem prazniku priključitve Pomurja k matični državi, tudi pozdravil njihovo dobrodelno gesto; saj so vstopnice za predstavo namenili otrokom, ki jih sicer ne bi mogli kupiti in si ogledati njihove plesne uprizoritve.

Glasbeno-plesna predstava Dance Amore je nastala v režiji in koreografiji Jurija Batagelja, po njegovem scenariju ter ob asistenci režije Bora Sojarja Voglarja, tudi glasbenega oblikovalca predstave, pod okriljem produkcijske hiše Delphin Entertaiment Plc. in producenta za Slovenijo  Alemana d.o.o. V gledališkem listu beremo, da se piše leto 1947, ko se svet znova optimistično prebuja in na obrobju Brooklyna še nikoli ni bilo tako živahno. Dance Amore je že druga plesno-glasbena predstava Jurija Batagelja, prva The 50´s show je stekla leta 2007, obudila pa 50. leta minulega stoletja s praktično istimi plesnimi pari (tokrat le brez Katarine Venturini), ko so se ti še aktivno udeleževali športnih plesnih tekmovanj ter že takrat posegali po svetovnih vrhovih, tudi navduševali gledalce in polnili dvorane.

Glavni plesni akterji, naši znani tekmovalni pari ob tistih iz tujine, ki so bili ali pa so še del slovenskih plesnih dvoran, so: Andrej Škufca &  Melinda Torokgyorgy Škufca; Jurij Batagelj & Jagoda Batagelj; Matej Krajcer & Iwona Golzcak; Jernej Bernholc & Daniela Podgornik Pekič; Bojan Fesel & Gordana Grandošek Whiddon; Krzysztof Hulboj & Janja Lesar; Peter Majzelj & Maja Geršak. Nastopajoči predstavljajo posameznike in pare, ki so prebegli iz raznih držav Južne Amerike (Brazilije, Kube, Mehike, Venezuele), ki iščejo boljše življenje, so tudi vročekrvni in strastni ljubimci, so prijateljice noči, člani mafije, tudi kak mafijski boter je tu, pa nekdanji vojaški pilot, ki želi pozabiti vojne čase,  skratka ljudje, ki jih družijo barske luči in nočno ulično življenje.

Predstavi se plesni spektakel latinskoameriških ritmov, kjer ne manjka niti jazzovske substance, ki obenem steče v raznolikostih gibalnih oblik ter plesnih korakov boogy woogyja, mambe, sambe, swinga, pa še v brzicah salse in čačačaja, ki ga je Batagelj koreografsko dopolnil ter sugestivno izpolnil tudi z novodobnimi atraktivnimi in sodobnimi plesnimi oblikami časa ter povabil plesalce drugih plesnih zvrsti, ki so vtisnili mladostne generacijske like in sodobne plesne vložke: Miha Furlan, Tjaša Žibret, Petra Ravbar, Karin Putrih, Jan Marolt, Aljoša Moderndorfer, Nika Horvat, Tim Klemenčič. Ti mladi so predstavniki nove generacije priseljencev, katerih korenine posegajo v Italijo, na Irsko, ob njih tudi že pristni Američani, pa kak judovski poslovnež in pijani mornarček, saj mestna četrt Brooklyn leži na zahodu otoka Long Island.

Med nastopajočimi se prepletajo čustvene napetosti, ljubezenske strasti, ki se sveže mrežijo v povezavah ritmov in korakov ter jih v avtorskih  verzih povezuje ter napoveduje pripovedovalec in režiser četrtnih dogodkov Domen Valič, pesniška duša, hkrati tudi pretkani lastnik bara in  občasni lahkotni plesalec, ki v primorskem narečju in še pred spuščeno zaveso duhovito napove dogajanje v ‘Njuorki’, na obrobju najbolj naseljene četrti Brooklyn. Dvig zavese popelje gledalce na trg, obkrožen z barvito poslikavo mestnih hiš (oblikovanje scenografije Eva Kalinšek, Jurij Batagelj), na koncu ulice in ob robu odra so postavljene mizice s stoli, ki jih zasedajo gostje, nad njimi pa svetleči napis Bar.

 
Ob zvokih Gershwinove skladbe Amerikanec v Parizu stopi na plesno prizorišče Isabelle s kovčkom v roki, mlada Francozinja, ki je pobegnila iz Evrope v upanju na lepšo prihodnost. Lik Isabelle, ki odkriva svojo pevsko nadarjenost, je zaupan pevki Zali Smolnikar, zmagovalki TV-šova Slovenija ima talent 2015, ko jo je žirija oznanila kot talent, ki veliko obeta. Zala s svojim spevnim glasom oživlja pestrost popularnih svetovnih songov, tudi navduši s svojo razsežno interpretacijo, ki jo žal občasno moti šum premičnih mikrofonov, kar se lažje presliši pri tekstovni pripovedi.
Skromna in zmedena Isabelle sledi dogajanju na ulici, ko plesalci leteče preletavajo ulično prostornino in se vrstijo poskočni ter padajoči sodobni in poulični plesni segmenti, plesni vrvež pa neulovljivo ter vročekrvno razigran, ki kar spominja na plesno slikovitost izvirnih   muzikalov. Lastnik bara hitro opazi Isabelle in jo sprejme v bar, kjer naj bi delala, "saj delo krepi", ampak kaj ko ima tudi ona srčne utripe in sanje ter plesne in ljubezenske želje, ko pač prevlada njena zakrita človeška nrav, zavoljo katere pride do obračunov in umora ljubezni, tako da mora na koncu zapustiti to barsko prizorišče Brooklyna.

V koreografiji se spretno ter dopadljivo prelivajo različni glasbeni motivi ritmov in plesov, tudi jasno zarišejo in predstavijo zaplesani liki, še posebej njihova trenutna čustvena stanja, ki jih izvrstni plesalci odlične kondicije neutrudno vrstijo pa odrskem podiju; saj predstava traja praktično poldrugo uro in bi kak kratki časovni rez tudi zaželeno prispeval h gradnji kompaktnega dramskega loka. V strasteh plesne rumbe navdušujoče zapleše plesni par Škufca, medtem ko angleški valček preletava oder v LA-ritmu in eleganci izvedbe Jerneja in Danijele, Jurij in Jagoda pa v čustvenih hitrostih svojega paso dobla uprizorita plesno rapsodijo vročične španske arene. Na oder najprej stopi on, toreador, ki začne svoj ples junaških moči z nevidnim bikom, ko obrača svoje rdeče ogrinjalo in privabi skupino šestih plesalcev, ki mu sledijo ter uprizarjajo zračne vrtince plesnega rdečila, kar zvabi še mladenke in se že zvrstijo leteči koraki paso dobla, ko par Batagelj očarljivo vzleti v svojem plesnem vrtincu.

Gledalci so navdušujoče ploskali že kar na odprti sceni, in to praktično po vsakem prehodu iz ene plesne skice v drugo, ki so se vešče in dopadljivo vrstile, ko so plešoča telesa pesnila svojo plesno poetiko ter v ritmih giba kovala verze o ljubezni. Plesalci so z vsakim gibom in v hitrostih zlivanja z glasbenimi ritmi sugestivno kreirali lastna notranja občutja, njihovi pogledi pa živo leteli ter vabili. Medtem ko so njihove partnerice, plesalke, v svoji plesni plastiki izražale žensko mehkobo in voljnost, tudi ko so občudujoče lahkotno vzletele v dvigih in višajih  akrobatskih ravnotežij: ko znajo svojo energijo odskoka posrkati iz talne površine, pa čeprav v salonskih petkah. Plesni pari latinskoameriških in standardnih plesov so se v plesni poetiki predstave Zapleši ljubezen zlivali in zlili v gibalno enost, v duete zaupanja ter spoštovanja, tudi ko so se usmerjali na druga plesna obzorja, je bilo občutiti njihovo plesno specifiko ritma in gibalne, življenjske izpolnjenosti v brezčasni kostumski barvitosti (kostumografija Jurij in Jagoda Batagelj).

Dramaturgija predstave (Domen Valič in Jurij Batagelj) je torej zasnovana na ljubezni in plesu, vse dotlej dokler se ta ne prelevi v boje za partnerje, ko se med nežnejšim spolom razlije grenkoba ljubosumja in se uprizori navidezni pretep, sicer dokaj medlo zasnovani segment v stilu in ob glasbi opere Carmen. Ko pa posežejo še mačo strasti, se zgodi celo umor, ki se ob koncu in v glasbenem segmentu Carmine Burane izkaže za umor ljubezni. Konec zavretih ljubezenskih strasti se logično zaključi, vendar pa ne tudi dovolj jasno dramsko zaokroži, ko ne gre le za plesno obliko  ampak že za odrsko izpoved, ki zahteva bolj poglobljeni gledališko-dramski ali koreografski pristop.
Dance Amore je predvsem predstava LA-plesnega ritma ter izvrstnih dosežkov plesalcev v stilu njihovih tekmovalnih programov, ki si ga ljudje želijo in jih zavoljo svojih čustvenih nabojev ter plesne elegance ta stil tudi navdušuje. No, v uri in tri četrt nizanja le kratko koreografsko stiliziranih plesnih strasti brez večjih dramskih zapletov, ki se sicer izpostavljajo v pripovednih verzih, tudi uprizoritev ob dani časovni dolžini izgublja na dramaturški gradnji, ki na koncu močno upade ravno zavoljo predolgega snovanja in izkazovanja plesnih bravur, kajti ko je nekaj izvrstno, potem ne more biti v neskončnost izvrstno, mora se zgoditi dramski preobrat, če tega ni, potem je zaključek tisti, ki predstavi da potrebno pikico na ‘i’. Žal je tokrat, kot je že nakazano, ravno scenski zaključek zatajil, čeprav se dramski preobrat sicer zgodi, vendar stisnjeno nekje v kotu bara v naivni in nerazločni artikulaciji gibalnega minimalizma, ko se celo poseže po tolikokrat prežvečenih zaključkih uprizorjenega nošenja izvajalcev na produkcijah mladih plesalcev ali navijaških plesnih skupin. Za dovršeni dramski okvir odrske plesne predstave bi vsekakor bil dobrodošel strokovni režijski prijem, izkušeni režiser. 

Predstava Dance Amore / Zapleši ljubezen je v siju zaplesanih strasti in odrske svetlobe (oblikovalec Klemen Kranjc) obogatila našo plesno sceno z novim plesnim spektaklom navdušujoče izvedbe v fuziji plesnih stilov in v scenski  obliki muzikala, ko je še pred koncem zaključne scene gledišče kar povzdignilo na noge in so plesalci svojim gledalcem ob koncu ter za povrh podarili dodatne plesne segmente v zahvalo in navdušenje, ki ga bodo ob svoji dovršeni premierni izvedbi prav gotovo želi tudi še naprej.   

View Gallery 12 Photos