Ana Mesec tokrat razmišlja o ponosu in začenja svojo kolumno s citatom iz Biblije!
“Pred razsulom hodi napuh, pred padcem ošabnost duha.” (Pregovori 16:18) Tokrat začenjam s pregovorom iz Biblije, ki nosi pomembno sporočilo za vse nas, ki smo tako radi velikokrat preveč ponosni. Celotno svojo plesno kariero sem ponos videla kot eno od zelo cenjenih kvalitet, ki naj jo ima plesalec. Že mlade plesalce se uči, da se mora na plesni parket priti ponosno, z dvignjeno glavo in odprtimi prsmi. Pa hkrati ugotavljam, kako hitro nam lahko ponos uide izpod nadzora zavedanja in se spremeni v napuh in ošabnost, ki nas zelo kmalu pripeljeta do strmoglavljenja.
Spomnim se veliko trenutkov, ko sem bila po kakšni uspešni tekmi zares ponosna. Počutila sem se, kot da sem končno dokazala svojo vrednost, da mi je uspelo, da sem nekaj dosegla. Lahko bi rekli, da je bil občutek, kot da sem dosegla Boga. In morda sem ga v nekem trenutku res, pa sem kljub temu že takoj naslednji vikend drugo tekmo odplesala prav katastrofalno. Realnost, da se v slavi in uspehu ne morem kopati prav dolgo, ker življenje teče naprej, me je velikokrat pribila na tla. Spomnim se, da je ta realizacija včasih prišla že na prvem treningu po tekmi, ko sem ugotovila, da je ne glede na uspeh minulega vikenda še vedno toliko stvari, ki jih lahko v svojem plesu izboljšam in nadgradim. Včasih je to prišlo kot spodbuda, spet drugič kot nadloga. Ker vsak si kdaj zaželi, da bi se lahko po enem uspešnem skoku na višjo stopničko v življenju malo ustavil in užival v svojem dosežku brez skrbi, da mora še veliko novega dela opraviti. Ja, proces se pravzaprav nikoli ne konča in vedno je še kaj treba narediti.
To sem opazovala tudi pri drugih plesalcih, kar tako generalno se je kazalo, da je bil lahko prvi trening po neki uspešni tekmi zelo pozitiven, sproščen, dokler se ta sproščenost ni zelo kmalu preobrazila v lenobo ter potem hitro v brezvoljnost in izgubo motivacije. Ali pa drugače, ko človek jadra na svojem ponosu, ga lahko odnese v višave, tako zelo visoko, da izgubi stik s tlemi in pozabi, da v življenju nič ne traja večno in se s časom vse spreminja. Da v življenju ni vse potica, kot pravi slovenski pregovor. In tako preveč ponosen človek hitro pade nazaj na tla in včasih ga to kar precej boli. Se tudi meni še vedno dogaja, pa čeprav v drugačnih življenjskih situacijah kot prej.
Danes se mi zdi veliko pomembneje ozaveščati kvaliteto ponižnosti, ki je v svetu kar precej redka. Tudi jaz sem ponižnost še ne dolgo nazaj videla skupaj z manjvrednostjo ali nesamozavestnostjo, pa zdaj ugotavljam, da je zares veliko več kot to. Imeti sposobnost, da po kakršnem koli uspehu ne izgubiš ponižnosti, se mi šele zdi res pravi uspeh. Ponižnost vidim kot sposobnost, da uspeha ne pripisuješ samo sebi in ga jemlješ za svojega, si z njim ‘bildaš svoj ego, kot bi to rekli danes. Da ozavestiš, da ti ta uspeh nikakor ne pripada, saj ga lahko že jutri doseže nekdo drug, in da je hkrati za tabo toliko ljudi, ki so pripomogli k temu uspehu. In tukaj ne mislim samo soplesalca, trenerjev, staršev, sodnikov, gledalcev, ampak hkrati razmišljam tudi o nečem višjem, kar ti je dalo priložnost, da si po vsem srečnem spletu okoliščin ravno ti tisti, ki v tem trenutku lahko uživaš ta uspeh. Zato je tako zelo pomembno, da se spomniš in se v srcu zmeraj zahvališ za to priložnost, ki ti je bila dana.
Poleg tega pa naj samo še razjasnim, da se mi ne zdi nič narobe s tem, da plesalec na parket pride z dvignjeno glavo in odprtimi prsmi. Čutim pa, da ob tem raje uporabim besedo dostojanstvo, kot pa ponos. Dostojanstvo vsebuje veliko več ponižnosti in hvaležnosti, ponos vsebuje aroganco in napuh. Dostojanstvo je sposobnost čutiti svojo lastno vrednost ne glede na zunanje dejavnike, ponos pomeni pridobiti občutek lastne vrednosti zaradi zunanjega faktorja. Tako to razumem jaz in zato se trudim (včasih uspešno, včasih ne) živeti in spodbujati druge, da živijo dostojanstveno, ponižno in hvaležno. Uspeti odložiti svojo bleščečo krono in vsaj za trenutek spustiti svojo glavo v iskren priklon je verjetno eden največjih uspehov, ki jih današnji človek lahko doseže.