Pogled nazaj. Ples na odru upora

Leto 2013 je bilo leto plesnega upora. Csaba Molnar je skreiral predstavo 68.

Leto 2013 je bilo leto, ko demonstracije dobijo svoj zrcalni odsev na sceni plesne umetnosti. To je bilo leto skoncentriranega spomina in upornega manifesta, je bilo leto uporov.

Balet upora Leje Jurišič.
Upor je kot prva na sceni zavela Lea Jurišič v sodelovanju s Petro Veber sicer že ob koncu leta 2012 s svojim belim tutujem – Balet upora, kot je imenovala svoj ples nabiranja plesalčeve kondicije, ki pripelje do znanih izklicnih gesel ulične mase – upornikov, pa vendar oplemenitenega s klovnovskim navdihom žvečenja naslovne strani časopisa, sliko neprebavljive demokracije, in Balet upora je svoj uporniški ples vel po odrih celo leto 2013. 
Upor svetu Eme Žurej.
To je tudi leto, ko Nina Meško, svetovalka za ples pri JSKD RS in umetniška vodja mednarodnega tekmovanja Opus 1, plesna miniatura, razpiše temo upora za vse starostne skupine mladih plesnih ustvarjalcev in jih še posebno spodbuja k plesu: Vsi marš na ples – Ples in upor. Le koliko zanimivih tem o uporu in upiranju so nabrali mladi plesalci s pomočjo svojih mentorjev, od upiranja staršem, šoli, bratom, sestram, obujanja kmečkega upora, nesoglasij, uporu simbolom, proti reklamam, do resnih pogledov na družbena dogajanja tistih starejših in že zrelejših plesalcev: Razpotja / Kaja Vajdetič, Dovolj! Jaz sem le… / Filip Štepec, Na svetu kako? / Klara Drnovšek Solina, Tornado mojih misli / Ajda Jenkole, Upor svetu / Ema Žurej, Ustavite svet, izstopila bom! / Veronika Valdés, Govor in stena / April Veselko, Proti času / Samo Uršnik, Nemogoče solze / Naomi Novak … ali o odnosu in statusu žensk – Ženske, zakaj? / Enya Belak.
Tina Dobaj Eder v Namišljeni resnici.
O problematiki žensk, o zatrtih potencialih, vdanosti, intimnih bojih z usodo, pritiskih družbe se v žensko aktualno problematiko ni poglabljal samo Festival Mesto Žensk, ampak s prefinjeno žensko plesno in koreografsko poetiko sta spokorni psalm in psalm osvobajanja zapeli v poeziji giba in igre plesalka Tina Dobaj Eder in režiserka Maja Milenovič Workman v svoji predstavi Namišljena resnica.
Leja Jurišič in Teja Reba.

Žensko podobo sta luščili in do biti izluščili Lea Jurišič in Teja Reba ter enakopravno postavljali v bok razgaljeni moškosti, nič manj kot ona druga stran pa suvereno cedili ter izcedili življenjsko tekočino v humorno zasnovanem duetu ženske kljubovalnosti in ljubkosti, v odrski  melodiki dveh vabljivih siren ter v svoji novi uprizoritvi Med nama.
Ana Pandur Predin v Anatomiji srečanj.
O ženski intimi treh starostnih generacij, o samoti, iskanjih sebe in razmišljanjih o junakih drugega spola je zavela svoj koreografski vetrc  Slovenka in Parižanka Eča-Etcha  Dvornik v plesni ekspresiji treh plesalk: v otroški igrivosti odlične plesne prezence Mojce Majcen, v čutnem dozorevanju mladosti in izlivu Urše Rupnik ter v viziji zrelosti avtoričinega plesnega portreta.
Klic gozda in plesalki Urša Rupnik ter Mojca Majcen.
O ženskih čutnih globinah v objemu vročekrvnega flamenka in v iskricah sodobnih plesnih trendov je svojo žensko zavela še Ana Pandur Predin v avtorski predstavi Anatomija srečanj.
Sramota Maje Delak.
Na začetku leta 2013 je po dveletnem premoru nastopil tudi čas aktiviranja plesnega festivala Gibanica, ki bi se glede na letošnji izbor  lahko preimenoval v festival konceptualnih uprizoritev in performansa; ko se v prvi vrsti ne izpostavlja plesna forma, temveč tematika, kjer  gibanje največkrat tudi površno izpostavlja. Na tej Gibanici pa se je zgodilo, da je posebej imenovana strokovna komisija izbrala za najboljšo uprizoritev predstavo, ki ni bila del glavnega, ampak spremljevalnega programa, in to predstavo Maje Delak Sramota, gledalci pa so ravno tako iz spremljevalnega programa izbrali še svojo naj predstavo Eden Male Kline. Dobro bi se bilo vprašati, če se je mogoče zgodil upor proti uradni programski selekciji in izboru med 41 prijavljenimi, od tega izbranih osem predstav v glavni in tri v spremljevalni program, ali pa je to bil enostavno upor proti trendu sodobnega konceptualizma na (ne)plesni sceni. Nedvomno sta si obe predstavi nagrado povsem zaslužili; in bi si jo tudi kaka druga, ki ji ni uspelo priti v festivalski program. V teku leta pa je na površje izplavala informacija, kako si sodobni plesalci želijo vse bolj plesati in vse manj postopati po sceni, dejstvo pa je, da si tudi kulturna srenja želi kvalitetnih plesnih predstav; kot bi se plesna scena zasitila uprizoritev neverbalne – konceptualne tematike. Kdo potem upravlja z Gibanico, festivalom sodobnega plesa? Pa ja ne strici iz ozadja?! Dokaz tovrstnemu razglabljanju je tudi navdušenje gledalcev na predstavah in festivalih obogatenih s plesom, še zlasti ustvarjalcev francosko govorečih poljan, ki jih še posebej bogati svojstven in prefinjen plesni – francoski šarm; jim sledijo na velikih in malih odrih, v gostujočih predstavah in na naših rednih festivalskih programih, kot so v prvi vrsti Front@festival, Plesna Vesna in Co-festival.
Plesalci Kjara’s Dance Project v Razpotjih.
Tudi zadnja premiera Kjare Starič, poročene Wurst, je s plesalci skupine Kjara´s Dance Project, izurjenimi baletnimi plesalci, tudi  tekmovalci plesnih klubov, polnila dvorane s predstavo mladostne plesne lirike Razpotja in plesalci: Lizo Šimec, Katarino Čegovnik, Simono Kočar, Drejcem Dergancem, Matejo Železnik, Majo Sonc, Ado Bergant, Anjo Moderndorfe, Živo Vrečko, Barbaro Žvar, posebej pa je izstopal solist Jure Gostinčar
Politika plesa koreografa Matjaža Fariča.
Zgodovinski čas študentskih uporov na začetku 70-tih minulega stoletja je kar trikrat zakorakal na gledališki oder. Koreografa in režiserja Matjaža Fariča je duh uporniške mladine 70-tih, ki se je začel z disco glasbo, inspiriral za predstavo plesnega upora in uporniških misli The Politicas of Dancing – Balkon, predstavo političnega, salonskega valčka, ki se najbolje opazuje in drži pod kontrolo z balkonskih nad-polic.
Predstava 68 Gregorja Luštka in Rosane Hribar.
Po konceptu Iztoka Kovača in v koreografiji Rosane Hribar & Gregorja Luštka je s plesno skupino EKG v sestavi: Luke Thomas Dunne, Ide Hellsten, Benze Mezei, Ana Štefanec in Tamás Tuza nastal koreografski svit revolucionarnih spominov in zmot  68´/ Ni manifesta. Isti čas z istimi plesalci, vendar pod drugim zornim kotom, je osvetlil nekdanji član EKG Madžar Csaba Molnar v svoji predstavi 68´/ Dramaturgija upora. Premiera obeh uprizoritev se je zgodila na Festivalu sodobnega plesa in performansa Pajek, kjer se je predstavil še Matej Kejžar s svojim solom Hit, ko se je upiral sili zemeljske teže na rezinah ravnotežnih stanj in je raziskoval gibalne omejitve, torej svoj lastni fizični upor.
Korak v dvoje po Pii in Pinu.

Plesni zgodovinski spomin se ni spopadal samo z aktualnim uporništvom, ampak se je v koreografski poemi Gregorja Luštka & Rosane Hribar razlival tudi po ustvarjalnem opusu naših dveh in mednarodnih velikanov plesne umetnosti Pie in Pina Mlakarja, v predstavi Korak v dvoje po Pii in Pinu, v skicirki  življenjskega in ustvarjalnega para Mlakarjevih ter v povezavah s plesno sodobnostjo. Predstava je častno odprla lansko Boršnikovo srečanje na Velikem odru SNG Opere in baleta Maribor, predvsem pa domiselno obrisala prah z obloženih polic ustvarjalnega opusa Mlakarjevih, ki se ga nikakor nočeta lotiti naši dve baletni instituciji in ki še vedno zna zaživeti v sosednji državi ter na odru HNK Zagreb; še dobro, da imamo murskosoboški Zavod Flota, ki je bil producent predstave in novomeški Anton Podbevšek Teater, ki se je pozneje priključil kot koproducent predstave.
Tulkudream Tanje Zgonc.
Vesoljnega spomina, zemeljske bridkosti in sanj duhovne človeške preobrazbe se je lotila avtorica in koreografinja Tanja Zgonc v svoji predstavi Tulku Dream / Sanje Tulkua, jih obujala v belini buto plesa in plemenitila s svojo plesno ekspresijo, zavela v vrtincu plesnega inventa Rosane Hribar ter v umetniški video poslikavi režiserke Eme Kugler, na oder PTL pa vklesala plesno umetnino.
Goran Bogdanovski in Parados.
Tudi predstava Parados v koreografiji Gorana Bogdanovskega na odru Stare Elektrarne – Elektro Ljubljana in v izvedbi gojencev Fičo baleta povezuje zgodovino z današnjim življenjem. Naslov Parados oznanja vstopno pesem zbora v starogrški drami, asociira pa na uverturo in pomen vhodov ter izhodov. Bogdanovski je v Paradosu razgrnil slikanico bogov in kipov stare Grčije,v duhovitih gibalnih poslikavah  ljudskih (božanskih) karakterjev in novodobnih življenjskih stanj.
Sokol v adaptaciji Janeza Janše in Iztoka Kovača.
Leto 2013 je tudi leto plesnih obletnic! Dvajset let ustanovitve mednarodne plesne skupine En-Knap je praznoval njen ustanovitelj in gonilno kolo Iztok Kovač s prenovo svoje plesne didaktike Pozor, hud ples! in s predstavo zanimivega plesnega izpraševanja SOKOL, ki je stekla v retoriki giba in besed med režiserjem Janezom Janšo / E.H. in koreografom, plesalcem Iztokom Kovačem. SOKOL je zavibriral spomine in  izostril pogled na prehojeno plesno pot Iztoka Kovača, ko je prvič pred 22 leti uprizoril avtorski solo Kako sem ujel sokola. V spomin na skupne začetke pa sta na odru Španskih borcev obletnico En-Knapa počastila tudi velikana sodobnega plesa, koreografa Anne Terese De Keersmaker in Wim Vandekeybus z obnovo in predstavitvijo dveh kultnih predstav tistih dni Rosas Danst Rosas in What The Body Does Not Remember.
Sijaj Branka Potočana.
 
Dvajsetletnico koreografskih uspehov na plesni sceni je slavil tudi plesalec, koreograf in ustanovitelj plesne skupine Fourklor Branko Potočan in jih obujal v uprizoritvi plesnih spominov Sijaj, zgradil pa skupaj s svojimi kolegi ter soustvarjalci tega  zgodovinskega obdobja, z Jano Menger, Tino Janežič, Sebastjanom Staričem in Dušanom Teropšičem. Potočan je v svoj projekt Sijaj vpletel tudi plesalce mlajše generacije, ki so se plesno nadgrajevali pod okriljem Fourklora: Tamara Polanc, Tina Rozman, Veronika Valdés in Enya Belak.
Remake koreografije Solo Matjaža Fariča.
Na odru pod zvezdami LGL je koreograf in režiser Matjaž Farič svoj Solo izpred dvajsetih let ponovno spravil na plan, tokrat v izvedbi izbranih plesalcev novih plesnih generacij, jih uril in soočal s svojim zgodovinskim plesom. Predstava Solo se je kot delo v nastajanju zgodila 19. decembra, nastopali pa so: Barbara Kanc, Katja Legin, Kristina Rozman, Hygin Delimat, Leon Marič, Matic Bobna, Kaja Janjič, Jana Menger, Urša Rupnik in Matevž Česen.
Jasna Knez je prejela nagrado Društva za sodobni ples Slovenije za življenjsko delo.
Kaj se je novega pripetilo na sodobni plesni sceni?
Društvo za sodobni ples Slovenije DSPS je to leto prvič podelilo stanovske nagrade za najboljše dosežke in izvedbe na področju sodobnega plesa. Nagrade so podelili na zaključni slovesnosti Gibanice, in kot so obljubili, bodo sledile vsake dve leti ob zaključku Gibanice in na podlagi pisnih predlogov. Prvi prejemniki stanovske nagrade, poimenovane po preminuli plesalki, koreografinji in ustanoviteljici PTL Kseniji Hribar, so: za oblikovanje – Petra Veber / scena, Luka Prinčič / zvok, Igor Remeta / luč, Samo Selimović za plesno produkcijo, Žiga Predan / producent, Pia Brezovšek / plesna kritika, Enya Belak, Veronika Valdés, Jerca Rožnik Novak, Maša Hwalina / perspektivne plesalke, Matia Ferlin / koreograf, Mala Kline / koreografinja, Teja Reba in Lea Jurišič/ za koreografski tandem, Loup Abramovici /plesalec, Maša Kagao Knez / plesalka, in za življenjsko delo / Jasna Knez.
Maša Kagao Knez je s predstavo Dia Diass Diaspora nastopila na silvestrski večer v Cankarjevem domu in simbolično odprla novo plesno leto.
Maša Kagao Knez je s svojo novo plesno predstavo Dia Diasso Diasspora v plamenih plesa, petja in ritma s soustvarjalci in plesalci (Dalando Diallo, Jean Kondé, Soizic Mugent, Malin Margaret Wiskari in Daudet Fabrice Grazai) zaključila plesno leto 2013, in to prav zadnjega decembra v sklopu silvestrskih predstav Cankarjevega doma na odru Linhartove dvorane. Enourna predstava Dia Diasso Diasspora po svoji kulturni in umetniški strukturi povsem izstopa iz omenjenih vsebin in okvirov plesne produkcije leta 2013, je kulturna manifestacija raznolikosti in enotnosti, stkana iz vrhunskih umetniških izvedb glasbe, ritma, šolanih vokalov, plesne srčnosti in človeških usod, ki jih vseskozi izpolnjuje življenjski optimizem. Dia, Diasso, Diasspora je bila pravšnja plesna popotnica za leto novih uspehov in pričakovanj, za plesno leto 2014.

View Gallery 19 Photos