Plesno leto skozi moje oči

Vse deluje, kot da vsako leto hitreje mine, ker se res vse tako hitro ponovi. V plesnem žargonu bi se najbolje slišalo: ‘Še enkrat!’ Tekmovalna plesna sezona 2016 je bila za slovenske plesalce prav gotovo uspešna, saj so znova v skoraj vseh disciplinah modernih tekmovalnih plesov dokazali, da sodijo v sam vrh. Najuspešnejši so bili jazz, modern in show dance plesalci, takoj za njimi najštevilčnejši hip-hop plesalci. Tudi plesalci street dancea, electric boogija in breake dancea, kjer konkurenca ni tako številčna, so zelo uspešni na mednarodnih tekmovanjih.

Plesalci stepa in disca se prav tako ne predajo ter napredujejo iz leta v leto, čeprav jim preboj med najboljše le s težavo uspe. Pokalni turnirji so se začeli v nekoliko drugačnih zasedbah, nekateri plesalci so nehali tekmovati, drugi so zamenjali klube, tretji dobili nove trenerje. Vsaka sprememba prinese nekaj dobrega in tudi nekaj slabega, generalno je bilo letos začutiti svežino predvsem v art disciplinah. Novi-stari obrazi mladih trenerjev in koreografov so poskrbeli za pomladitev ter osvežitev. Tako smo lahko gledali končne izdelke na državnih prvenstvih z novo mero pričakovanj, medtem ko so se pri hip-hopu držali ustaljenih in preverjenih receptov. V disco danceu še vedno manjka veliko občutka za ritem, medtem ko so pri breake danceu in street danceu posamezne stvari žal premalo dodelane.

Tako kot s prvim pokalnim turnirjem prehitevamo novo sezono, tudi nekatere mednarodne tekme prehitevajo državno prvenstvo. V tem primeru nam točkovni sistem pokalnih turnirjev, za katere se zdi, da jih je vsako leto več, določa, kdo se bo uvrstil na evropsko ali svetovno prvenstvo, ali pa se na podlagi lanskoletnih rezultatov zgradi reprezentanco. Večkrat je tudi svetovno prvenstvo pred evropskim, in glede na subjektivnost, ki ostaja pri plesu zelo izrazita, se lahko zgodi, da je lahko rezultat v svetovnem merilu boljši kot v evropskem, čeprav bi bilo logično drugače, a pri plesu je res vsaka tekma popolnoma samostojna. Še vedno pa glavni dogodek ostaja skupno državno prvenstvo Plesne zveze Slovenije (PZS), ki se je letos odvilo tretjič zapored. Kot vedno do zdaj so tudi tokrat tekmovali plesalci vseh plesnih zvrsti, ki jih goji PZS, organizator pa je bilo Plesno društvo Libero z Azro Selimanović na čelu, ki je vpeljalo izrazito srčno noto, dalo topel občutek sprejema in večjo bližino plesalcem.

Nato je začela slovenska karavana potovati po Evropi, vse od začetka poletja do sredine decembra. Tekme, ki se odvijajo v bolj oddaljenih krajih, smo nekako primorani izpustiti, saj predstavlja to za večino preveliko finančno breme. Subvencije, ki jih za vsako leto podeljuje PZS, pa so žal zaradi prevelikega števila plesalcev prenizke, hkrati pa odvisne od rezultatov prejšnje sezone, finančnega vložka ministrstva za izobraževanje in šport ter Fundacije za šport. Glede na uspešnost na mednarodnih tekmovanjih se nam ni treba bati, da subvencij ne bi bilo, saj so naši plesalci postali kar 24-krat svetovni prvaki, 23-krat svetovni podprvaki in osvojili 16 bronastih medalj na svetovnem prvenstvu, hkrati pa imamo še 12 evropskih prvakov, 11 evropskih podprvakov in 10 bronastih medalj z evropskih prvenstev. Najuspešnejši v art disciplini so letos plesalci Plesne šole Bolero. V street disciplinah so tako kot lani najboljši plesalci iz Športno kulturnega društva Plesni studio Novo mesto. Najboljši plesalec je Kany Michel Obenga iz Športno plesnega društva Pro dance Studio, najuspešnejša plesalka pa Neja Horvat iz Plesnega kluba Urška, ki sicer trenira v novo ustanovljenem Plesnem centru Mimi. Glede na uvrstitve na državni in mednarodni ravni imam letos največ prvakov kar sam, sledi mi Žiga Sotlar iz Športno kulturnega društva Plesni studio Novo mesto. Poleg tega pa nekateri iščejo in se udeležujejo tudi različnih tekem izven IDO (mednarodne plesne zveze) in festivalov, ki so finančno podprti. Vsi tekmujemo in vsak se bori po najboljših močeh, in če bi se manj obremenjevali z drugimi, bi bili lahko še boljši. To naj bo moto in vodilo za novo tekmovalno sezono.

Vse več plesalcev in koreografov pa posega tudi izven okvirov tekmovalnih vod. Veliko več, a ne v takšni meri, kot bi si želeli, je videti plesa na slovenskih televizijah. Prav gotovo je k temu pripomogel tudi šov Slovenija ima talent, saj je lanskoletni zmagovalec te oddaje plesalec Jernej Kozan. Tako smo lahko tudi letos v omenjenem šovu videli različne plesne zvrsti, a v finalu le dve bolj ali manj plesni točki. Nekaj plesa je tudi na nacionalni televiziji v oddaji Vse je mogoče in ob različnih priložnostih, kot je na primer Evrovizija, kjer je danski plesalec, ki je nastopil ob naši predstavnici Emanuelli s koreografijo Anžeta Škrubeta, sprožil več negodovanja kot aplavza. Poleg televizije smo letos videli plesalce modernih tekmovalnih plesov tudi v gledališču. Nazadnje v Cankarjevem domu. Predstava Sanjska služba Željka Božiča je požela veliko navdušenje gledalcev, tudi Albedo Mitje Popovskega v Španskih borcih je bila prav tako odlična predstava. Najbolj srčna predstava je prav gotovo projekt Jadrana Živkoviča, ki je bil uprizorjen v Španskih borcih z naslovom Koraki v času. Inovativno, drugačno in novo pa so besede, ki jih lahko uporabim za dvojec Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek, ki sta premiero predstave Ejlijen Express odplesala v Plesnem teatru Ljubljana. Škoda je le, da tovrstne predstave doživijo le kakšno ponovitev, morda dve ali tri.

Morda je tudi to razlog, da plesalci odhajajo v tujino. Nekateri na šolanje, drugi pa se kar takoj soočijo in spoprimejo s kruto realnostjo v plesni industriji, kjer gre za vsakodnevno dokazovanje, in zato se tudi marsikdo kmalu vrne domov. V Ameriki in po svetu sta še vedno med uspešnimi Nika Kljun in Anže Škrube.

Tudi Viki Čerček že dlje časa deluje v Angliji, zdaj je v Londonu tudi Artifexov Žiga Mlakar. Aleš Čuček in Jure Gostinčar sta dejavna v plesnih kompanijah po Evropi, tako kot Jernej Bizjak, ki je letos doživel prvenec najprej v rodni Vrhniki, nato še v Plesnem teatru Ljubljana. Nina Masilo potuje ves čas s križarskimi ladjami po vsem svetu. Nazadnje pa je, tik pred novim letom, odšel v Los Angeles še Jan Ravnik. Še veliko je plesalcev, ki so zapustili premajhno Slovenijo. Tudi sam imam lepe spomine na tujino, a doma je najlepše. In kaj nas čaka doma: ‘Še enkrat!’ in marsikaj novega. Srečno 2017!

View Gallery 7 Photos