Plesna telesa kar v mestnem jedru

Jasna Knez zvita v ples. (Foto: Tone Stojko)

Urbane prostore so svoj čas dodobra barvno popestrili in s svojim gibanjem tudi razgibali otroci cvetja, njim so malce pozneje in z zamikom sledile neme figure domiselnih pantomimikov. Ti tudi v Ljubljani niso manjkali, ko so Čopovo ulico spreminjali v galerijo živih podob. Prvi so mestni urbani prostor uporabljali za svoj novodobni življenjski slog, drugi pa so si s klobučkučkom na tleh skušali tudi kaj prislužiti. Na začetku osemdesetih je Neja Kos, kot prva strokovna svetovalka za ples pri ZKOS / danes JSKD, na novo postavljena plesna poletja največkrat zaključila v plesni povorki tečajnikov, ki se je vila od Kongresnega trga po Novem trgu do Zlate ladjice in so plesalci poplesavali po Čevljarskem mostu …, pripravljali pa so jo priznani pedagogi tudi iz tujine, mnogi so tako prvič zajadrali v naše loge. To je bil pester poletni mestni dogodek, ki so ga spremljali gledalci na oknih bližnjih stavb in jim sledili ne le slučajni radovedneži ter turisti, ampak tudi večje število tistih, ki so spremljali najave tovrstnega dogajanja.

Na začetku osemdesetih prejšnjega stoletja je bila iniciatorka mestnega dogajanja svetovalka za ples pri JSKD Neja Kos. (Foto: Tone Stojko)
Plesalka, koreografinja in pedagoginja Jasna Knez je sredi osemdesetih poplesavala in s svojim telesom zapolnjevala urbana mesta rajnke Jugoslavije – praktično od  "Vardarja pa vse do Triglava". Jasna je ustvarjala gibalne instalacije in skulpturalne oblike inspirirane z okoljem, tudi cestne plesne improvizacije. Poleg večjih mest Jugoslavije sta s fotografom Tonetom Stojkom osvajala s skulpturami njenega telesa tudi velika evropska središča, kot sta Pariz in London …
Jasna Knez je v tandemu s fotografom Tonetom Stojkom ustvarjala plešoče mestne projekte …
Mateja Bučar, nekdanja članica baletnega ansambla SNG Opere in baleta Ljubljana, danes koreografinja in ustvarjalka sodobnih gibalnih ter vizualnih oblik, se je leta 2010 odločila s plesnimi instalacijami oživljati mestna okolja. Njen prvi zimzeleni zarez v okolje se je zgodil z video pedagoško instalacijo Bila bi Palma, ko so se na barviti video podlagi vrstile velike palme in so gledalci dobili enciklopedični poduk o tej botanični drevesni zvrsti vročih krajev. V enoličnost hladnega in pravokotnega mestnega urbanizma pa je Bučarjeva ob ediciji 5. Gibanice 2011, festivala sodobne plesne umetnosti, postavila svojo gibalno domislico prav na bele črtaste zebre ljubljanskih mestnih križišč. Zelena luč je naslov tega njenega cestnega projekta, ko se prižge zelena luč na semaforju in se sprosti pot za pešce, ob straneh pa svetijo obvezne luči zaustavljenega avtomobilskega prometa. Likovno zanimivo so se v teh trenutkih  izpostavljale nizke prostorske poševnice in linearni gibalni premiki nastopajočih performarjev med ravnimi pokončnimi linijami mestnih velikanov. S svojim projektom je avtorica popestrila tudi Mednarodni festival sodobnega plesa 7.Front@ 2012 v Murski soboti. Ob tem pa so tudi križišča Murske Sobote malce drugače zaživela in privabljala kar lepo število gledalcev, gibalno zapolnjevala pa jih je skupina plesnih performarjev: Dušan Teropšič, Manca Krnel, Nataša Kos Križmančič in Kaja Valenti.
Na festivalskem programu 7.Front@ se je dogajal tudi projekt Willi Dorner iz Avstrije: Telesa v urbanih prostorih, ko se je skupina pogumnih gibalcev in športnikov vratolomno zatikala v neopazne kotičke, se obešala na ograje ali drevesa, skratka s telesi zapolnjevala kotanje mestnega jedra.
Letošnje poletje pa je stekel že novi urbani projekt Mateje Bučar v produkciji DUM, ki opisno in domiselno naslavlja tovrstni nov dogodek: Neumestljivi Nedoumljivi. Dogajal pa se je v junijskih in julijskih poletnih dneh po točno načrtovanem razporedu po ljubljanskem mestnem jedru in v različnih urah dneva/dopoldanskih in popoldanskih: po Nazorjevi ulici, na ploščadi pred Metalko in ob Slovenski cesti, v zelenilu mestnih parkov ( Miklošičev, Argentinski …). S svojimi telesi so performarji ležali po ravnih površinah in viseli na klopeh, ležali na cestnih robnikih, se postavljali v vrsto in se razmišljajoče podpiral v belih ali oranžnih oblačilih: Aja Zupanec, Martina Ruhsam, Aleš Zorec, Ivan Mijačevič, Maja Kalafatič, Nina Partot Weis.
Mateja Bučar …
Zanimivo je bilo slediti skupini in komentarjem mimoidočih, ki so znali tudi začudeno obstati. Ko je zasvetil rdeči semafor ob ploščadi pred Metalko ter zaustavil avtomobilski promet in so telesa že zasedala svoje nenavadne in nepričakovane pozicije, se je kar nekaj avtomobilskih oken odprlo in iz njih sledilo zabavno komentiranje. Tudi ko so se akterji postavili pod cvetlične lonce reklamne poslikave SKB banke so padale besede; neznanec se je obrnil, jih še enkrat pogledal in mimogrede dejal: "Super, vendar žal na nepravem mestu." Neka gospa pa je zamajala z glavo in dejala, da se tudi tako služi … Tudi kak fotoaparat je posvetil, nekateri pa so začudeno obstali ob stoječi vrsti šestih plesalcev na Nazorjevi ali pa so se umikali in izogibali ležečim akterjem in jim tudi prepuščali svoj prostor na klopeh. Reakcije in nasmehi so kar sledili. Bili so to dobrodošli trenutki nenadne pozornosti, ki so znali preusmeriti še kako neželeno misel v vabljivi nasmešek.
Instalacije pisanih umetniških planjav so, kot kaže, zelo dobrodošle v današnji sivini prenatrpanih mest. Neumestljivi Nedoumljivi se bodo še naprej tudi v septembrskih in oktobrskih dneh umeščali v ljubljanske kotičke in gotovo obiskali še kaka druga urbana središča.

View Gallery 5 Photos