Ples z Marijo je film z nagrado beneškega festivala

Ni ravno pogosto, da v Sloveniji dobimo svoj umetniški plesni film, in to celo film s filmsko nagrado. Ravno to se je zgodilo filmu Ples z Marijo v režiji Ivana Gergoleta, celovečernemu dokumentarnemu filmu, ki je nastal v italijansko-argentinski-slovenski koprodukciji s producentoma Igorjem Prinčičem-Transmedio in Miho Černecem – Stara Gara, avtor glasbe je Luca Cuit.

Režiser Ivan Gergolet …
Gergoletov film Ples z Marijo je na 71. Beneškem filmskem festivalu postal prejemnik nagrade žirije civitas vitae, na naša platna pa prispel sredi marca – najprej v Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma, potem pa še v Kino Dvor. Od ust do ust plesalcev, sicer se v sedanjem času temu reče prek interneta, so letele spodbudne informacije za ogled filma. Film sem si ogledala 16. marca v Kinu Dvor in ga tudi zelo priporočam za ogled filma, ki promovira ples kot izraz in terapijo.
Skladatelj Luca Ciut …
Ples z Marijo je poetičen filmski zapis o človeku, o njegovemu telesu in plesu, ki daje moč, spreminja osebnost, človeka, ko je ples tudi  vsestranska terapija in je ustvarjalni zagon, ki spodbuja življenjskega duha. Film se začne s prihodom nasmejane, naravno razigrane Marije Fux, igrive gospe v starosti triindevetdeset let, ko se ob njej in po njenem plesnem studiu sprehaja filmska kamera.
Maria Fux …
Posnetki kamere odkrivajo odprte prostore in kotičke stanovanjske površine, ki so povsem zasedeni, zapolnjeni s plesalci, predvsem s plesalkami, ki svojo učiteljico dočakajo nasmejani, in se začne njena sproščena plesna vadba plesnih rok, vrtenje ter spodbujanje k lastnim gibalnim improvizacijam. Prostora je malo, tako da njenim besedam in poletu njenih rok tečajniki sledijo na mali površini prostih tal, le toliko je prostora, da se lahko posedejo eden ob drugem, gotovo pa število prisotnih presega 100. "Kdo ste?" sledi njeno vprašanje kot prvi korak k samospoznanju, nato že steče njeno poplesavanje rok, ko karizmatična Marija poustvari igro dežja, ritem padajočih kapljic ali privabi v spomin bivalni položaj ploda v maternici, tudi prve gibe dojenčka …
Tečajnice največkrat oponašajo njeno gibanje, ji sledijo v tempu in obliki, v taki množici bi bilo kako drugače tudi nemogoče. Pa vendar njena pojavnost med njimi in to gibalno vrvenje, valovanje rok, dviganje teles in spuščanje na tla, nasmejani obrazi prostoru in vadbenim oblikam vtisnejo bogato vsebino, ki se ji reče ljubezen do plesa, do giba.
Film bi moral biti na ogled vsem učencem, staršem, del učnega načrta, še posebej vsem tistim, ki se ukvarjajo s plesom, tudi s kako drugo fizično aktivnostjo; je terapija in je psihološka podpora. Pogovor z Marijo Fux je film, ki v scenariju filmske poetike barva atmosfero pozitivnih občutkov in učinkov. Vidi se, da je gospa Marija prevzela režiserja, da ji je kamera naklonjena, da je s srcem v tej svoji poziciji učiteljice in sogovornice. Kar težko je zaustaviti ta izvir poglobljenih nasvetov, njen tok misli in besed, to filozofijo bogatih življenjskih izkušenj, in se mogoče tudi zato kak kader proti koncu še podobno ponovi.
Film se impozantno zaključi z množico njenih plešočih učencev, ki povsem zasedejo široko avenijo in se v vrstah poskočno usmerjajo po osvobojeni asfaltni površini; in skupine v gibanju vedno prevzamejo. Ko se film zaključi, se misli še vedno pogovarjajo z njo, ko njene besede dajanj in svetovanj še kar nekaj časa odzvanjajo v ušesih. 
Njena življenjska zgodba je podobna zgodbam tistih, ki so živeli in plesali v njenem času, v tistih časih, ko je ples med dvema vojnama in po 50-tih dobil razpotegnjena umetniška krila. Marija Fux je rojena leta 1922, torej je generacija naše plesne učiteljice in koreografinje Žive Kraigher ( 1920-2011), njeni avtorski plesni utrinki, predstavljeni v filmu, pa še kako spominjajo na okroglo, krožno in tako ženstveno linijo, ki je v času nemškega ekspresionizma vodila k umetniškemu plesnemu navdihu. Rojena je v Buenos Airesu staršem rusko-židovskega porekla, ki so leta 1915 emigrirali iz Odese zaradi takratnih pregonov Židov.
Že od malega je vselej plesala, le da je zaslišala glasbo, čeprav je oče nasprotoval njenim plesnim željam, ji je vendar uspelo pri trinajstih priti do baletne dvorane. Pri petnajstih je prebirala avtobiografijo Isadore Duncan My Life in pridobila svojo življenjsko plesno spodbudo. Leta 1942 je ustvarila svoj prvi avtorski ples La ultima hoja (Poslednji list), sicer ples v tišini. Bila je mnenja, da se ritmi rojevajo v telesu, tudi v različnih oblikah zunaj telesa, ko ritem ustvarja gibanje v nas in zunaj nas, in da zato plesu ni vedno potrebna glasbena spodbuda.
Pri 31-ih se je odločila, da s pridobljeno štipendijo odide na šolanje v Studio Marthe Graham. Zaradi finančnih težav  ni mogla ostati dlje, dobila pa je popotnico od slavne Marthe Graham, ko ji je svetovala da poišče učitelja v sebi, da potegne najboljše iz sebe, in jo pohvalila kot dobro igralko.
V času med letoma 1965 in 1990 je plesala in poučevala ter se vse bolj posvečala zdravljenju s plesom, tudi postala mednarodno priznana strokovnjakinja po svojih plesnih terapijah za osebe s posebnimi potrebami, leta 2004 je izdala tudi knjigo z naslovom Kaj je plesna terapija. Med letoma 1962 in 1963 je bil njen učenec tudi mladi Jorge Donn (1947-1992), pozneje slavni Bejartov plesalec.
V filmu Ples z Marijo je bilo tudi nekaj izjemnih plesno doživetih trenutkov, in sicer njenih učencev, ki jim ni bilo dano, da se s svojim telesom gibljejo tako kot vsakdanji fizično zdravi ljudje. Plesala je ženska, ki je zaradi prebolele otroške paralize težko gibljiva, bil je to njen labodji spev v poziciji na tleh, izvirni gibalni utrip, ko je vse svoje občutke vtkala v svoj ples in je njen obraz prelepo žarel. Kako lepoto plesnih rok je zavela slepa plesalka; roke ne le čutne, ampak plesno izpovedne, ki lebdijo in se stegujejo do zadnjega diha. Tudi drugo slepo dekle je zaplesalo svoj ples, ki ni kazal, da ne vidi svojih prefinjenih gibov. Gluhonema Marija Garroda se je gibala v ritmu glasbe z izrednim občutkom za ritem, njena zgodba odraščanja pa ganljiva, saj je k učiteljici Mariji dobesedno prišla iz jame. Navdušil je tudi lepo grajen fant z Downovim sindromom, zaplesal pa kot izurjeni plesalec, in to le, če je bila ob njem njegova plesalka, dekle z enakim sindromom, ki je tudi uživala v plesu in zavela svoje plesne trenutke ob zvokih radia. 
Maria Serban, plesalka in protagonistka filma …
Ples ne pozna meja, in ker je temu tako, je režiser Ivan Gergolet tudi prispel do Marije. Njegova življenjska sopotnica, Italijanka Martina Serban,  je svoj čas bila ena od tečajnic pri Mariji Fux, ko je ta imela svoje plesne delavnice po Italiji. Martinina želja posneti učne ure svoje učiteljice in jih posredovati svojim učenkam je v končni fazi tudi botrovala temu izjemnemu filmskemu in poučnemu plesnemu dokumentarcu Ples z Marijo.
View Gallery 16 Photos