Ples v maskah Akademske skupine France Marolt

Akademska folklorna skupina France Marolt je 14. in 15. maja v Linhartovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma (CD) uprizorila svojo 68. Letno predstavitev. Ustanovljena je bila leta 1948, ime pa dobila po svojem ustanovitelju, našem prvem etnologu dr. Francetu Maroltu (1891-1951). Je tudi prva slovenska folklorna skupina, ki je med prvimi nastopila leta 1984 v takratni Veliki dvorani Cankarjevega doma Ljubljana, danes imenovani Gallusova. Lani so ob 67. Letni predstavi Rast obhajali 80 let svojega dolgoletnega umetniškega vodje, ki je skupino vodil med letoma 1965 in 2010, etnologa prof. Mirka Ramovša, ter v čast svojemu dolgoletnemu članu in vodji izdali brošuro z njegovimi koreografijami ter priredbami folklornih plesov, ki se sučejo okoli števila 100.

V času Ramovševega vodstva je akademska folklorna skupina postala prejemnica niza nagrad in priznanj, med najpomembnejšimi so: evropska nagrada za ljudsko umetnost 1974, zlati častni znak svobode RS, Maroltova plaketa, red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, zlata plaketa Univerze v Ljubljani, nagrada mesta Ljubljane in Župančičeva nagrada. Skupina je v vseh teh letih, od ustanovitve pa do danes, več kot uspešno predstavljala slovenske plese tako doma kot tudi v naši nekdanji skupni državi in na tujem, gostovali so skoraj po celi Evropi, tudi po drugih državah sveta: Alžiriji, Argentini, Egiptu, Izraelu, Južni Koreji, Kanadi, Siriji, Tuniziji in ZDA.
Skupina šteje danes 125 članov, med letom izvede tudi več kot 60 koncertov, manjših nastopov in delavnic, umetniško vodstvo skupine pa je po Mirku Ramovšu prevzel etnolog dr. Tomaž Simetinger, ki posega po novih scenskih in uprizoritvenih oblikah, kar je bilo opaziti tudi v predstavitvi njihovega letošnjega folklornega koncerta Inkognito, tako v zaplesanih skicah kot v scenskem oblikovanju. Pomen besede inkognito kaže na določeno pojavnost v ne ravno prepoznavni obliki, če gre za osebe, je to nerazpoznavna, skrita ali zakrita pojava, največkrat zamaskirana, lahko tudi pod drugim imenom. V gledališkem listu pa so zapisali: "Maske in plesi so ravno zato v sebi nosile nekaj prepovedanega, nekaj, kar so pripisovali svetu demonov in hudiča: nekaj, kar so skrivali in bilo skrito, kar je bilo inkognito."
Na sceni, okvirjeni z visokimi belimi panoji, na njih pa fotografije plesalcev v belih nošah slovenskega folklornega izročila, se uzre tudi čudna rdeča gmota. Tako oblikovana scena daje odru zračnost, tudi poudari iluzijo razsežnosti, sečišča poti, je kot križišče in središče srečavanja. Prav na sredi te se iz rdeče gmote prikaže hudič dolgega jezika in živalske kosmate pojave, je mogočen, poskočen in plešoč (avtor scenografije Urban Haber, dijak Srednje trgovske šole Ljubljana, smer aranžerski tehnik, njegova mentorica pa prof. Ksenija Sajovic, oblikovalka luči Nanja Bertok Dragić).
Tam, kjer pleše hudič in vabi na ples, kot se je to dogajalo 15.maja v krožišču poti na sceni odra Linhartove dvorane, pomeni, da na dan prihaja vse zakrito in skrito, tudi prepovedano, vendar pa zelo vabljivo in zaželeno. In v prvi hudičevi promenadi je poplesavala povorka zamaskiranih lisic, mišk, zajcev, malih in malo večjih živalskih mask, in kot je bilo leta 1905 zapisano v časopisih v Trstu o plesu v maskah: " Blestele so krasne toalete, obrazi so žareli v čistem veselju."  Tudi takrat so gozdne živali in vile plesale ter je ples v maskah dobil ime Poezija borovega gozda pozimi. Ples mask je nastal v koreografiji Mirka Ramovša, dr. Tomaža  Simetingerja, v glasbeni priredbi Julijana Strajnarja in Oskarja Stoparja. Ples steče uglajeno in po gosposkih šegah, ko se pari pozdravljajo in se priklanjajo, zavejejo valček in se znajo tudi pošaliti v nizkih počepih, v poskokih z noge na nogo, pač maskam primerno.
Predstava Inkognito je po odru vela različne slovenske pustne šege, tudi predstavila šemaste junake in nepridiprave, ki so strašili dobre ljudi  in ugrabili še kako žensko … ropotali, poskakovali in seveda zabavali. Vseh dvanajst koreografsko zasnovanih folklornih skic je preletavalo oder, kot bi jih veter nosil po vaških ulicah ali od trga pa okrog na okrog, tudi daleč za zaveso in spet nazaj. In seveda toliko časa, kot se je hudiču zahotelo, pač dokler ni vsakič znova preganjal ali pregnal plešočega veselja na odru, ko pa so bili vsi okuženi s šemami in rajanjem pod maskami, da svojega plesnega prizorišča ne bi niti zapustili.
Plesalci in glasbeniki, člani in članice Akademske folklorne skupine France Marolt, so plesali, peli in igrali v ansamblih pod vodstvom Kristine Šircelj in Hane Brezovnik (vodji plesnih skupin), Jasne Žitnik in Petre Trobec (vodji petja), Matjaža Ponikvarja in  Mateja Kraglja (vodji orkestrov), za ton je poskrbel Marko Turel, svetovalec pa Teri Sedej. Dr. Tomaž Simetinger je bil tudi mentor šestim koreografom mlajše generacije (Taša Štrukelj, Valentina Matjašič, Anja Cizel, Nika Pučnik, Jasna Pinoza in Anže Kerč), ki so pod njegovim vodstvom ustvarjali v projektu Plesni inkubator, s katerim želijo izobraževati in spodbujati mlade člane h koreografskemu (po)ustvarjanju, kot so zapisali v gledališkem listu.
Prvi skici so sledili Sovrniki v koreografiji Taše Štrukelj in v maskah poimenovanih sôvre v teku in ropotu še iz predkrščanskih časov, sicer pa plesali ob pustu v Kobaridu z zvonci in udarjali po raznih predmetih, tokrat po kovinskih kanticah, tudi tisti za mleko, uporabni v minulem stoletju, ko ni bilo še avtomatov za sveže kmečko mleko. Dekleta so bežala pred njimi, eno so le ujeli in namazali s sajami, menda včasih tudi z živalsko krvjo, potem pa fantje v beg, ona pa na čiščenje. In so že privihrali novi plesalci, fantje s klobuki in one v dolgih krilih z obveznimi predpasniki, plesal,i da so odzvanjali koraki, in se vrteli ter poskakovali, godci pa igrali. Na red je bila še ena najstarejših mask na slovenskem, tudi iz predkrščanskih časov, bila sta jelen in medved, ki sta se, kot pravijo, največkrat pojavljali z godci na zabavah, tokrat pa zaplesali v koreografiji Valentine Matjašič in ob glasbeni spremljavi Oskarja Stoparja.
Nekaj posebnega pa sta vsekakor bila dobrepoljska ženin in nevesta (koreografija dr. Tomaž Simetinger, glasbena priredba Oskar Stopar). On ves sladek, ko vabi in pleše okoli svoje rdečelične velikanke, ki se zna kar vrteti, in to vse za en sam poljub, za katerega je še pručka prenizka. Potem se je iz avditorija razlegel gromki smeh, ko so one bile prav po žensko vabljive in sila spogledljive, tudi za glavo višje od svojih poskočnih spremljevalcev, v koreografiji Narobe svet Anje Cizel in na glasbeno priredbo Petra Vendramina. Zabavni ples v maskah, kjer so moški preoblečeni v ženske in one v moške, seveda zamaskiranih obrazov, je prav gotovo ena najpogostejših šeg naših krajev.
Hudič si je priboril še eno svojih  vlog, opazoval je ženske, kako plešejo in pojejo, in si je eno vzel na piko, najbolj lično gospodično s slamnatim klobukom, z njo zaplesal, tudi odplesal z odra. In so že zadonela kravja zvona, ko so tekali ter poskakovali blumarji s Črnega vrha v Nadiških dolinah in so s  palicami ropotali ter zaplesali v ritmu, ob zvonjenju pa magično prispevali k dobri letini (koreografija Nika Pučnik). V koreografiji Jasne Pinoza in v glasbeni priredni Petra Vendramina so zaplesali zajčki iz Haloz, maske prastarega simbola rodnosti. Hodili so ob harmonikarju od hiše do hiše in oponašali gibanje zajčkov, na odru pa s svojimi "šapicami" poskočno poplesavali.
No, vrag je imel spet svoje prste vmes in sta jo po odru ubrala še črna vrana ter slamnati človek. Prispeli sta tudi belokranjski maski, velikan in pritlikavec okroglega trebuščka, ko vedno mali človek zmaga s svojo premetenostjo (koreografija Anže Kerč, glasbena priredba Nina Volk), in so se po belokranjsko zavrteli plesalci ob zvokih tamburic. V koreografiji dr. Tomaža Simetingerja in v glasbeni priredbi mladega Oskarja Stoparja je sledil ples Brodljar, Bruljer, Braja, veselo rajanje ob nespametnih maskah, ko so si zamaskirani ljudje lahko veliko tega privoščili.
Na koncu te enourne folklorne barvitosti ob navdihu domačih šeg z maskami pride čas, ko se mora tudi hudič posloviti, ko se zamegli in zakrije na sredi odra v svojo prvotno rdečo gmoto. Ko pa so maske odvržene in je hudič končno razkrit, se ob zaključku te plesno in koreografsko pestro zasnovane predstave slovenskih pustnih šeg še enkrat zlijeta ples in pesem v slovo ter ob  navdušenju gledalcev.
… (Foto: Peter Košenina/ Facebook)
View Gallery 20 Photos