Ples v letu 2012. Leto zmernega padca

Droge so me obdržale pri življenju avtorjev Jana Fabra in Antonyja Rizzija.

Pregled sodobnega plesa v letu 2012 najprej navrže najbolj grozljivo, žalostno in nesramno potezo: ukinitev sodobno plesne inštitucije. Svež embrio, ki ga je v zadnjih izdihljajih potrdila prejšnja vlada, je nova pokopala, še preden je zaživel. Aroganca nerazumevanja področja, ki ga pokriva super minister za vse možne zadeve, je na področju plesa z ukinitvijo ne samo centra, temveč tudi nekaterih projektnih razpisov dosegla najnižjo točko do zdaj. V skladu z rezanjem in varčevanjem na vseh področjih, predvsem pa tistih, ki skrbijo za izobraževanje, ustvarjanje in so v domeni javnih dobrin. Država je letos popustila na vseh segmentih, kjer nas bi morala zastopati in servisirati kot del javnega ustroja. Država je tudi zaradi in za nas in ne obratno, kot kažejo dnevne histerije trenutne vlade.

Janez Janša …
Režiser Janez Janša je na debati v programu CoFestivala hitri manever ukinitve inštitucije pokomentiral nekako tako, češ, a vam ni bilo jasno, kaj se bo zgodilo s sodobnim plesom, potem ko so ukinili urad za enake možnosti marca letos. Ko začnejo posegati v pravice žensk, družin, je umetnost ena od bližnjih poti k vitki državi. Ne govorim samo o denarju, gre za ideološko in konzervativno politiko par excellence. Da so s hitro žago tudi tako poglobil socialne probleme in malček pripomogli k upadanju potrošnje, je kolateralna škoda. Izbrušena scena bo še naprej vadila povsod naokoli in lovila, kar je še ostalo razpisov za delovanje. Samo malenkost so pač utrdili tezo, da je sodobni ples popoldanski opravek. Potem ko postorijo ostala nujna, resna dela, lahko še malo zaplešejo. Izgubili smo dolgoletni boj, možnost normalnega preživetja, delovna mesta in upad ponudbe. "So what?!" si je najbrž mislila vlada, ko je v enem zamahu mimogrede ukinila inštitucijo. Samo področje ponuja kar nekaj možnosti, kako nadomestiti večni manko. Sicer pa poleg rezov najbolj zarezujejo upori, demonstracije. Kolektivne koreografije. Druga kronološko, sicer pa pozitivna strategija prebivalstva. Vztrajanje bo navrglo tudi uporabnost umetniških struktur in strategij.
Center za sodobne umetnosti je bil odprt in kmalu zaprt.
Center kulture Španski borci hit z oblikovanjem inštitucije, ki skrbi za produkcijo, postprodukcijo, širi vrata in obzorja. Dokaz več je nekaj mednarodnih gostovanj (najbolj prestižni so bili britanski DV8, mimogrede, gostovanje je bilo del programa najmlajše in začasne plesne inštitucije). Programska novost Zametki ponuja Univerzitetni umetniški center, ki bo postal torišče ustvarjalnega vrvenja in povezovanja različnih umetniških disciplin v praksi: arhitekture, oblikovanja, fotografije, videa, peformativnih praks. Organizirajo festival PLESNA VESNA in gostijo ostale festivale, uvajajo pozabljen žanr plesa na filmu. Kakšne so lahko neformalne inštitucije, ki povezujejo in ponujajo paleto solidarnosti, kaže tudi CoFestival. Neinštitucija, ki je odlična intenzivna šola za mlajše, bolj ali manj izbrušene nastajajoče plesalce. Prav tako za samo sceno, ker odpira prostor za debato, kolegialne poglede na proces, ustvarjanje, obrtne smeri rešitve.
Plesna vesna …
Vsekakor se mi zdi vredno izpostaviti projekte Koreografija kalkulacij, Gibanica na turneji in podporo Plesnega teatra Ljubljana mladim plesalcem. Seveda so se zgodili projekti, ki rezko širijo upor telesa, uveljavljajo radikalne raziskave in upore. Eden II Male Kline, Balet upora Leje Jurišič, vse verzije projekta Med nama Teje Reba in Leje Jurišič, delo Matije Ferlina, Milana Tomášika, Irene Tomažin in zadnja predstava Betona Ltd. Rečem, kar mi rečejo, naj rečem. Slednja je precizna in odlično odmerjena koreografija besed, njihovo najbolj čisto in zato tudi najbolj presežno delo.
Betontanc …
Da sta prekaljena in nenehna garača, vseskozi dokazujeta in potrjujeta tudi Rosana Hribar in Gregor Luštek, najbolj nagrajevana slovenska plesalca. Morda se plesnim privržencem, ki dosledno gojijo uporabnost in izraznost plesa, zdijo določeni projekti izrazito neplesni. Moje razumevanje gre seveda širše. Vse, kar lahko telo izrazi in paleta njegove uporabnosti, je sredstvo za kaj več, kot dokazovanje veščine. Je sredstvo za raziskavo, gesto, stališče.
Rosana Hribar in Gregor Luštek …
Na tej osi se je zgodilo največ upornih projektov, ne gre za upiranje zaradi upiranja, temveč za pogumne in na meji radikalnega, razvoj strategij, pa naj gre za glas (Irena Tomažin) ali skrajno politiko britvice, ki seje po telesu (Mala Kline). Prav tako uvrščam v to kategorijo Also sprach Cage Vlada Repnika. Četudi se poslužuje povsem drugačnih manir od predhodno omenjenih. Odličen manever in preplet trzljajev, samoironije, ki je dosledno in presežno zmogel dokumetni poanto prijemov legendarnega Johna Cagea.
Mala Kline …

Kljub neeksplozivnosti je EPK (Evropska prestolnica kulture) omogočil nekaj gostovanj sicer že videnih plesnih mojstrov pri nas: Les ballets C de la B Alaina Platela, Jana Fabra (Belgija), Sankai Juku (Japonska), če poudarim samo najbolj znane. Preverjeno dobri in očitno dostopni so bili, da nam niso zmogli ponuditi novega, svežega, drugačnega. Tudi na tem področju velja poudariti neizkoriščen potencial EPK. Kako vrhunski so lahko baletniki, pa nam je predočil Wayne McGregor s predstavo Far v Cankarjevem domu. Za domači pogled nedosegljivo, ker se naš balet plašno spogleduje s tako sodobnimi in radikalnimi tehnikami in poetikami.
Far …
Nekaj biserov v gnoju duha smo torej videli. Dovolj, da bi mirno lahko navrgli presežnost? Vsak projekt šteje. Naslednje leto pričakujem boljšo uporabnost in pretočnost gibalnih tehnik, izlivov v primežu družbenega dogajanja na ulici. Ples na cesto! Tudi na cesto, ne samo na cesto. Let’s dance!
Plesna kritičarka Jedrt Jež Furlan
P.s. Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.

View Gallery 9 Photos