Kdo se boji njenega glasu?

Irena Tomažin je s predstavami Hitchockove metamorfoze (2001), Kaprica (2005), (S)pozabo kaprice (2006), Kot kaplja dežja v usta molka s Primožem Bezjakom (2008), Splet okoliščin z Josephine Evrard (2010) tudi na letošnji Documenti pokazala in dokazala, da odlično spaja glas, zvoke, gib, geste in koreografijo. Ne gre za golo spojitev, gre za več – utelešenje. Iz predstave v predstavo čisti in lušči razmerje med obema, iz giba, plesa skozi trzljaje vse bolj oblikuje svoj glas. Dobesedno.

Hitchickove metamorfoze so nastale v sodelovanju s skladateljem Mitjo Reichenbergom, spajale so ples in glasbo, Kaprica je že zarezala v bolj abstraktno, zvočno podobo in vpeljala paradoks, iskanje glasu. Če sežemo še po kratkotrajnejšem spominu in se ustavimo pri predstavi Kot kaplja dežja v usta molka, lahko ugotovimo, da odnos med dvema ni šel po klasični poti, temveč je tkal atmosfero, temperaturo. Sobivanje, (ne)odnos, vztrajanja. Kljub formi predstave je bil projekt zasnovan na prizorih, fragmentih, vsak zase bi lahko z vizualno in (ne)zvočnostjo odpiral razdalje za samostojno enoto.

Anja Golob
, dramaturginja predstave je takrat zapisala: "Delo Irene Tomažin obseda glas." Tudi tokrat ni nič drugače. Morebiti gre tu vsaj toliko kot za glas tudi za (v)dih oziroma za to, kaj vse – in kako – je z njim mogoče izreči. Širjave izgovorjenih, petih, mrmranih zvokov, šumov, glasov so temeljna govorica predstave – v tesnem prepletu se zlivajo v "kapljo" iz naslova, ki predstavlja protipol v omenjenemu molku. Iz stika obeh vznika predstava.
"Splet okoliščin je bila predstava, ki je nadaljevala igro dvojnosti, podvajanja s slepimi pegami spomina, šumov, senc, še bolj abstraktna od predhodnih, še bolj je iskala glas v telesu. Z vsako predstavo je bolj radikalna, čista v iskanju in piljenju zvokov, vzdihov, tišine, telesa, prepleta, glasu. Dokaz je tudi prvi samostojni cd Crying Game. Zadnja predstava je čista in odlična. Kot večina do zdaj stopnjuje nenarativnost, poglabljanje glasu, ki je tu pospešeno zareže v bolj artikularne celote. Predstava je sestavljena iz prizorov, ki je vsak zase celota, se ne povezujejo narativno, pa vendar v celotnem preletu ustvarijo mistično, meditativno atmosfero. Kombinira video napise prizorov, številne mirofone, posneti glas in živo prezenco z odlično odmerjeno lučjo, svetlobo in temo.
Ples izginja, ostanki so tu zato, da s trzljaji telesa pokaže na (ne)moč rojevanja glasu, na njegovo osvobajanje. Narečne in ostale glasbene podmene so tu zato, da pokažejo na osvobajanje vsega, da glas zaživi in zavibrira po vseh kotičkih prostora. Ples in njegovi trzljaji nemoči niso več potrebni. Glas je prodoren, surov, zbuja beštijalne učinke. Njegovo rojstvo in pohodni marš vsebuje vse, na kar je Irena Tomažin naletela v delu in raziskovanju, vse uporabi, pregnete, oblikuje v zvočno razkošje in podobo sveta. Glas je tu sredstvo in orožje, kar se zrcali tudi v vmesnih tekstih:
so trenutki, ko glas ni več moj, le nekako se vali iz mene
moj glas traja v času enega izdiha. kolikor sape imam, toliko glasu imam. potem se ne slišim več.
so glasovi, ki niso moji, pa kljub temu pripadajo meni. govorijo o meni in me izrekajo.
so glasovi, ki niso moji, pa jim kljub temu pripadam.
so glasovi, ki jih nisem še nikoli slišala ali doživela, pa so vseeno del mene. od nekje se jih spomnim…
telo mi uhaja naprej in tudi nazaj.
včasih se mi zdi, da telo postane neka tuja sila, ki me suva sem in tja.
kdo se boji moči svojega glasu? kdo ne mara svojega glasu? kdo je izgubil glas? čigavo telo ne prenese svojih glasov? kdo se ne prepozna v pesmi, kdo je ne razume? kdo ne razume svojega glasu?
… (Foto: Nada Žgank)
Odlična predstava, pogumna, ker ne pristaja na kompromise, na všečnost in z vsem svojim razponom lovi tok današnjega s "kdo se boji moči svojega glasu?"

View Gallery 7 Photos