Pirueta raste že petindvajset let

Četrt stoletja požrtvovalnega in uspešnega dela z mladimi plesnimi navdušenci je ljubiteljska baletna šola Pirueta pod vodstvom Petre Žiher v soboto, 11., in nedeljo, 12. junija, proslavila na odru Linhartove dvorane v Cankarjevem domu v velikem slogu, premišljeno v vseh podrobnostih – od slavnostnega cvetličnega aranžmaja ob robu odra, lepo oblikovane programske zloženke, prelepih, raznovrstnih kostumov, režije s smiselnimi prelivanji iz točke v točko brez zastojev do gledališko zasnovanega uvoda z voditeljico šole v "vintage" podobi ruske baletne učiteljice v dolgi črni obleki, ki zre v vizijo male balerine v belem tutuju …

Vključno z odmorom se je program, sestavljen iz 26 točk, raztegnil kar na dve uri. Odplesali so ga otroci in mladostniki, razvrščeni v razrede od 1. do 7., vključno s paralelkami, ter v posebne skupine starejših učencev, pravzaprav učenk, kajti v impozantni množici okoli sto deklic sta se znašla le dva fantiča. Pretežno starejše plesalke so nastopile v okviru 1. in 3. baletne skupine Pirueta, v skupinah 1. in 3. a ter b, v skupini za špice in v ljubiteljski začetni skupini.
Poleg Petre Žiher so se kot pedagogi s koreografijami (predvsem v obliki etud, v katerih so učenke pokazale pridobljeno znanje po stopnjah zahtevnosti) predstavili še Nataša Travnikar, Ajda Fortuna, Klara Prednik, Luka Žiher, Urška Markič, Tjaša Lešnik, Kristina Kolle, Georgeta Capraroiu in Kristina Aleksova. Ker vemo, koliko znanja, dela, potrpljenja in ljubezni je treba vložiti v plesno vzgojo, smo ob skrbno zrežiranem finalu na odru, preplavljenem z množico plesalcev, ob Petri Žiher in Luki Žihru pogrešali preostale, ki so pripravili prikazane točke, kot tudi vsaj nekaj informacij o njih v programski zloženki. Prav tam bi ob tako pomembnem jubileju gledalcem prišlo prav vsaj nekaj pomembnejših podatkov o historiatu, o ustroju in smotrih šole oziroma o njenem "credu" ali financiranju, statusu pa tudi  konceptu in režiji predstave, o kostumografiji in podobnem, kot pravimo "filozofij".
Naslovi točk so nakazovali zanimiva in pestra vsebinska izhodišča (Letni časi, Sapice-veter, Slike iz otroštva, Kapljice-dež, Potok, reka, morje,  ocean, Zajčki, Cvetlični travnik, preobrazba v metulja, življenjske faze, Rože, V razredu, Babuške …). Etude so bile lepo sestavljene in so odražale postopno osvajanje osnovnih šolskih stopenj klasične baletne tehnike: pozicije nog, plie, glava-ramena (epaulement), croise, efface… obrati, batmani (battements), krožni gibi nog, roke (port de bras), atitude (attitude), arabeske, osnovni koraki (pas de bouree …), passe …, poskoki, skoki, vrtenja …(da ne naštevam preveč). Pri starejših plesalkah smo, se razume, videli kompleksnejše povezav, seveda tudi piruete, skoke in celo fueteje (fouetee en tournant …) in ples na špicah.
Kljub zahtevnosti klasične baletne tehnike in dejstvu, da v okviru takšnega tipa šole ni možen vsakodneven trening (ki je sicer nujen, da se temeljni gibalni vzorci vrastejo v motorično shemo in se povsem avtomatizirajo), ampak le pouk dvakrat tedensko po šolsko uro ali dve, bi rekla, da so opazne odlike Piruete lepe drže, čiste linije in čut za prostor že pri najmlajših. Več težav je bilo pri res zahtevni predelavi nog (vemo, da je osnovni pogoj najmanj utrditev pravilnih pliejev v vseh pozicijah stopal!), zato pri bolj sestavljenih kombinacijah večkrat ni bilo pravega tonusa, prav tako ne prav usmerjenih in stegnjenih kolen (arabeske, doskoki …).
Omenjene vsebinske oznake so v koreografijah prišle manj do izraza, saj so si bile po uporabljenem gibalnem materialu, prikazu tehničnih elementov, ki so jih plesalke resda pridno izvajale, vse točke bolj ali manj podobne. Razlikovale so se predvsem po neplesnih dodatkih: ušesca (zajčki), rekviziti (venčki, rutke, tančice, torbe, knjige, zvezki, telefončki, raznobarvni kostumi) in nekaj stereotipnih pantomimskih poudarkih. Skratka, umanjkala je globlja izrazna motiviranost z ustvarjalnim doživljanjem kakovosti in pomenom giba. Pohvaliti pa je treba disciplinirano, skoraj brezhibno gibanje velikih skupin po odru, v dobro definiranih in ne ravno preprostih prostorskih linijah ter zadovoljivo prezenco. Prav je tudi, da so pedagogi upoštevali zmogljivost učencev v pogojih tega tipa šole in so smotrno uporabili manjše število prvin ter ob tem skrbeli, da so bile izvedene, kolikor mogoče korektno.
Zdi se, da je bil program 26 točk vendarle preobsežen, čeprav so ga učenci izpeljali celovito in to trikrat zapored (v soboto in dvakrat v nedeljo) z mnogoterim vmesnim preoblačenjem in večkratnim pojavljanjem (organizacija za odrom in usmerjanje "prometa" tako majhnih otrok je velik zalogaj!). Morda bi bila primernejša selekcija najboljših točk, brez podvajanj skupin in s tem strnitev programa v kompaktnejšo predstavo, s poudarkom na koreografijah in ne na etudah, ki sodijo prej v običajno šolsko produkcijo kot gala jubilejno predstavo.
Glasba je bila z občutkom izbrana iz običajnih baletnih predlog: Pugni, Herold, Adam, Čajkovski, Johann Strauss pa tudi Brahms, Bach, ruska narodna Kalinka … in nekaj sodobnejše glasbe avtorjev, kot so Šostakovič, Šnitke (Schnittke), The Piano Guys, francoski šanson…
Veliko je bilo valčkov, kar je primerna izbira, saj tričetrtinski takt močno spodbuja plesnost! Nič čudnega, da je v 19. stoletju valček, poln izraza, duha in strasti, zavladal v plesnih dvoranah ter osvojil Evropo (celo slavni pesnik Goethe je kot mladenič užival v njem: "(…) nikoli se še nisem tako lahkotno gibal, kot bi ne bil zemeljsko bitje (…) kako čudovito je držati v rokah najbolj občudovano in leteti z njo, kakor veter, tako, da vse okoli naju izginja (…)! Toda glede na spodbudo bi plesalke morda zmogle več izraznosti, če bi se še bolj vživele. Eden najčudovitejših valčkov, št. 2 Dmitrija Šostakoviča, ki so ga v koreografiji Kristine Aleksove zaplesale članice 3. baletne skupine, bi si zaslužil pogumnejšo izvedbo, z več zanosa in strasti. Podobno velja za Babuške, lepo zaplesane, a s premalo žara, saj za ruske narodne pesmi značilni pospešeni ritem (accelerando) plesalca naravnost sili v skoraj ekstatično razpoloženje. Pri navajanju glasbe v programski zloženki mi ni čisto jasno, zakaj so naslovi v angleščini, ruski skladatelji pa prav tako v angleški transkripciji. Pyotr Ilich Tchaikovsky in Swan Lake bi pri nas, slovanskih bratih, lahko ostal kar Čajkovski, balet pa Labodje jezero, Flight of the Bumlebee Rimskega Korzakova pa po slovensko Čmrljev let … Koreografsko sta nekoliko bolj izstopali točki Stopinje-pot Ajde Fortuna in Korak, gib, ples Luke Žihra v izvedbi deklet iz 6. razreda, nadvse atraktivnih v črnini. Gre za dinamično in prostorsko razgibano, sodobnejšo koreografijo, kar velja tudi za sklepno Chanson d’Amour Edith Piaf, Jacques Brel (tega pa  francoskemu espritu na ljubo že ne bomo prevajali!) Georgete Capraroiu z "jazzy" in "show" nadihom, v kateri so se dekleta res razživela.
… (foto: arhiv Baletne šole Pirueta)
Sklenimo z željo, da bi Pirueta uspešno delovala še nadaljnjih petindvajset in več let. Ne glede na to, če bo katera od nadarjenih učenk (tudi redkih učencev) nadaljevala šolanje in se odločila za profesionalno pot, je pomembno, da vsi, ki v Pirueti "rastejo skupaj", pridobivajo gibalno kulturo, gracioznost, disciplino, doživljajo veselje v plesnem druženju in ohranjajo odnos do plesne umetnosti za vse življenje.

View Gallery 8 Photos