Peep šov ali mučenje obiskovalcev ali trend?

Najprej nas je Davis Freeman povabil na fotografiranje in nam ni niti slučajno dal vedeti, čemu mu bo fotka služila. Razjasnitev je prišla na njegovi predstavi Too Shy to Stare v Kunsthalle za samo deset gledalcev v sedmih posebej ograjenih sobah, v katerih je sedemnajst gibalcev gibalo in pripovedovalo določene plesne zgodbe samo za enega obiskovalca. Peep šov, še bolje predstava za enega gledalca, saj je smel v sobo samo eden od nas,  je bila na trenutke hudičevo napeta, na trenutke precej stresna, predvsem zato, ker so vsi akterji svoje obraze zamenjali s fotografijo obiskovalca. Po skoraj dvajsetih letih je bilo zanimivo videti, kako Drnačeva pleše s telesom nekoga drugega. Žal je bil Davis do mene popolnoma neizprosen in ni dovolil, da bi posnela vsaj kakšno minuto predstave, saj pravi, da gre za plesni voaerizem posameznika in tretje oko ni dobrodošlo. Vseeno sem naredila skromno pričujočo fotko.

“Predstava je nekakšen karusel identifikacije in identitete. Poglej po sobah, oblečena si v različna telesa, konfrontirana si z različnimi atrakcijami, nekatere sprejemaš, druge zavračaš. Boš nekoliko izgubljena, a se boš našla v vsej svoji podobi.” Davis je predstavo skreiral samo za ImPulsTanz festival, traja pa debeli dve uri, a sploh ni bilo dolgočasno. Naprej sem odkolesarila, kolo je edino uporabno prevozno sredstvo, če želiš priti z enega konca Dunaja na drugega, proti Café Pruckl.

Legendarna sto let stara kavarna na Ringstrasse je bila ob napovedani uri polna. Ob “normalnih” gostih se je posedlo nekaj akterjev pod vodstvom koreografa in avtorja predstave z istim naslovom, kot jo nosi kavarna, Hansa Van Den Broecka. Nastala je simpatična zmeda, saj se je Hans preoblekel v natakarja, ki pa je stregel samo izvajalcem predstave. Na nastalo situacijo je nekaj Dunajčanov krepko reagiralo in se drlo nanj, da pač ni sposoben za natakarja in naj raje prepusti službo bolj veščim od njega.

Po začetnih reakcijah so uvideli, da gre za nekakšno inštalacijo in da so postali del predstave. Hans je bil navdušen in pravi, da je vedno zanimivo videti reakcije gledalcev, ki to postanejo spontano. Zaključek prestave so odplesali v majhni kletni dvorani, ki služi občasnim kulturnim dogodkom, ki jih organizira šefica kavarne.
Zadnja predstava, ki pa me je res dotolkla, je bila spet inštalacija plesnega benda LuxFlux z naslovom Filzen. V WUK, nekakšni Metelkovi, se je četverica izvajalcev osredotočila na t.i. politično izjavo, kot so mi zaupali. “Projekt je predlog, da kreiramo polje znakov, ki jih seveda že poznamo, npr. simboli, kompozicije, sledi, v katerih bo vsak od nas našel svojo transformacijo skozi kontakt, dotik ali bližino brez posnemanja,” mi je razlagala Inge Kaindlstorfer, šefica, ki pa to nikakor noče biti, saj pravi, da so v skupini vsi štirje enakopravni. Enakomerna glasbena podlaga predstave, ki je k sreči trajala slabo uro, je bila na trenutke ušesa parajoča, med gledalci pa so bili v glavnem prijatelji in znanci nastopajočih. Kontaktna improvizacija med Inge in Sabino Holzer, moška nista plesala, sta samo igrala na kitari in se nekajkrat premaknila, je temeljila na skromnih korakih in obsežnih grabljenjih po telesih. Obleke pa takšne, kot se za kontakt spodobi, razcapane hlače in razvlečene majice ter preznojena telesa.

Dunajski znoj in parfum sta se mešala precej intenzivno, poletni dunajski skok na festivalske prireditve je dobrodošel pogled na pregled trenutne plesne oziroma neplesne mednarodne scene. Nekaj jo bomo doživeli tudi v Sloveniji, saj že konec avgusta k nam prihajata odlična pedagoga Jermaine Brown in Joe Alegado. Slednji bo cel teden poučeval limon in modern plesno tehniko na Plesnem poletju v Šempetru pri Novi Gorici. Plesne delavnice organizirata Nastja Bremec in Plesni center Terpsihora.

Germaine Brown, ki je ljubljenec slovenskih hiphoparjev in jazzarjev, no, tudi na Dunaju mu po končanem workshopu vedno sledi četica oboževalk, že tradicionalno prihaja na priprave Dance Factory v Plesno šolo Urška v Ljubljani.

View Gallery 7 Photos