Center Kulture Španski borci je letošnjega aprila ponudil uprizoritev, ki je sledila generacijskim dotikom, ko se v predstavi O nas na odru sooči pet generacij ženskega spola.
Plesalki in koreografinji nove ustvarjalne in plesne generacije Patricija Crnkovič & Tjaša Bucik sta 10. aprila uprizorili, v produkciji Adrian Film in koprodukciji Zavod En-Knap, na Velikem odru Španskih borcev avtorski projekt O nas, v programskem sklopu-prvenec mladih avtorjev. Avtorici sta svoj novi projekt samostojno realizirali po lastni idejni zasnovi, v koreografiji, plesu in glasu, ob soustvarjanju: Ema Skaza, Alenka Dereani, Romana Humar, Enja Mladenović, in dramaturški pomoči Pie Vatovec. O predstavi pa zapišejo: ‘Oder predstavlja identitetni medprostor -prostor fantazij, obžalovanj in družbenih pritiskov, ki oblikujejo ženskost.’
V poltemi, ki jo presvetlijo svetlobni snopi neonk (oblikovanje luči: Hotimir Knific) se sledi vzravnani Emi Skazi, ko prečka oder, ob njej pa čisto pri tleh in po vseh štirih brzi temna podoba Patricije Crnkovič, ob pevski spremljavi glasu Alenke Dereani. Že ob samem vhodu se porodi misel o raznolikosti čustvenih plati ženskosti, oziroma zapletenosti ženskega delovanja in sprejemanja tako v pretekliku, kot sedanjiku v družbenih okvirjih patriarhalne združbe. Ob tem začetnem scenskem kadru se porodi vprašanje, ali je to ena oseba, ki ob sebi vleče svoj potisnjeni jaz, svojo gmoto bolečine, občutij; povsem bi lahko bi bila, tako kot tudi množica vseh, ki jim ni slišati glasu.
Medtem, ko je Tjaša odeta v mladostni svetli kostum plesne širine (kostumografija: Ana Meljo), Alenko pokriva temno oblačilo. Tjašina plesna podoba je navdihnjena z žarom njenih let, je lahkotna, igriva in velikopotezna v svojih širinah gibalne izraznosti ter zračnih vrtavk ter zamrznitev v trenutkih razmisleka. Njej v kontrast se Patricija bori s svojo potlačeno in zatajeno gmoto čustev, ko sledijo krči, ponavljajoči se padci in dvigi tresočega se teles, ko sledi beg, predaja, tudi podpora odprtih dlani. Predstavljeno scensko vsebnost dveh čustvenih skrajnosti podpira tako svetloba kot ambientalna glasba, z dovolj ritma in čustvene impresije, ki sledi plesnim vsebinam (glasba: August Adrian Braatz).
Tudi Patricija ni povsem brez bremen, ko v roke vzame večje scensko premično ogledalo, ta ženski ´fetiš´ ki je mahoma in po potrebi vedno v priročni bližini, in prične svoj ples z ter ob ogledalu, se opazuje, izplazi jezik, karikira poglede, se ogleduje… Tudi se v svetlobnem odsevu ogledala lahko obujajo možni spomini; kar se nakaže pri pregibu vrtečega se ogledala v svetlobnem odsevu, ko se sledi dogajanju izza zavese, ali pa pod drugim kotom uzre novo sceno v kateri sodelujejo ostale akterke.
Ne prvi in ne drugi odsev v ogledalu ni viden na odru, torej smo priča scene v sceni, kjer igra s premičnim ogledalom daje posebni poudarek nevidnem ozadju, kar se izkaže za domišljeno iluzijo spomina na kateri , kot kaže, tudi sloni dramska izpoved uprizoritve. Dani scenski prostor zaokrožijo še ostali člani, soustvarjalci: otrok, najstnica, ženska srednjih let, starejša ženska, ki generacijskem scenskem okvirju, predstavi O nas, pridodajo še svoj soustvarjalni trenutek.
Dozdevno sta plesni umetnici Patricija in Tjaša na svoj način zaznali ter izpostavil njih vloge v lastnem procesu odraščanja, ko iz svojega zornega kota gledata, oziroma opazujeta lastne izkušnje. Nekako v tej smeri se osvetli, in se lahko tudi razume kader, ko se nastopajoče akterke postavijo ob zadnji steni v pozo jogijske sveče; kot bi listali domači album, fotografije pa obrnili na glavo. Plesna predstava O nas je koreografska strnjenka občutkov, misli in spoznanj v zapisu gibke mladostne poetike, ki po možnosti tudi lahko vsakomur posebej odstira lastne uvide.
