V Centru kulture Španski borci je 12. februarja uzrla premiero petdesetminutna plesna predstava Oblike Razdalje/Forms of Distance koreografinje in plesalke Magdalene Reiter v produkciji Zavoda Mirabelka ter koprodukciji DW7 in partnerjev Stara Gara, Španski borci. Ime producentske mreže sodobnega plesa Mirabelka smo zasledili pred tremi leti, prvič ob obnovi poletnih plesnih delavnic v Ljubljani, danes že prepoznavnih pod imenom Vibra, ki so se spletale v organizaciji in pod vodstvom Magdalene Reiter. Poljakinja Reiterjeva je po končani akademijo PARTS v Bruslju in v odkrivanju novih plesnih poti prispela do Ljubljane, in kot pravi, je ljubezen botrovala, da je tu tudi ostala, od tistega leta pa do danes je minilo že desetletje in pol. Medtem je Magdalena postala prejemnica nagrade strokovne žirije festivala Gibanica za svoj ustvarjalni opus, in sicer za predstavo Forma Interogativa leta 2005, istega leta pa še na 8. Teaterfest v Sarajevu za predstavo Moment. Beseda mirabelka izvira iz poljskega jezika, krasi pa tiste okrogle, sveže rdeče, rumene in belkaste sadeže, ki jih uvrščajo med podvrsto slive, mi jih poznamo kot ringlo; osvežilno sadje, kar bi se lahko reklo tudi za vsako novo plesno produkcijo koreografinje Magdalene Reiter, kar znova potrjuje tudi njena nova koreografska postavitev v zasnovah novih plesnih struktur, distanc in gibalnih oblik. … (Foto: Darja Štravs Tisu)
Plesna predstava Oblike Razdalje je nastajala ob triu plesalcev in soustvarjalcev – Lade Petrovski Ternovšek, Leona Mariča in Magdalene Reiter ter umetnikov, ki dopolnjujejo in sledijo koreografski strukturi (glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar, dramaturgija: Andreja Kopač, video: Janez Burger, montaža videa: Miloš Klausek). Uprizoritev je stekla na odru Velike dvorane Španskih borcev, ki postaja vse bolj uporaben prostor uprizoritvenih umetnosti, saj se zlahka prilagaja dimenzijam in komornim podtonom produkcij, pri predstavi Oblike Razdalje pa tudi zgošča začrtan prostor intime. Predstava je zgrajena na odnosih treh ljudi, ki se znajdejo v trikotniku medsebojnega bivanja, njihovih zajetih spominih, v tokovih in razdaljah časa, tistega zdaj in nekoč, ko se gradijo in rušijo upi ter iščejo poti transformacije, ko je osebnost razpeta med sedanjikom in spomini, čas pa igra vlogo razsodnika. Na začetku se nizajo in zaustavljajo kadri njih treh v različnih trenutkih gibalnih zamrznitev, se upočasnjeno vrstijo, tako kot bi sledili in se zaustavljali po fotogaleriji ujetih spominov. Nastopajoče oblike v zaporedju časovnih sosledij vtisnejo v prostor določeno dinamično noto, čeprav so praktično nepremično vpete v prostornino odrskega okvira. Potem se zgodijo padci in odmevi padajočih teles, je domnevna faza nastopajočih trenutkov streznitve ali izhodi iz ujetih spominov. … (Foto: Darja Štravs Tisu)
Glasba je spremljevalka, ki vrta po notranjih predalčkih in ostri neslišne misli, po katerih plovejo gibalne suspenzije in se gostijo napetosti v trikotniku odnosov, ki se v odrski luči še prefinjeno niansirajo in burijo domišljijo. Video poslikava je vizualna komponenta, s katero avtorica neposredno sooča dimenzijo osebnosti s trenutkom nastopajoče realnosti, ko se kot lik v predstavi znajde pred fikcijo lastnega portreta in izpiše intimni dialog, notranji duet same s seboj. Vsak od njih treh dobi svoj trenutek osebnega izliva, ki ga vpleta v solistično poslikavo lastne osame, možne odrinjenosti v razpokah danega časa; je trojka treh generacij, tudi treh karakternih različic. V spletanju komunikativnih duetov se v trikotniku povezav jasnijo partnerski odnosi, poglabljajo simpatije in sožitja, tudi odklonilno barvajo odtujitve in razkoli, v istem trenutku pa je osamljeni solist-posameznik izoliran in prepuščen svojim fazam čustvovanja. … (Foto: Darja Štravs Tisu)
Predstava je grajena retrospektivno, začne se z reprodukcijo spominov in tudi konča z video zapisom o dogajanju v skupini, ki na zunaj deluje homogeno in kompaktno. Strnjeno zunanjo obliko skupine se v zadnji sceni vidno nivelira in nepozabno pečati, tik preden je ne prekrijeta zaton odrskih luči in podaljšek video ekspozicije. Spomini so vsekakor povezani z minulimi časi, ki velikokrat in celo prevečkrat okupirajo realen človekov čas, kar se je zgodilo tudi v predstavi Oblike Razdalje, ko je časovno predimenzioniran ravno uvodni segment zamrznjenih spominskih trenutkov in zaključna video spominska retrospektiva. Nepozabno in gibalno sugestivno pa zajeto v upočasnjenem prihajanju in odhajanju strnjene trojke, ko se z razprtimi rokami umešča v kotičke časovne in prostorske forme, ko so zabrisane distance medsebojnih odnosov, njihovo gibanje pa ne podlega času in je enako upočasnjeno tako v času kot v gibu, ko se skupina metaforično približuje in hkrati oddaljuje ter so mali premiki tako veliki, da spodbujajo misli, poglede in ustvarjajo napetosti, ko skupinsko telo pripoveduje svojo enoznačno, neosebno in ustaljeno zgodbo. … (foto: Sunčan Stone)
S časom kot globalnim odsevom našega sedanjika in zasnovo plesne predstave smo se znova srečali že tri dni pozneje na sceni Plesnega Teatra Ljubljana, in to 15. februarja v plesnem projektu Claudie Catarzi Time/ Čas, v produkciji BeSpectACTive in njihove mreže partnerjev, med katerimi je tudi slovenski predstavnik KD B-21. Koreografinja in plesalka Claudia Catarzi svojo vizijo osame in sedanjega časa neosebnih stikov oblikuje v duetu vsakdanjih srečanj dveh, ki se osebno ne poznata in ne spoznata. Tako kot se dogaja v vsakdanu velikih bivalnih okolij in sistemov, njuna srečanja ob istem času in na istem mestu ustvarijo določene osebne zaznave in distance, čeprav še vsaka zase in predvsem izpostavlja svojo osebno solistično formo. Koreografinja je hkrati tudi nastopajoča v predstavi ob svoji partnerici in odlični plesalki Michal Mualem, za dramaturgijo je poskrbela Carlotta Scioldo. Predstavljena uprizoritev je še v tisti delovni in oblikovni fazi, ko se projekt postavi na plan in se o njem razpravlja, kar je bila naloga koreografinje, ki je proces delila na štiri segmente, tudi vsakega posebej in pred zaičetkom še natančneje obrazložila. Njen plesni jezik abstraktno poslika in dokaj jasno razpreda zastavljene distance, misli in želje, ki pa so v tej fazi obdelave še preveč nametane, časovno razpotegnjene in še ne zaokrožene v kompozicijsko formo. … (foto: Sunčan Stone)
Obe predstavi, tako Oblike Razdalje kot Time, se vsaka na svoj način skoraj sočasno in aktivno soočata s težavami sedanjega človeka v obstoječem času, ki leti skupaj z informatiko in krepi novodobno odtujenost, kar v končni meri kaže, kako je tudi ples kot abstraktna umetniška forma vpet v vsakdanjo realnost; saj drugače niti ne more biti, ko umetniški plesni izraz snuje človek, umetnik-plesalec-koreograf.
Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.
Nujno potrebni piškotki
Nujni piškotki se vedno namestijo, saj omogočajo nemoteno uporabo spletnega mesta. Uporabljajo se v namene košarice v spletni trgovini, varovanje spletnega mesta pred napadi in podobno. Ti piškotki ne shranjujeno nikakršnih podatkov o uporabniku (obiskovalcu).
Analitični piškotki
Ti piškotki se uporabljajo za spremljanje uporabe spletne strani z uporabo Google Analytics.
Oglaševalski
Oglaševalske piškotke uporabljamo za prikaz personaliziranih oglasov na družabnih medijih in spletnih iskalnikih kot so Facebook, Instagram, Google in podobni.