Otroška plesna predstava Modri in rumeni je 28. avgusta razveselila tako nastopajoče otroke kot vse prisotne v Poletnem gledališču Križank, nastala pa v koreografiji in režiji Jane Kovač Valdés, ob svetovalki ter soustvarjalki Ivani Djilas in izvedbi glasbe v živo – pianist Jože (Joži) Šalej.
Letošnja glasbeno-plesna uprizoritev Modri in rumeni je sestavni del dolgoletnega projekta Predani korakom, ki že enajst let poteka pod okriljem Zavarovalnice Sava. Ne le korakajo, tudi hodijo, tečejo, odkrivajo nove kraje in pomagajo otrokom, ki se vključujejo v rehabilitacijo na URI Soča, da bi tudi oni pridobili gibke navdihe in zaplesali; ko ples navduši, pripomore k boljši fizični in učni kondiciji ter zdravi; ko dobra volja vse najbolje stori.
Njihovemu projektu Predani korakom se je letos prvič pridružil Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana (KGBL), in to z oddelkom za sodobni ples, ki ga vodi in poučuje Jana Kovač Valdés, k temu pa gotovo pripomogli njeni učenci, ki so se lani znašli v Mestu objemov, ko so na novo in z veseljem tudi letos nastopili ob otrocih, ki se rehabilitirajo v URI Soča, bilo jih je enajst, učencev KGBL pa petnajst; vsi skupaj zaplesali in zapeli so: Tjaž Basle, Nastja Berkopec, Živa Namde Bichende, Lia Mei Butala, Brina Delić Šori, Tara Demšar Toplak, Nika Flisar, Ruben Gombač, Urban Gostečnik, Lan Gostinčar, Fedja Kandare, Melian Kragelj, Ivo Krištof, Ana Marija Likozar, Nala Lilek, Tara Mahnič, Nuša Maležič, Stella Marković, Luvia Mirič Kamšek, Tina Petrovčič, Amadej Sorčan, Naja Šimac, Mia Veleski, Anže Veternik.
Odrske luči so se ravno prižgale, takoj za tem pa se je že ulil dež in je zagrmelo, sočasno pa že hiteli prekrit klavir, da se ja ne bi zmočil. In ko se je dež počasi že umirjal, so odrske luči živo obsijale na novo obarvan oder Poletnega gledališča Križank, in to v siju modrine ter zlatega rumenila po zamisli ter pripravi scenografinje Sare Slivnik.
Zgodbo o Modrih in rumenih je živahno in leteče, kar na skiroju, pripovedovala ter povezovala igralka Maja Kunšič, najprej pa predstavila glavne junake, ki so vodili vsak svojo barvito skupino: pri modrijanih je to bil Mali modri – Neža Žaže; za rumene Mali rumeni – Tisa Drinovec; za vse ostale pa Mali rdeči – Kolja Gombač. Že ob prvem srečanju so se tako rumeni kot modri repenčili, kdo je boljši in je najboljši, še bolj bojevito pa ‘sikali’ vodje obeh skupin. Tako glasni so bili, da so se pojavili tudi tisti raznobarvni s svojim vodjem Malim rdečim, ki je kar prevzel vodilne vajeti, in je tudi klavir prijetno zadonel v melodiki pianista Jožeta Šaleja. Ob glasbi so se vsi skupaj razigrali, tudi v ritmu korakov poskakovali malo v stran in naprej pa še nazaj in so se po zraku živo vele roke, kar zaokrožile ob obratih.
V prisrčnem igrivem ritmu plesnih korakov in preprijemov rok je ob spremljavi pianista zadonel še avtorski song Janija Kovačiča v priredbi glasbenika J. Šaleja: Modri in rumeni ter so vsi skupaj ubrano zapeli: “Modri in rumeni v igri prepleteni.” Peli in plesali so ubrano in nadvse predano, ob tem pa žarela njih lica, tudi se iskrile srečne oči; saj je to bil ples njihovega novega poletnega prijateljevanja. Jana Kovač Valdes je poustvarila prave gibe, da so v plesu lahko vsi uživali, se zabavali in prepletali mladostna prijateljstva. In ko so se tako prisrčno združili, so zamenjali še kostume, ko so naenkrat vsi bili odeti v travnato zeleno barvo. Le koliko kostumov je morala v teh nekaj dneh priskrbeti kostumografinja Mojca Janželj Tomažič?!
Na odru je zavladalo prisrčno, naravno vzdušje mladostne vedrine in se v središču njihovih travnatih iger, glasbe, plesa in pesmi znašel še zeleni šotor. Za svoj zeleni tabor so pripravili še barvito zastavo, jo razgrnili in položili na okrogel podest, tudi zaplesali okoli nje, in ko je prišel čas slovesa ter poklonov, so se iz odrskih višav usuli še zlati, rumeni, rdeči, modri in zeleni lističi, ko veselju ni bilo kraja, otroci pa jih še sproti pobirali; zaključek pa odmeval v veselem vzdušju tako nastopajočih kot obiskovalcev. Za nagrado je vsak nastopajoči prejel tudi skrivnostno polno vrečko, nato je sledil le še ‘naj šmorn’, oblit z jagodno marmelado, tudi narezane slastne dobrote, ki jim rečemo potice, Jano pa oblegali otroci, starši, zato sva predstavo dorekli kar po e-pošti.
Zanimalo me je, kako si se, Jana Kovač Valdés, znašla ob množici nastopajočih raznih starosti in plesnega znanja?
Kljub dolgoletnim izkušnjam v ustvarjanju plesnih predstav z otroki sem čutila veliko odgovornost pri tako plemenitem delu, saj z gibalno oviranimi otroki nisem delala še nikoli. Bila pa sem prepričana, da bom v njih našla iskrivost, ki jo ima vsak otrok, in da se bomo lepo povezali in ustvarili predstavo s plemenitim sporočilom. In ker je v življenju vedno tako, da nastopi tisto prvič, kot tudi da se po določenem času želi uvesti spremembe, je padla odločitev za prevetritev projekta. Sledilo je povabilo, dali so mi proste roke pri izbiri tematike in sodelavcev. Tako smo počasi začeli postavljati temelje letošnji predstavi. Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana pa je poleg URI Soča, Zavarovalnice Sava in Ljubljana Festivala tudi postal uradni člen projekta Predani korakom.
Kaj je botrovalo vaši izbiri barvitih vodij in skupin?
Izhodišče navdiha za predstavo izvira iz slikanice Mali modri in mali rumeni Lea Lionnia. A predstava ni plesna dramatizacija slikanice, je le vir, iz katerega sem črpala življenjske resnice o prijateljstvu, odnosih med nami, sožitju in sprejemanju drugih, ne glede na njihov videz, vedenje in take ter drugačne ovire.
Kaj bi rekla o samem procesu nastajanja predstave?
Predstava je rezultat šestdnevne delavnice, ki smo jo imeli na Konservatoriju. Zadnja dva dneva smo k sreči lahko vadili že na odru Poletnega gledališča Križank. Princip dela se v bistvu ni razlikoval od moje običajne prakse iskanja gibalnega materiala za koreografijo. Kljub temu da sem imela skupino 15-ih naših učencev, ki izhajajo iz učnih plesnih programov, sem se precej prilagajala otrokom iz Soče, teh je bilo 11.
Kaj pa je bil največji izziv?
Največji izziv pri tem projektu mi je bil postaviti predstavo, v kateri sodelujejo otroci ne glede na to, ali imajo plesne izkušnje ali ne in so celo na invalidskem vozičku. Vedela pa sem, da bo vznemirjenost skopnela, ko bomo začeli z raziskovanjem gibalnega materiala in da bodo ob tem tudi vzniknile zamisli, ki nam bodo dale polet. Tako je potem tudi bilo. Proces dela sem vodila sama, z otroki na vozičkih pa je pomagala njihova učiteljica. Kljub temu da se nekateri med seboj niso poznali, sem bila takoj po prvem srečanju zelo zadovoljna. Začutila sem njihovo pozitivno naravnanost in željo po sodelovanju. Prepričana sem, da so se med njimi spletle prijateljske vezi. Za naše učence pa je bila to res dragocena izkušnja in priložnost spoznati, da v življenju nič ni samo po sebi umevno in da moramo znati ceniti to, kar imamo.
In kako ste se uskladili z glasbo v živo?
V delavnico, ki so jo letos obiskovali otroci med devetim in 14-im letom starosti, je bil vključen tudi pianist Joži Šalej. Prišli smo na idejo, da bi otroke v živo spremljal na klavirju. Jožija prej nisem poznala, sem pa slišala, da je super glasbenik, z veliko izkušnjami v gledališču, zato sem bila zelo vesela, ko je brez zadržkov privolil v sodelovanje; tudi je klavir na odru deloval kot krasen scenski element. Tekst za song nam je napisal Jani Kovačič, uglasbil pa ga seveda naš Joži.
Mogoče želiš posredovati še kako sporočilo po vaši glasbeno-plesni uspešnici Predani korakom Modri in rumeni?
Predstava Modri in rumeni ima poleg veliko drugih, ki sem jih v življenju že ustvarila, v mojem srcu prav posebno mesto. Ponosna sem na vse svoje modre, rumene in pisane, ki so v ponedeljek kljub močnemu nalivu odgovorno in iskrivo odplesali in odpeli: Modri in rumeni, za vedno smo zeleni. Zato modri, rumeni, rdeči ali pisani – bodimo prijatelji, živimo v sožitju, spoštujmo drug drugega, upoštevajmo mnenja drugih in ponosno stojmo za veseljem.
Jana Kovač Valdés je ob koncu povzela in posredovala besede učiteljice otrok URI Soča, Tanje Babnik, ki je v zahvali staršem teh otrok napisala: “V včerajšnji plesni predstava Modri in rumeni v Poletnem gledališču Križank so bili vaši otroci nadvse pogumni in zelooooo prilagodljivi. Kljub težkim pogojem so dokazali, da zmorejo in da jih v doseganju njihovih ciljev nič ne ustavi. Za njihovo delo, vztrajnost, prilagodljivost, pogum, prijateljstvo … si zaslužijo veliko pohvalo in spoštovanje. Zavedam se, da ni bilo lahko, vendar le skupaj smo lahko premagali nemogoče.”
Tudi so si vsi ustvarjalci na čelu s koreografinjo Jano Kovač Valdés, tako kot vsi nastopajoči, zaslužili veliko pohvalo in zahvalo za prisrčnost, ki so jo modri, rumeni, rdeči in zeleni iskrivo izžarevali.
